Verzificiran postskript
Kvint Horacij Flak, Nicolas Boileau Despreaux: Umetnost pesništva – od antike h klasicizmu. Prevod Nada Grošelj in Marija Javoršek, spremni študiji Nada Grošelj in Agata Šega. Uredila Maja Sunčič. ISH: Dialog z antiko, Ljubljana 2012, 131 str., 15 €
28. 06. 2013
Za prvi prevod Boileaujeve Umetnosti pesništva je pozno. Po zaslugi Marije Javoršek imamo verzne prevode vseh Racinovih in večjega števila Corneillovih tragedij – nekatere so bile v slovenščino prevedene večkrat, tragiške aleksandrince so slovenski prevajalci posnemali, prirejali in nadomeščali z drugimi oblikami; rešitev je toliko, da jim je lahko Boris A. Novak v svojem Salto immortale (2011) posvetil obsežna poglavja. Slovenski Boileau torej prihaja z zamudo, vendar je tudi o izvirniku mogoče reči, da je zamudil zlato dobo klasicističnega gledališča. Ob njegovem izidu leta 1674 je bila kontroverza o Cidu oddaljena več kot tri desetletja, Corneille se je v tem času že umikal iz gledališča, vse Racinove drame razen Fedre so bile že uprizorjene. Kot ugotavlja Agata Šega v spremnem besedilu o Boileauju in klasicistični teoriji pesništva, Bolieau v svoji Umetnosti pesništva ni odkrival norm klasicistične poetike, temveč je zgolj »v bleščeče izbrušene verze prelil tisto, kar se je v praksi že zdavnaj pred njim uveljavilo« – torej načela, ki jih je italijanska renesansa že davno prej povzela po Aristotelu in še bolj po Horaciju. Boileaujevo Umetnost pesništva imamo navado brati kot katekizem klasicistične poetike, v resnici pa je kvečjemu verzificiran postskript k polemiki med »starinarji« in »modernisti« (la querelle des anciens et des modernes) in nostalgičen poklon velikemu obdobju francoskega gledališča.
Neoklasicizem 18. in zgodnjega 19. stoletja ter nezmerna šolska raba sta romantičnemu in postromantičnemu bralcu dodobra priskutila vse, kar je povezano z oblikovnimi normami klasicistične poetike. »Tri enotnosti« in strogo razmejitev pesniških žanrov danes občutimo kot utesnjujoči in preživeti šolski šabloni. In vendar lahko ob branju Boileaujevih polemik z »modernističnimi« sodobniki zaslutimo, da »konservativni« struji ni šlo samo za podajanje formalnih estetskih načel, temveč tudi za kritiko intelektualne površnosti in političnega oportunizma, značilnega na primer za »modernizem« Charlesa Perraulta:
Lépo antiko smo od nekdaj spoštovali,
res pa ne vem, zakaj bi jo v nebo kovali.
Ne bom poklekal pred veljaki starih dni:
veliki so, da – vendar so ljudje kot mi.
Ni se mu bati, da resnico poneverja,
kdor Ludvikov bo vek z Avgustovim primerjal.
...
Če dedom Platon je sijal v božanski slavi;
se dandanašnji bralec k njemu stežka spravi.
(Ch. Perrault, Stoletje Ludvika Velikega)
»Da bi se ob Horaciju v šestomerih bolje počutil, ga je prevajalka prepesnila v »historični« obliki slovenskega aleksandrinca, ki so jo gojili slovenski neoklasicisti v Pisanicah.«
V klasicizmu in neoklasicizmu čutimo diktat šolskega formalizma, ki je bil morda potreben samo zato, da je romantika lahko nad njim izvojevala triumf. In vendar v umetnini, kakršna je Davidova Prisega Horacijev (1784), sodobniki niso videli historične vaje v slogu, temveč so iz jasnih kontur, ki očrtujejo rimsko republikansko virtus, razbirali poziv k meščanski revoluciji. Sklicevanje na antiko je bilo pogosto bolj ideološko, kot smo pripravljeni verjeti; in estetski formalizem klasicističnih poetik je bil pogosto izraz intelektualne ostrine, ne puščobnega šolskega čistunstva.
