Régis Loisel: Peter Pan. Studio Risar, Celje 2013, 176 str., 30 €
Zaodrje mladinske književnosti
22. 02. 2014
Kako je deček, ki ni hotel odrasti ne v knjigi ne na odru ne v risanki ne v filmu, odrasel v stripu, ob tem pa obiskal še dva sodobnika iz časa, v katerem se dogaja, in verjetno najbolj znanega pravljičarja zadnjega stoletja, ki mu je dal najbolj prepoznavno podobo in izšolal tudi striparja, ki je od konca odpotoval na začetek …
London, zima 1887.
Mraz, lakota in beda so vsakdanjik dickensovskega siromašnega in umazanega londonskega pristaniškega predmestja, katerega glavni protagonisti so pijanci, prostitutke in podgane in v katerem odrašča najstniški samorastnik Peter. Očeta ni nikoli poznal, zapustil ga je, še preden se je rodil, kajti mornarji si pač ne morejo privoščiti udobnega družinskega življenja, saj večino časa preživijo na odprtem morju, so pa zato ob kratkih postankih v pristaniščih toliko bolj pozorni do deklet, s katerimi si grejejo posteljo, in ob odhodu jim prav radi pustijo kakšen spominek, ki pa se ga bodoče matere zavejo šele takrat, ko je že prepozno. Takšen nezaželen spominek je bil tudi Peter, kar mu je dala mati vedeti že ob rojstvu in nato na vsakem koraku, kadar se ji je motovilil pod nogami in z jokom odganjal stranke, ki jih je krvavo potrebovala za vsakdanjo steklenico žganja, s katero je postalo življenje v zatohlem Londonu nekoliko znosnejše. Navkljub vsemu pa je imel Peter mamo rad, saj je bila vendar njegova mama in staršev si pač ne moreš izbirati, zato ji je, ko je bil malce starejši, na pragu najstniških let, tudi sam nosil žganje iz bližnje beznice, kadar ga je kriče in brez denarja (kajti stranke so bile vedno redkejše) pošiljala ponj, rekoč da je že čas, da tudi sam kaj zasluži, saj je postaven in dokaj lep fant in da rit pač ni samo zato, da bi sedel na njej. Od takrat je Peter sovražil odrasle in si prisegel, da sam ne bo nikoli odrasel. Kadar že ni skrbel za mamo in zase (zakaj od časa do časa je bilo treba tudi kaj pojesti), se je z malce mlajšimi potepuškimi prijatelji, ki so bili ravno tako sirote, družil v napol podrti bližnji lopi in jim pripovedoval pustolovske zgodbe (domišljije je imel namreč na pretek, pa še zastonj je bila), katerih glavni junaki so bili oni sami. S pomočjo čarobnega prahu jih je naučil leteti in na krilih domišljije so poleteli v deželo Nije, kjer so se kot Izgubljeni fantje borili z gusarji in skupaj z Indijanci in raznimi pravljičnimi bitji iskali izgubljeni zaklad. Medtem ko je Peter v deželi Nije, pa se v kvartu pojavi skrivnostni doktor Jack, ki mori prostitutke – in med prvimi žrtvami je prav Petrova mama …
»Régis Loisel suvereno nadgradi Barriejevo mladinsko fantazijsko uspešnico z naturalističnim prikazom surovega dickensovskega Londona in iz slabokrvnega ter aseksualnega Petra Pana naredi realističnega, spolno zlorabljenega fantiča iz mesa in krvi.«
Do Disneyja in nazaj od Disneyja
Francoski scenarist in risar stripov Régis Loisel (roj. 1951) suvereno nadgradi Barriejevo mladinsko fantazijsko uspešnico z naturalističnim prikazom surovega dickensovskega Londona in iz slabokrvnega ter aseksualnega Petra Pana naredi popolnoma realističnega, spolno zlorabljenega fantiča iz mesa in krvi, temu pa povsem nevsiljivo pritakne še urbano legendo o najbolj razvpitemu serijskemu morilcu 19. stoletja, Jacku Razparaču. Peter Pan se je sicer prvič pojavil leta 1902 kot stranski junak v romanu za odrasle Mala bela ptica škotskega dramatika Jamesa Matthewa Barrieja (1860–1937), dve leti pozneje pa je že nastopil kot glavni protagonist gledališke igre Peter Pan ali Deček, ki ni hotel odrasti. Zaradi velikega uspeha je Barrie igro predelal v otroški roman in ga leta 1911 izdal pod naslovom Peter Pan in Wendy, v poznejših izdajah pa se je ustalil samo še kot Peter Pan.
