Nominiranci za Jenkovo nagrado
Od Lahkoda do N
Foto: Jože Suhadolnik
14. 10. 2015
Komisija za Jenkovo nagrado pri Društvu slovenskih pisateljev – v sestavi Igor Divjak, Goran Dekleva, Anja Golob, Jelka Kernev Štrajn in Majda Kne – je prevetrila izvirno pesniško bero, ustvarjeno od oktobra 2013 do oktobra 2015.
V konkurenci za letošnje častno Jenkovo odlikovanje so pesniške zbirke Lahkoda Milana Jesiha (Beletrina, 2013), Lep pozdrav Milana Kleča (Cankarjeva založba, 2014), To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje Jane Putrle Srdić (Center za slovensko književnost, 2014), Relikvije dihanja Jana Krmelja (Litera, 2014) in Noč je abstraktnejša kot N Miklavža Komelja (Hyperion, 2014). Na videz zgleden generacijski in malo manj zgleden biološki izbor. Vendar to tako in tako malo ali celo nič ne pove o vsebini. Izbranim zbirkam bomo v nadaljevanju posvetili vendarle nekaj skromnih pobliskov.
O živih prdcih in mrtvih ljubicah
Milan Jesih
Jesihova zbirka Lahkoda je na sledi podobarsko-pripovedni liniji zbirk Tako rekoč (2007) in Mesto sto (2008). Zanjo bi lahko uporabili ugotovitev Davida Bandlja, ki je za zbirko Tako rekoč zapisal, da se v njej pojavi »tip pesnjenja, ki manj resnobno, toda z veliko mero uglašenosti in elegance, išče način za pripoved, ta pa spreminja pesništvo v užitek«. Ne nazadnje na sosledje namiguje tudi slovnična podobnost obeh naslovov. Jesihov subjekt v Lahkoda je pretočna identiteta – moški ali ženski prvoosebnež, tretjeosebni opazovalec slikar ali celo neosebni glas slike, ki se izrisuje in hkrati razblinja pred bralčevimi očmi. Pesmi nam govorijo, da nič ni gotovega in nič trajnega. Vselej nas pesnik sooča z »izmišljijo«, ki izgine ali utone v pozabo. Odtekli čas in zavedanje minljivosti Jesih ujame v trenutek, ki, paradoksalno, za hip postane večnost. A vse to že poznamo. Gre predvsem za dionizičen in voajerski užitek ob jezikovnem oblikovanju mestoma spominsko nostalgičnih mestoma žgečkljivo nagajivih podob z ženskicami in lulikami, ki s svojim karakterjem priložnostnih pobliskov predvsem zabavajo in zapeljujejo. Pritrdimo lahko pesnikovi ugotovitvi, ki zveni kot opravičilo: »Saj vam povem – star sem, od sile / sentimentalen / in včasih me preplavijo spomini.« Težko bi rekli, da zbirka presega Sonete in Jambe, za katere je avtor leta 1991 in 2001 že prejel Jenkovo nagrado, kljub temu pa je v njej najti kakšno pesem, ki bi jo človek rad zrecitiral ob nedeljskem kosilu – moja najljubša je: »Gospa jih spušča; drugega za drugim.« Očarljivejše pesmi o prdcih resnično še nisem brala.
Milan Kleč
Pesniška zbirka Lep pozdrav Milana Kleča je pesemski zaključek ljubezenskih zgodb, nekakšen miniaturni hommage mrtvim ljubeznim, ki ošvrkne tudi vprašanja človekove minljivosti. Pesnik je v »odgovorih« skop, navidezno brezbrižen in pogosto zafrkljiv. Smrt je zanj proces in ne trenutek – »Smrt se je začela,« beremo v eni od pesmi. V slovenščini je gospa s koso na avtorjevo srečo ženskega spola. Rokovanje oziroma besedovanje z njo postane s tem bistveno enostavnejše – enkrat smrt obišče pesnika kot smrt, drugič kot ljubica, najraje pa kar kot oboje hkrati. Tudi odnos do nje, ki sovpada z odnosom do žensk, je skrajno ambivalenten – iz mrliške vežice, izpred krste z ljubico, jo pesniški subjekt (še dobro, da je samo to!) po najkrajši poti popiha, ne da bi se s katero od njiju, mrtvo ljubico ali smrtjo, poskušal soočiti. Zazdi pa se, da je za pesnika najlepša, najbolj prava in usodna ženska šele mrtva ženska, s katero v spominih zlahka manipulira in ji dodeli neavtentičen, drugotni glas v navidezno prvoosebni perspektivi. Če človek v ta neavantagrdistični okvir še nekako vpne komentatorskega palčka, pa se ne more izogniti vprašanju: kaj za vraga v tej poeziji počnejo veverice? Klečeve pesmi brez pretirano izostrene ritmike delujejo kot kratki prozni, celo anekdotični ali dialoški utrinki, nanizani v formalno verzno strukturo. Presežnega, kot je miniaturka Smrt, poljub (»Smrt / ni drugega / kot poljub, / ki potrebuje / različno dolgo, / da pripotuje / skozi steklo.«), v kateri se zgodi nepretenciozno, naravno zlitje med temo ljubezni in smrti, je občutno premalo, zato je zame zbirka Lep pozdrav najšibkejša v nominiranem izboru.
