Jung: Medena koža 3
Tesna koža
04. 02. 2016
Jung je Korejec, ki ne zna korejsko, zna pa risati. Lani decembra smo tako pri Društvu za oživljanje zgodbe 2 koluta dobili še zadnji del trilogije Medena koža, v kateri nam avtor nadvse iskreno in brez olepševanja oriše svojo biografijo posvojenega korejskega otroka.
Ob pravi poplavi avtobiografskih stripov, ki smo jim priča v zadnjem času doma in po svetu, kjer so postali pravi modni trend, mi je prijatelj zastavil na videz povsem preprosto vprašanje, na katerega mu sprva sploh nisem znal odgovoriti. Kaj hudiča, je rekel, je v življenju striparjev tako zanimivega, da mislijo, da morajo vsi poznati njihovo zgodbo. To vprašanje je bilo res na mestu. Le zakaj bi morali brati življenjepis nekega risarja stripov. Saj ni politik, filmski igralec ali pevec, da bi bil tako prekleto privlačen za širši krog občinstva. Nasploh pa je znano, da imajo striparji izjemno nezanimivo in dolgočasno življenje, ki sestoji predvsem iz samotarskega sedenja za mizo in risanja, kar res ni kakšna intrigantna in razburljiva pustolovščina, ki bi jo morali deliti s svetom. Pa je res tako? Oglejmo si nekaj primerov avtobiografskih stripov, ki so izšli pri nas.
Leta 2003 je pri ZRC SAZU (!) izšel legendarni, s Pulitzerjevo nagrado ovenčani Maus, skozi katerega nam Art Spiegelman v iskreni in pretresljivi zgodbi svojega očeta prikaže grozote holokavsta, kot tudi njegov problematičen odnos do ostarelega očeta v sedanjosti. Tri leta pozneje smo pri osrednji slovenski založbi, Mladinski knjigi, ki se sicer redko odloča za stripovske izdaje in je v tem pogledu izjemno konservativna, dobili drugo ameriško uspešnico, Odeje, v katerih nam Craig Thompson doživeto prikaže svoje odraščanje v strogi krščanski družini. Seveda je čisto nekaj drugega, če se moraš kot desetletni deček stiskati pod isto odejo z mlajšim bratom, kot če to počneš s punco pri šestnajstih letih, ki jo avtor spozna na cerkvenih zimskih počitnicah. Sočasno z naraščajočo ljubeznijo do Raine pa izgublja vero v Boga.
V nasprotju s Thompsonovo ljubezensko zgodbo pa se je francoski stripar David B. v trilogiji Na božjastni poti, ki je leta 2008 izšla pri Stripburgerju, posvetil medsebojnim družinskim odnosom v znamenju požrtvovalnega boja z bratovo boleznijo, epilepsijo. Istega leta smo pri Društvu za oživljanje zgodbe 2 koluta dobili dvodelno biografijo iranske avtorice Marjane Satrapi, sicer Davidove učenke, ki je s Perzepolisem, zgodbo o odraščanju v muslimanski državi, presegla svojega učitelja, in iz katerega več izvemo o iranski zgodovini, družbeni ureditvi in islamskem fundamentalizm kot iz katerega koli učbenika. Nam vsekakor bližja je tematika razpada Jugoslavije, kot jo je videla Helena Klakočar na družinskem vandranju po Jadranskem in Egejskem morju, kamor se z možem in dveletno hčerko odpravijo na predvečer državljanske vojne. Navkljub Nemirnemu morju (kot je naslov stripa iz Stripburgerjeve produkcije leta 2011), po katerem plujejo s katamaranom, kjer avtorica spotoma riše tudi dotični strip, pa kaj kmalu spoznajo, da njihov največji sovražnik ni narava, ampak družba, ki jih ne sprejme medse. Za hrvaške rojake, ki jih srečujejo na poti, so izdajalci, saj plujejo pod jugoslovansko zastavo, za domačine v tujih pristaniščih so odvečni begunci, s katerimi si v turizmu ne morejo prav nič pomagati, za Helenine risarske kolege, ki portretirajo v obmorskih mestih, pa nelojalna konkurenca.
Leto pozneje je pri isti založbi izšel tudi Moj newyorški dnevnik kanadske striparke in ilustratorke Julie Doucet, v katerem nam skozi intimne dnevniške zapise prikaže svoje študentsko bohemsko življenje v ne ravno reprezentativni manhattanski soseski, polno hedonističnih ekscesov, popivanja, zadevanja in seksa. Povsem drugače se svoje mladosti v socialistični Jugoslaviji spominjata Samira Kentrić in Nina Bunjevac z Balkanalijami in Očetnjavo, ki sta izšli lani pri Beletrini in Modrijanu. Kentrićeva nam tako prikaže zgodbo o odraščanju skozi oči bosanskega dekletca iz ljubljanskega delavskega predmestja, v Kanadi rojena Bunjevčeva pa socialni portret otroka iz enostarševske družine v Srbiji, kamor je z materjo pobegnila pred nasilnim očetom. V bistvu pa obe deli pripovedujeta nostalgično zgodbo o Jugoslaviji in v zgodovinskih flasbackih, ki se nevsiljivo prepletajo s sedanjostjo, iščeta vzroke za razpad države in hkrati tudi njuno lastno identiteto.
