»Ker dobre sreče ni postavljal nad modrost«
Foto: Ljubo Vukelič
03. 11. 2010
Zelo preprosto je. Brez učenjakov in posrednikov, kakršen je Kajetan Gantar, bi bila klasična kultura res tisto, kar v njej številni vidijo: samozadostna in duhovno prazna laudatio temporis acti . V resnici pa je ta hip bolj živa, kot je kadar koli bila.
Slovenski klasični filologiji je težko določiti letnico rojstva. Naš prostor je bil od poznega 15. stoletja naprej v stiku s humanistično in neolatinsko kulturo – prek humanistov, ki so delovali na dunajskem dvoru, protestantskih in jezuitskih šol ter latinsko pišočih znanstvenikov. Začenši z drugim ljubljanskim škofom, učenim Krištofom Ravbarjem, je bil vrhnji del slovenske družbe seznanjen tudi z literarno tradicijo latinskega humanizma, ki pomeni stoletja samotnega branja, duhovitih robnih pripisov, pisem v onstranstvo, občudujočih priredb, lokavih ponaredkov in nespoštljivih persiflaž. Meja med literaturo in filologijo zelo dolgo ni bila jasna; institucionalna filologija in poklic filologa sta se rodila šele konec 18. stoletja, ko se je v Nemčiji »klasično starinoslovje« uveljavilo kot samostojna zgodovinska panoga. Naravni biotop slovenskih filologov je bila do ustanovitve univerze leta 1919 gimnazija. Klasični oddelek je postavil upokojeni filolog češkega rodu Ivan Lunjak, prej profesor v Sankt Peterburgu, Kazanu, Moskvi in Odesi; sledil mu je Fran Bradač, avtor solidnih razprav o antični poeziji, vadnic in slovarja, predvsem pa prevajalec grških dram, Vergilija, Tacita in Haška. David Movrin je iz arhivov izbrskal, da je »klerikalno-anglofilsko« nastrojenega Bradača leta 1945 zadela prisilna upokojitev; takrat že uveljavljeni prevajalec Anton Sovre, ki je nekaj mesecev prej na prvi strani Poročevalca pozdravil osvoboditelje, je leto pozneje brez doktorata postal izredni profesor. Če ne o čem drugem, dogodek priča o tem, da si je dala partija v letih agrarne reforme nenavadno veliko opraviti s katedro za staro grščino. In če je bil njen namen, da bi v obdobju družbene izgradnje popularizirala Homerja in Lukrecija, je imela pri izbiri vsekakor srečno roko.
Kajetan Gantar je prišel na oddelek kot učenec dveh učiteljev, literata Sovreta in v svet odprtega »čistega znanstvenika« Milana Grošlja. Sovretov program popularizacije klasikov je razširil s čisto novo dimenzijo. Kot sam večkrat pripoveduje, je bila zanj odločilna izkušnja Heidelberga in Pariza; dodajmo, da je bila odločilna tudi za prihodnjo usodo slovenske klasične filologije. Bibliografija Gantarjevih del, objavljena v jubilejni številki revije Keria z naslovom Musis amicus, ima 23 strani; v tuji znanstveni literaturi se še vedno pogosto citirajo razprave o tehniki »zlatega reza« v Horacijevi Ars poetica, o kompoziciji Horacijevih Carmina, o etičnem idealu »prijateljstva s samim seboj« (amicus sibi), o enotnosti in epizodičnosti v Aristotelovi Poetiki. Pred kratkim sem med ukvarjanjem s Stacijevo Ahileido čisto po naključju listal odmevno monografijo G. Dimocka o enotnosti Homerjeve Odiseje; avtor že v uvodu priznava, da temeljno idejo dolguje manj kot eno stran dolgemu članku, ki ga je Gantar leta 1962 objavil v Živi antiki. Impozanten je tudi spisek evropskih univerz, na katerih je gostoval kot predavatelj. Po zaslugi teh izkušenj je dogajanje v ljubljanskem klasičnem seminarju postalo še bolj podobno dogajanju v večjih srednjeevropskih središčih. Spremenili so se tudi vsebinski poudarki: gramatika se ni umaknila v ozadje, pač pa je našla smisel v poglobljeni interpretaciji velikih umetniških in filozofskih besedil.
