Misliti misel o družbi
Taja Kramberger, Drago Braco Rotar: Misliti družbo, ki (se) sama ne misli. Založba Sophia (Zbirka Teorija), Ljubljana 2010, 264 str., 19,80 €
02. 09. 2011
Mišljenje je najtežje delo, kar jih obstaja, in najbrž se zato z njim ukvarja tako malo ljudi,« naj bi nekoč dejal Henry Ford. S tem je bržkone ciljal na podjetniško drznost, tehnološke inovacije in pustolovski duh pri odkrivanju novih trgov. Vendar njegovo ime zaznamuje tudi drugačno misel. Njegov priimek nekateri družboslovci namreč uporabljajo za opis dveh obdobij v zgodovinskem razvoju kapitalizma, fordizma in postfordizma. Skozi (post)fordizem torej mislijo in kritično analizirajo tisto, v kar je Ford sam slepo verjel. V knjigi Misliti družbo, ki (se) ne misli Tajo Kramberger in Draga Braca Rotarja zanima ta misel.
»Čeprav avtorja zapišeta, da družbena kritika ne sme izhajati iz »samovolje in izprijenosti oseb, ki bi jih lahko kadarkoli nadomestili z drugimi, etično manj vprašljivimi,« pa je večkrat prisoten občutek, da počneta prav to.«
Zbornik prinaša kalejdoskop šestih besedil, skozi prizmo katerih lahko mislimo družbo. Avtorja, oba historična antropologa, izhajata iz koncepta memorije, ki ni zgolj spomin, temveč »vozlišče različnih spominov«, kolektivna memorija pa skupen spomin več posameznikov na iste doživete izkušnje. Njeno logiko delovanja nam podata s primerom čakanja na avtobus. Medtem ko je večurno čakanje v Indiji stvar vsakdana, je na Zahodu še toliko bolj vsakdanje, da bi voznika za večurno zamudo odpustili.
Kaj pomeni misliti zgodovino skozi memorijo, v nadaljevanju zbornika ponazarja predvsem članek Taje Kramberger Naporni itinerarij španske državljanske vojne. V njem avtorica v elegantnem taktu prehajanja med abstraktnim in konkretnim, med splošnimi družbenimi okoliščinami in konkretnimi posamezniki izriše kronologijo španske državljanske vojne. Poseben poudarek je namenjen vlogi slovenskih republikancev. Skozi njihove spomine tega časa in krajev, skozi katere so potovali, pa tekst postane tudi izredno živ. Namesto suhoparne zgodovinske analize ima to besedilo že skoraj literarne prvine in se mestoma bere kot napeta politična kriminalka. Braco Rotar, prevajalec Foucaultovega Nadzorovanja in kaznovanja ter Bourdieujevega dela Znanost o znanosti in refleksivnost, v zborniku objavlja dopolnjeni spremni besedi k obema deloma.
Zaradi takšne vsebinske heterogenosti vsako besedilo lahko beremo tudi kot povsem avtonomno. V uvodnem tekstu pa vseeno najdemo jasno začrtano programsko vodilo in diagnozo družbenega stanja, v katerega zbornik intervenira. Krambergerjeva in Rotar opozarjata, da Slovenijo prežema »spontan, agresiven in vsepričujoč antiintelektualizem«, da živimo v okolju, ki ni naklonjeno temeljnim raziskavam, kritičnemu dialogu in znanstveni argumentaciji. Vse našteto niso obče sprejete vrednote, temveč prej neki prosluli predikati tistih znanstvenikov, ki se še zmeraj ukvarjajo z znanostjo. Tem je delovanje izredno oteženo, saj jim življenje nenehno grenijo »znanstveni fevdalci«, birokracija in vsi tisti strežaji, ki jih resnična znanost ne zanima. Avtorja ugotavljata, da bi bila njuna naloga veliko lažja, če bi bilo znanstveno polje v boljši kondiciji in bi bil vsaj del tega, kar ju zanima, že opravljen. Vendar temu ni tako in zato so besedila v zborniku »rezultati, vselej začasni, prizadevanj, da bi to storila tam, kjer tega niso storili najini predhodniki«. Pozitivno je, da tovrstna prizadevanja razumeta v kontekstu »svetovnega dialoga«, še toliko bolj spodbudno pa razumevanje same narave tega dialoga.
Dialoškosti ne razumeta zgolj kot intelektualističnega kramljanja in vzajemnega trepljanja. Zlagano vljudnost je potrebno presekati, poimenovati tiste, ki v znanstvenem polju zgolj oportunistično ribarijo ter zasledujejo svoje osebne in parcialne interese, vzpostaviti razliko med njimi in tistimi, ki se ukvarjajo s pravo znanostjo. Čeprav to v knjigi ni sistematično razdelano, velja izpostaviti, da sta bila avtorja na svoji matični fakulteti deležna mačehovskega odnosa. Bila sta namreč dva izmed več kot 40 pedagoških delavcev, s katerimi je fakulteta prenehala sodelovati v izrazito sumljivih okoliščinah. V luči tega je potrebno brati tudi tovariško posvetilo študentom fakultete, ki so se kolektivno uprli takšni obravnavi zaposlenih. Na ozadju takšnih, povsem konkretnih izkušenj je potrebno brati način izraza, ki je nenehno angažiran, mestoma pa tudi ognjevit in ogorčen.
Čeprav avtorja zapišeta, da družbena kritika ne sme izhajati iz »samovolje in izprijenosti oseb, ki bi jih lahko kadarkoli nadomestili z drugimi, etično manj vprašljivimi,« pa je večkrat prisoten občutek, da počneta prav to. Na več mestih je težišče analize preveč na strani posameznika in njegovih (družbeno) škodljivih lastnostih. Pogrešamo večji poudarek na dialektiki med posameznikom in družbo, v kateri ta deluje, oziroma na tem, da posameznik spreminja družbo, a tudi družba posameznika. V 3. tezi o Feuerbachu Marx kritizira natančno to, ko zapiše, da mora takšen nauk »družbo razdeliti na dva dela – od katerih je eden vzvišen nad njo«. Mišljenje družbe mora vztrajati pri artikulaciji imanentne kritike, ki je skozi iste vatle sposobna razlagati tako družbo kot samo sebe (lastno vpetost v družbo).
Pri tem gre v resnici za prevladujoč problem leve kritike danes. V svoji zgodovinski zavozlanosti in politični impotenci še zmeraj vztraja na kritiki kapitalizma kot kritiki nečesa zunanjega. Zelo redko pa kritika ostaja na ravni analize družbene forme, ki sama nujno povzroča objektivne in subjektivne odnose in učinke, na katere ni nihče imun (tudi levica ne). Izhodišča za takšno kritiko je postavil Marx v prvem poglavju prvega zvezka Kapitala, vendar jih bomo med številnimi kritičnimi teoretiki družbe danes le redko našli. Mislim, da bi moral biti prav to eden najpomembnejših momentov izjave, da se družba ne misli.
Delo obeh avtorjev kajpak vztraja v svoji ambiciji biti angažirano in kot tako predstavlja pomemben prispevek k mišljenju in osmišljanju družbe. Bralcu ne dopušča lagodne pozicije nevtralnega opazovalca, ampak od njega terja opredelitev. Mišljenje, ki ga bo s tem nujno sprožilo, pa je nemara njegova največja kvaliteta in začetek tiste dialoškosti, ki lahko pripelje do družbe, ki (se) misli.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