Jana Putrle Srdić
Pomnožena telesa, mnoštvo svetov
V zbirki Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje smo soočeni z zamajano dvojnostjo binarnih parov, kot so subjekt/objekt, narava/človek, realni/virtualni svet, unikatnost/serijskost, čas/brezčasje. Resničnost postaja privid in simulaker, ki »razblinja« telo, posledično pa tudi točko identifikacije. Povezava med subjektom (človekom) in objektom (naravo in/ali virtualnim prostorom) se vzpostavlja skozi koncept micelijske mreže, kot jo najdemo v naslovni pesmi. Mrežna struktura se aplicira na več ravneh: v interakcijah med človeškimi, živalskimi, vesoljskimi, tehnološkimi in kibernetičnimi telesi. Telo je za Jano Putrle Srdić pretočna in negotova entiteta, ki prehaja iz brezobličnosti prek fizičnosti (erotično telo) v metafizičnost (telo pesmi), čeprav ostaja »prva in zadnja / resnica, ki oklepa besede«. Pesnica nenehno prevprašuje položaj in trajanje telesa v svetu, ki ga določajo po eni strani naravne, biološke in časovno omejene danosti, po drugi pa tudi sodobne tehnologije, ki mu odpirajo »nove svetove« in morda tudi nove možnosti preživetja, s čimer pa ga raz-telešajo na način pomnožitve oziroma razpršitve. Desubstancializacija po eni strani prinaša fascinacijo nad prihodnjim, vendar pa slednje ostaja nedojemljivo in v svoji odprtosti vzbuja nelagodje, zato je pesniški govor distanciran, če ne celo hladen. Lirska subjektka opazuje in zapisuje, manj pa čustvuje in reflektira v korist močnim vizualnim podobam, ki ne vrednotijo (»Lepota v dolgi vijugi dima na nebu / ne razlikuje med Auschwitzem / in premogovnikom v Trbovljah«). Jana Putrle Srdić v sodobno slovensko poezijo na edinstven in pronicljiv, do neke mere pa še vedno »tradicionalno pesniški« način vnaša tematiko, ki velja za domeno performativnih in intermedijskih umetnosti. Zame je zbirka To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje ena najvznemirljivejših pesniških knjig preteklega leta.
Jan Krmelj
Odnos do telesa v času in prostoru pa vzpostavlja tudi presenetljivo zrel prvenec Jana Krmelja Relikvije dihanja. Drugače kot pri Jani Putrle Srdić je Krmeljev pesniški subjekt še vpet v »svoje«, čeprav razplasteno telo. Sublimirani jaz nenehno prehaja med vstopi in izstopi, med vdihi in izdihi, kljub temu pa njegova zavest in identifikacija izhajata iz zavedanja lastnega obstoja kot edine gotovosti: »Temna, steklena bleščava je v reki, / je v vseh nas, v vseh nas, ki smo. Ki zanemarjamo možnost / neobstoja.« »Mnoštvo cevi iz svetle krogle lobanje« še vedno omogoča povezovanje s svetom, ki ga pesnik sprejema organsko, prek čutil in predvsem s polnimi pljuči ter ga spreminja v jezik kot tisto drugo, trajno, nadprostorsko relikvijo življenja. Krmeljeva poezija je simbolistična in ontološka. Eden izmed vodilnih motivov je pomensko nabita podoba konja, hkrati htonične in sončne živali, simbolno povezane tudi z razburkano podzavestjo. Kultiviran, a neobrzdan pa je tudi govorčev pesniški jezik, v katerem se zrcalijo geselske reference avtorjevih vzornikov, še najbolj Paula Celana in Miklavža Komelja. Gre za metastatične jezikovne strukture, ki v svoji zgoščenosti izgubijo jasno izpovednost in zapeljejo v zastranitve. Ob mestoma nepreglednem nizanju rodilniških struktur, deležnikov ter pretirane rabe nemških trpnikov in posamostaljenj, bralca popade, da bi vzkliknil: pesnik, obrzdaj svojega konja! Za to pa ima komaj dvajsetletni Jan Krmelj zagotovo še dovolj časa.
Miklavž Komelj
Prehod z Jana Krmelja na Miklavža Komelja je skorajda naraven ne le zaradi podobnosti v eksklamacijskem načinu upovedovanja, temveč tudi zaradi neposrednih povezav med pesnikoma. Miklavž Komelj je za popotnico h Krmeljevi zbirki namenil precej osebni, pisemski spremni zapis, ki pa tematsko nakazuje diapazon Komeljeve zbirke Noč je abstraktnejša kot N. Gre za izjemno zgoščeno in polifono poezijo s številnimi medbesedilnimi navezavami, ki nadgrajuje in mestoma radikalizira predhodno zbirko Modra obleka. Subjekt z različnih pozicij govora – svojega in tujega, v obeh primerih pa potujenega – le še »kozmetično« niza svetove, ki postajajo konkretni, povsem meseni in krvavi, v svoji najbolj skrajni abstrakciji. Kajti to, kar izrečemo, ni več to, kar smo izrekli, temveč nekaj, kar se šele vzpostavlja v razliki med izrečenim in neizrečenim. »O, biti / pomeni: prestajati, / kar drugi vidijo,« vzklika subjekt, ki svoj ontološki status v času in prostoru opredeljuje kot vselej spremenljivo in ne-isto bitje. V ospredju zbirke je nenehna dialektika med konkretnim in abstraktnim, med realnim in imaginacijo, ki princip besedne igre uporablja »proti poigravanju z besedami«. V logični percepciji bi se moral naslov zbirke najbrž glasiti N je abstraktnejši kot noč, vendar prav naslovna zaobrnjenost ruši kavzalnost in s svojo potujitvijo intervenira v simbolno, posredovano podobo noči. »Nadaljevanje vseh pesmi, / ki so, ko so bile končane, / postale pesem v nastajanju – / je [namreč] v abecedi.« Precej obsežna zbirka Noč je abstraktnejša kot N je delo zanosnega, težko ukrotljivega duha, v kateri bi lahko kakšno pesem tudi pogrešali, vendar si mesto med petimi vrhunci preteklega leta zasluži.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
