Predšolski temelji
Marie-Claude Blais, Marcel Gauchet, Dominique Ottavi: O pogojih vzgoje. Prevedel Miha Narek. Založba Krtina, Ljubljana 2011, 224 str., 22 €
19. 09. 2012
Leta 1807 je Napoleon sredi vojne vihre iz svojega tabora na Poljskem poslal nujno sporočilo. Vsebina petnajststranskega pisma ni imela nikakršne zveze z vojno, ampak se je cesar v njem podrobno razpisal o tem, kako naj vodijo dekliško šolo, ki jo je ustanovil pod svojim patronatom. Bernard-Germain de Lacépède, odgovoren za njeno vodenje, ni mogel skriti navdušenja nad tem, da je Napoleon sredi vodenja četrte koalicijske vojne našel čas za obširno pismo o tematiki, ki je bila tako oddaljena od njegovih neposrednih skrbi.
Ob branju dela O pogojih vzgoje postane Napoleonovo početje nekoliko bolj razumljivo. Natanko v njegovem času, zaznamovanem z idejami francoske revolucije, je namreč prišlo do izredno pomembnih sprememb na področju vzgoje. Ta naenkrat ni bila več zgolj stvar družinske intime, temveč eno pomembnejših političnih vprašanj. Naloga družine je naenkrat postala dvojna, iz nezrelega otroka je morala ustvariti samostojno in avtonomno osebo ter obenem iz konkretnega in enkratnega človeka narediti posameznika, ki bo sposoben delovati kot univerzalna oseba. Vse to je treba razumeti na podlagi zahtev moderne kapitalistične produkcije, ki je potrebovala svobodno in abstraktno človeško bitje, neobremenjeno z navlako tradicionalnih in osebnih vezi, značilnih za fevdalno ureditev.
S tem procesom abstrakcije so bili postavljeni temelji za razvoj in razmah individualizma. Klasična rodovna družina se je preoblikovala v moderno nuklearno družino in s tem vzpostavila pogoje za posameznikov individualni razvoj. Rečeno drugače, emancipacijski potencial, ki je bil sprožen v sferi javnega, se je odrazil tudi v družinskem okolju. Giljotina revolucije ni obglavila samo monarha, temveč je usoden udarec zadala tudi družinskemu patriarhu. Družina naenkrat ni bila več samozadostna družba v malem, pač pa je postala predvsem priprava na življenje v družbi. V jedro moderne vzgoje je bil vpisan moment njene lastne odprave, kajti šele takrat, ko se otrok popolnoma osamosvoji od staršev in zaživi neodvisno življenje, lahko govorimo o tem, da je bila vzgoja resnično uspešna.
»Otrok svoje delovanje in mišljenje osmišlja tudi in predvsem prek tega, da zadeva ob svoje meje; rečeno s staro Engelsovo maksimo – svoboda je v spoznanju nujnosti.«
Vzgoja je zato nujno dialektična, saj je v njenem središču načelo protislovja, otrok mora biti deležen ljubezni, ki skrbi za njegovo dobrobit, in prepovedi, ki ga uvedejo v sfero zakona. Deležen mora biti, s Freudovim poimenovanjem, tako principa ugodja kot principa realnosti. Avtorji pričujočega dela pri tem izhajajo iz diagnoze, da so zaradi nedavnega razvoja naših družb pod vprašaj postavljeni sami pogoji možnosti vzgoje.
Družba, ki jo v temelju določa individualizem, izgublja osnove, na katerih bi sploh lahko utemeljevala vzgojo. Zaradi tega je kriza, v kateri se je znašla šola, v resnici kriza pogojev, ki šolo šele omogočajo, naslavljanje tega pa terja veliko več kot le nove pedagoške prijeme. Prav nasprotno, slednji so celo močno pripomogli k ustvarjanju te krize, pri čemer je ključnega pomena redefinicija avtoritete v zadnjih desetletjih. Kot v odličnem poglavju o avtoriteti pokaže Marcel Guachet, je ta koncept prešel od popolne samoumevnosti do čiste tabuizacije. Že modernost sama je namreč utemeljena na kritiki dveh utelešenj avtoritete, to je religije in tradicije. Kritika avtoritete je najbolj silovit in dovršen razmah doživela od sedemdesetih let preteklega stoletja naprej, ko so se uveljavili pedagoški pristopi, ki so poudarjali škodljive psihične učinke avtoritete. Ti so izvirali predvsem iz izkušnje totalitarizma in psihoanalize, ki je opozorila, do kako uničujočih posledic lahko privede čezmerno delovanje nadjaza. Vendar so se recepti, ki naj bi odpravili škodljive učinke avtoritete, sami pogosto izkazali za prav tako slabe ali še hujše. Najbolj očitno je to postalo skozi prakso permisivne vzgoje, ki je delovala po načelu, da je kakršnokoli omejevanje otroka nujno škodljivo in da je namesto tega treba otroku omogočiti svoboden razvoj vseh njegovih potencialov in hotenj.
Usodna zmota tovrstnega pogleda je v njegovem nezavedanju, da otrok svoje delovanje in mišljenje osmišlja tudi in predvsem prek tega, da zadeva ob svoje meje; rečeno s staro Engelsovo maksimo – svoboda je v spoznanju nujnosti. Avtoriteta nedvomno je družbeno dejstvo, ki ne gre proti svobodi, temveč jo šele omogoča. Gauchet ob tem poudarja, da nas vsesplošna kritična drža do avtoritete in slabšalni prizvok, ki ga ta beseda ima v naših družbah, nikakor ne sme zavesti, da bi je bilo kaj manj. Skorajda se zdi, da je bila avtoriteta odpravljena zgolj zato, da je bila lahko v bolj zakritih in sprevrženih oblikah spet ponovno izumljena. Te so nedvomno še veliko bolj mučne od nekdanjih odkritih oblik. Primer, ki ga rad navaja Slavoj Žižek, to zelo lepo ilustrira: klasični avtoritarni starš otroka praktično prisili v nedeljski obisk pri babici, ne glede na otrokovo osebno mnenje, sodobni permisivni starš pa otroku omogoči izbiro, vendar obenem poudari, da bo babica žalostna, če je ne obišče. S tem je moment avtoritete seveda zgolj premeščen navznoter, kar je za subjekt še toliko bolj travmatično, kot če ima zunanjo instanco, kateri se na neki točki lahko upre.
Avtoriteto je treba ločevati od oblasti v smislu družbenih institucij in moči v smislu povsem fizične prisile. Namesto tega je v njej bolj smiselno videti elementarno dimenzijo človeškega univerzuma, ki se je ni mogoče preprosto znebiti, temveč je večji izziv, kako jo čim bolj racionalno obvladati. Odrasli ima pri tem izredno odgovornost, saj otroku predstavlja tisto mejo, za katero ga mora z vzgojo pripraviti, da jo preseže, in tako otrok postane odrasel. Katastrofa permisivne vzgoje temelji na iluziji, da meje niso potrebne in da za vstop v odraslost upor ni potreben.
Ta segment pa teže knjige nikakor ne izčrpa, saj avtorji ves čas izredno uspešno povezujejo konceptualno in zgodovinsko analizo ter njune učinke v pedagoškem procesu. Podobne pozornosti kot avtoriteta sta deležna tudi družina in znanje, zaradi česar to delo predstavlja nepogrešljivo študijo za vse, ki jih zanimajo vprašanja vzgoje.
Pogledi, št. 17, 12. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