Iskanje izgubljenega jaza je tudi rdeča nit Jungove trilogije Medena koža, katere zadnji del je izšel zadnje dni lanskega leta. Jung-sik Jun (1965), kot je avtorjevo polno ime, je bil namreč eden od dvesto tisočih osirotelih otrok, ki so bili posvojeni v Združene države in Zahodno Evropo. Po korejski vojni (1950–1953) je bilo v Seulu in drugih mestih na tisoče zapuščenih otrok, ki so prepuščeni samim sebi tavali po ulicah napol porušenih mest in se preživljali z beračenjem in brskanjem po smetnjakih. Starši so jim bodisi umrli v vojni ali pa so se rodili kot pankrti zavezniških vojakov, kar je bilo v konservativni Koreji še precej huje, zato ni prav nič čudnega, da so jih matere zapustile. Ta trend se je nadaljeval še desetletja pozneje, kajti tudi uradna mačistična družinska politika ni bila do samohranilk, ki niso mogle preživljati otrok, prav nič prijazna in nazadnje državi ni preostalo drugega, kot da jih je ob izdatni pomoči zahodnih človekoljubnih organizacij dala v posvojitev po vsem svetu.
Mali Jung je sicer hotel v Ameriko, »kjer imajo kokakolo«, vendar se na koncu znajde v precej številčni belgijski družini, tako da dobi poleg novega očeta in mame še brata in tri sestre. Avtor nam nazorno in včasih prav boleče iskreno opisuje odraščanje v krušni družini in tujem okolju, ne ravno najbolj ljubeč odnos s precej strogimi starši, posebno materjo, s katero ne zmore vzpostaviti pravega stika, otroške vragolije s sestrami in bratom pa tudi svoje spolne fantazije in prvo najstniško ljubezen. Skozi celotno zgodbo pa se kot rdeča nit vleče Jungovo iskanje lastne osebnosti in korenin, ki je bila njegova priljubljena tema že v zgodnejših stripih s fiktivnimi samurajskimi junaki, s katerimi je bil obseden v najstniških letih. Medena koža (oznaka za raso v posvojitvenih dokumentih) iz naslova namreč ponazarja njegovo drugačnost, do katere ima izjemno ambivalenten odnos. Včasih jo sovraži in hkrati zaničuje vse Azijce, ki so mu blizu, spet drugič je ponosen na svoje poreklo in znanje kung fuja, s katerim se lahko identificira. Sicer pa je bila psihološka razdvojenost travmatična za precejšnje število njegovih posvojenih prijateljev, ki niso zdržali pritiska in so v najbolj občutljivih najstniških letih naredili samomor. Z mislijo nanj se je poigraval tudi introvertirani Jung, vendar je bila volja po življenju – in risanju stripov, s čimer se je ukvarjal že od malih nog – na srečo močnejša.
Navkljub nespornemu talentu in akademski likovni izobrazbi pa risarski del na žalost ne dosega literarnega. Risba v slogu hlebinskih naivcev je preveč šablonizirana, disproporcionalne figure z velikimi glavami in majhnimi stopali pa so mestoma slabo postavljene v prostor in kompozicijo. Kar pravzaprav preseneča, saj v njegovih samurajsko pustolovskih stripih, kot so Yasuda, Kwaidan ali Okiya, ki jih je risal od leta 1991 do 2007, ko je v Franciji, kjer živi od leta 2003, izšla Medena koža, ni zaslediti anatomskih in proporcionalnih anomalij. K boljšemu vizualnemu učinku ne pripomorejo niti sivine, s katerimi avtor enkrat bolj, drugič manj spretno dopolnjuje in nadgrajuje risbo. Precej bolj suveren pa je v risanju arhitekture in narave, posebno dreves, ki jih čustveno upodablja z izrazitimi koreninami kot prispodobo pri iskanju lastnih (podoben primer smo videli tudi pri Balkanalijah Samire Kentrić), in nekateri pejsaži (posebno domišljijski) so prave male mojstrovine.
Ne glede na ne ravno prepričljivo risbo pa je Medena koža, ki jo lahko po intrigantnosti zgodbe postavimo ob bok klasikom, kot sta Perzepolis ali Očetnjava, postala evropska uspešnica, po kateri so leta 2012 posneli tudi animirani film. In ni naključje, da je strip izdala ravno založba z malce nenavadnim, a simpatičnim imenom Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta. Eden od kolutov, ki poganja omenjeno društvo, je namreč uveljavljeni mednarodni festival animiranega filma Animateka, drugi pa se je v ritmu ljudskih pripovedi pod naslovom Za dva groša fantazije vrtel na Radiu Študent med letoma 2003 in 2012, ko ga je zamenjala založniška dejavnost v podobi izdajanja stripov, ki so zašli tudi v filmski svet. In ne nazadnje, v Medeni koži, ki nam nudi iskren in avtentičen pogled v doživljajski svet posvojenega otroka, boste našli tudi odgovor na vprašanje z začetka teksta, zakaj so biografije striparjev sploh zanimive za širši krog občinstva.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