V drugem letniku mojega študija latinščine so bila tema latinskega seminarja Horacijeva Pisma. V tretjem tudi. V četrtem – Horacijeve Ode. Takrat sem že povsem jasno razumel, kaj pomeni intelektualni otium. Tri leta zapovrstjo smo se lahko vsak teden znova prepričali, da našemu profesorju Horacij povsem zadostuje za življenje – parva rura et spiritus Graiae tenuis Camenae. To je bil izreden zgled popolne predanosti filo-logiji kot ljubezni do ubesedene modrosti, najboljša možna šola klasične humanitas. Našemu slavljencu gotovo ni čisto tuje, kar o Horaciju pravi Victor Hugo v Uporabnosti lepega: »umetnost civilizira že s samo zvestobo svojemu temeljnemu zakonu, zakonu lepote; iz svoje notranje moči, velikokrat nenamerno, velikokrat proti svojemu namenu ... Berite Horacija. Je skeptik, a bo utrdil vaša prepričanja, je bojazljiv, a bo v vas vnel pogum, je nemoralen, vendar vas bo notranje očistil. Besedila človeka, ki sploh ni dober, vas bodo izboljšala. Zakaj? Ker imajo v sebi lepoto.«
Pravijo, da je Sovre svoje učence vabil domov, v svojo prevajalsko manufakturo, da bi mojstra videli »v akciji«. Gantar o svojem delu ne govori veliko; o tem, kako se sedem let ni opogumil, da bi urednikom ponudil gimnazijski prevod Vklenjenega Prometeja, smo izvedeli šele pred kratkim (ob tem pomislimo, da je prevod te tragedije po več kot šestdesetih letih kot nov, brezhibno moderen in do zadnje črke uprizorljiv!). Prevajanja nam tudi nikoli ni predstavljal kot edinega in zavezujočega poklicnega poslanstva. Dovolj je bil diskreten zgled: z zadnjo generacijo njegovih študentov v poznih devetdesetih letih se je sprožila prava prevajalska renesansa; kulturna prisotnost antike je danes večja kot kadar koli. Marsikaj je mogoče pripisati sprostitvi političnih pritiskov v osemdesetih, padcu berlinskega zidu, vrnitvi klasične gimnazije. Od zunaj se gotovo zdi, da so devetdeseta spet pognala v tek tradicijo, ki so jo prejšnja desetletja vztrajno dušila. Toda ali je klasična kultura res nekakšen abstrakten politikum, ali pa predvsem življenje in delovanje ljudi, ki so z njo prepojeni? Neposredni udeleženci te tradicije burne zgodovinske prelome dojemamo manj epohalno, sámo tradicijo pa docela poosebljeno. Zelo preprosto je. Brez učenjakov in posrednikov, kakršen je Kajetan Gantar, bi bila klasična kultura res tisto, kar v njej številni vidijo: samozadostna in duhovno prazna laudatio temporis acti. V resnici pa je ta hip bolj živa, kot je kadar koli bila.
Ker so se nam številni bralci zbornika v čast Gantarjevemu jubileju pritožili, da niso razumeli uvodnega posvetila v grščini, naj se jim oddolžim s pojasnilom. Plutarh nekje poroča, da je Aleksander Veliki ob srečanju s filozofom Diogenom izrekel tele besede: »Če ne bi bil Aleksander, bi hotel biti Diogen.« Toda Aleksander Veliki – hiti pojasnjevati Plutarh – se ni mislil bahati s kraljevsko močjo in bogastvom, temveč je hotel reči, da je njegovo vladarsko poslanstvo pač sámo po sebi filozofsko. Če takega poslanstva ne bi imel, bi hotel biti spekulativni filozof in asket Diogenovega kova. Nikakor pa ne bi dobre sreče postavljal nad modrost – οὐ γὰρ προέκρινε τὴν τύχην τῆς σοφίας.
Pogledi, 3. november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