Barrie se ni ravno pretegnil s preveč razkošnim opisom glavnega junaka, zato je njegova podoba v preteklosti doživljala različne interpretacije tako knjižnih ilustratorjev kot režiserjev gledaliških ali filmskih del. Verjetno najbolj znana je Disneyjeva animirana priredba iz leta 1953, v kateri je Petra Pana defeminiziral (v gledališčih so ga največkrat igrale mlajše ženske) in po kateri se je zgledoval tudi sam Loisel, kar nikakor ni naključje; avtor stripa je namreč tudi velik Disneyjev fan, pa tudi sam je nekaj časa delal v njegovem studiu. Njegov vpliv v stripu je videti v izvrstni animaciji likov, hkrati pa se je z lahkoto otresel scenaristične melodramatičnosti in likovnega kiča, ki sta neločljivo povezana z Disneyjevimi filmi. Fascinantna je tudi Loiselova interpretacija zatohle in razpadajoče britanske metropole, za katero je dobil navdih v Doréjevi knjigi o Londonu iz leta 1876; prav tako je zelo dobra tudi karakterizacija likov in dramatizacija samega dogajanja, pri katerem imamo občutek, da nismo zgolj nevtralni opazovalci, ampak neposredni protagonisti siromašnega londonskega predmestja. Tudi v domišljijskem delu v deželi Nije se Loisel ne zadovolji s klišejskimi podobami mitoloških bitij, ampak nam jih predstavi v precej bolj človeški luči, tako da je vila Zvončica prikazana kot debelušno in nadvse klepetavo dekle, bolj podobno čebelici Maji kot pravljični vili, morske deklice so robate dekline z razkošnim oprsjem, ki se venomer prepirajo in bolj spominjajo na sitne in zdolgočasene prodajalke ljubezni v bordelu kot ljubeznive sirene, prav tako so tudi moški protagonisti, škrati, pani, kentavri in druga pravljična bitja prikazani z vsemi človeškimi napakami in slabostmi, seveda pa tudi vrlinami.
Nov lik iz istega časa
Ravno tako kot je bil pomanjkljiv Barriejev opis Petra Pana vir različnih interpretacij, si je tudi londonskega morilca prostitutk Jacka Razparača, ki ga seveda ni nihče nikoli videl (razen umorjenih prostitutk, ki kajpak niso mogle podati njegovega opisa), predstavljal vsak po svoje. Na londonski policiji so dobili vsaj sto povsem različnih opisov tega serijskega morilca, edino dejstvo, ki je povezovalo umore petih prostitutk, pa je bilo grozljivo izživljanje nad žrtvami s kirurško natančnim rezanjem grla in trebuha ter z odvzemom njihovih notranjih organov, kar je napeljevalo na misel, da je bil Jack Razparač, kot je anonimnega psihopata poimenovalo njegovo tedanje londonsko »občinstvo«, medicinski izvedenec. Morilca ali morilcev (možno je seveda, da jih je bilo več) niso nikoli odkrili, tako da je skrivnostni doktor buril domišljijo še dolgo po letu 1888, ko so se umori končali, pojavljale pa so se tudi vedno nove teorije zarote, od komunistov do marsovcev, ki so poskušale razjasniti umore in razkriti identiteto morilca. Kot Peter Pan je tudi Razparač navdihnil celo vrsto različnih priredb, pojavljal se je v romanih, pesmih, gledaliških igrah, operah, televizijskih serijah, filmih in seveda stripih. Verjetno najbolj znan je strip razvpitega angleškega pisatelja in scenarista Alana Moora ter risarja Eddieja Campbella From Hell, ki je od leta 1991 do 1996 izhajal v desetih zvezkih, leta 1999 pa še v špehnati knjigi na 570 straneh in takoj postal uspešnica, po kateri so posneli tudi malo manj uspešen film z Johnnyjem Deppom v glavni vlogi.
Loiselov Peter Pan je v Franciji prvotno izšel v šestih albumih v letih med 1990 in 2004 ter kmalu postal eden najbolj intrigantnih stripov, ki je navdušil tako vsega vajeno izbirčno kritiko kot občinstvo, saj je bil do zdaj prodan v milijonski nakladi, po slabem desetletju od zadnje izdaje pa ga končno lahko beremo tudi pri nas. Strip bo izšel pri celjski založbi Studio Risar v dveh delih, prvi, s prvimi tremi zgodbami, London, Opikanoba in Neurje, se je pojavil zadnje dni starega leta, za razplet štorije in razkritje identitete zloglasnega Jacka Razparača pa bomo morali počakati do drugega dela, ki naj bi izšel jeseni.
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