Tudi Horacij se je marsikomu zameril v šoli. Iz podobnih razlogov kot njegov občudovalec Boileau, pa tudi z značilno rimskim utilitarizmom (ki ga Horacij rimskim sodobnikom sicer očita, a ga tudi sam pooseblja). Zato nam celo briljantna prevajalka latinskih verzov, kot je Nada Grošelj, težko prikupi tele verze:
Pesnikov cilj je, da bralcem prinaša korist ali ugodje,
včasih pa tudi oboje – da poje lepó in poučno.
Tako kot Boileaujev je tudi Horacijev »klasicizem« epigonski; tako kot Boileauju je tudi Horaciju šlo predvsem za duhovito, slogovno domišljeno verzifikacijo naukov, ki se lahko sklicujejo na avtoriteto Aristotela in njegove šole. Tudi Horacijeva Ars poetica postane manj dolgočasna, če odmislimo pomembnost tematike; če jo poskušamo brati v tistem duhu, v katerem je napisana: kot čenčavo, namenoma prozaično in blago zafrkljivo kramljanje; ne kot verzificiran učbenik, temveč kot esej v verzih – esej, ki bi ga Horacij danes najbrž napisal v prozi. Prav to odliko Horacijevega Pisma o pesništvu, njegovo gojeno prozaičnost, je Nada Grošelj posnela prepričljivejše kot njen predhodnik Anton Sovre. Sovretovo kramljanje je po svoje očarljivo, vendar je moralo že v svojem času učinkovati precej arhaično, čisto nič po meri Horacijeve urbanosti.
Obe pesnitvi sta prevedeni v oblikah izvirnika. Za heksameter se nam zdi, da v slovenščini zveni naravno. Kakšen naj bi bil slovenski aleksandrinec, se ne moremo odločiti, saj nam nadomeščanje naglasno razgibanih verzov z dolgimi verigami jambov zveni monotono; prevajalka Boileauja Marija Javoršek ga je zato v prevodih klasicističnih dram nadomeščala s krajšim trohejskim verzom. Vendar je tudi »slovenski heksameter« šolski konstrukt, ki zanemarja kvantitativno naravo antičnega verza. Slovenski heksameter je morda še hujša potvorba kot slovenski aleksandrinci; ima samo to prednost, da se je prekalil v revijalni polemiki, v kateri je Fran Levec svojega mariborskega zoprnika Janka Pajka med drugim opljuval, češ da je »sam v svoj duševni nič do blazenstva zaljubljen ter poln teščega napuha svoj žabji golt neizmerno široko odpira v hripavo kreketánje, in ako mu ga do zdaj še nihče né zamašil, tega je kriva jedina brezkrajna potrpežljivost našega naroda in znana strahopétnost slovenskih pisateljev« (Pravda o slovenskem šestomeru, 1878). Tako se je rodil slovenski šestomer, ki ga kot pristnega in ustreznega priznavamo zgolj zato, ker so imeli literati zaradi nesoglasij o ponarejenih spondejih in moških cezurah podplutbe. Ker kakšne querelle des anciens et des modernes nismo imeli, imamo z aleksandrincem težave. Vendar Boileau brez aleksandrincev ne bi bil Boileau, klasicizem brez posnemanja pa ne klasicizem. Da bi se ob Horaciju v šestomerih bolje počutil, ga je prevajalka prepesnila v »historični« obliki slovenskega aleksandrinca, ki so jo gojili slovenski neoklasicisti v Pisanicah, v šesterostopičnih jambih z neobvezno cezuro v sredini:
sledite jim še vi in jasnost njih vzljubite.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
