Finalisti za kresnika 2013
Vse naše vojne
Foto: Blaž Samec
21. 06. 2013
Spodbujen s še zelo svežimi oziroma osveženimi vtisi o letošnjih kresnikovih finalistih naj se že na samem začetku izpovem drzne, morda tvegane, a z vtisi o prebranem trdno podložene ocene, da je tokratna peterica v povprečju najboljša v zadnjih letih.
»Vsaj v deseterici, pa tudi višje, sem pričakoval aktualnega Prešernovega nagrajenca Zorka Simčiča in njegov roman Poslednji deseti bratje, stopničko višje tudi z modro ptico ovenčano Igranje Stanke Hrastelj.«
Če se potrudim biti kar se da korekten, se bom pri tej oceni omejil le na zadnjih šest let, ko sem – štiri leta kot član kresnikove žirije in drugo leto kot komentator Pogledov – zanesljivo (in temeljito) prebral vsaj vse nominirane knjige, v letih odločanja pa še precej več kot le te. Ker nam njihova povprečna vrednost o trenutni kondiciji slovenskega romanopisja pove veliko več od kakovosti zmagovalnega romana in ker mi še ni poznano ime prvega med izbranimi, to na videz pavšalno izhodišče vseeno ni čisto brez pomena v kontekstu nadaljnjih izpeljav, saj se vsi manjši očitki in ugovori preberejo precej drugače, če vemo, o kakšni (izbrani) družbi je govor in s kakšnimi pričakovanji bi izbrana peterica po vsej logiki stvari morala biti pospremljena. Pa ne samo to: po prebranem se ni moč izogniti občutku, da ima pričujoči izbor romanov skupnega še marsikaj več kot le preboj v finale, saj so med njimi opazne številne motivno-tematske podobnosti.
Vojnović in dežela
Začnimo z avtorjem, ki je kot edini v tem izboru nagrado že prejel, in to že kar za svoj romaneskni prvenec: Goran Vojnović, čigar roman je med vsemi finalisti daleč najdlje v bralskem obtoku, saj je kljub lanski letnici izšel že konec predlanskega, se nam po uspešnici z digniteto Čefurji raus!, ki je po dolgem času uglasila mnenji stroke in širšega bralskega občestva (zato pa toliko bolj razdružila bitnostno zedinjene Slovence od bolj razprtih), tokrat predstavlja s svojim drugim romanom Jugoslavija, moja dežela. Za povednejšo popotnico bi knjigi zlahka dodali podnaslov Moj oče, vojni zločinec?, saj je roman predvsem ganljiva zgodba o iskanju v balkanskih vojnah izgubljenega očeta, ne pa morda ironizacija znamenitega slovenskega osamosvojitvenega slogana. Drugi Vojnovićev roman se morda res začne tam, kjer se je končal prejšnji – z junakovim odhodom na bivši jugoslovanski jug, vendar odhoda v resnici nimata nič skupnega: medtem ko je Marko k temu po očetovi volji prisiljen, se Vladan na pot poda ravno z namenom, da po sedemnajstih letih odraščanja spet najde očeta. Kljub nekaterim humornih pasažam je Jugoslavija veliko bolj trpko intonirana kot njen romaneskni predhodnik.
Ker je bilo v pretekli sezoni kresnikovanja veliko (tudi žolčnih) besed izrečenih na račun kriterija berljivosti, ne bo odveč poudariti, da je Vojnoviću tudi v drugo uspelo napisati zelo berljiv roman, ki ga je veliko težje odložiti kot se ga ponovno lotiti. Ob zdaj že prepoznavni jezikovni prožnosti in barvitosti, ki zajema iz bogate zakladnice fraz in dovtipov severnega Balkana, je namreč njegova prvenstvena odlika ravno dogajalna dinamika, ki jo pri slovenskih romanih v veliki večini pogrešamo. Razplet zgodbe je željno pričakovan in čustveno sugestiven, Vojnović pa je z njim zelo prepričljivo obračunal s pregovorno težavnim sindromom druge knjige, saj ponudi zelo prepričljiv ugovor kritiškim predvidevanjem, da je bil uspeh Čefurjev zanj prej urok kot nagrada. Kljub temu da v veliki meri ostaja zvest svojemu miljeju družbene margine in priseljenske scene, je z znatnim ščepcem starega botroval novi uspešni zvezi med avtorjem in literarnim občinstvom. Da le ne bi bilo vse tako belo in brezmadežno, je tu spet nesrečna trinajstica. Ravno trinajsto poglavje, v katerem se Vladan vrne v Ljubljano, ima še največ skupnega z ironičnim podtonom naslova romana, saj se bolj kot z junakom in njegovo pravico (vedeti) ukvarja z načelno brezbarvnostjo, nedoslednostjo in nerazgledanostjo skupine slovenskih (beri: primoževskih) mladcev. Povsem pogrešljiv del je sicer ravno tako kot preostanek romanesknega čtiva spisan vešče in sočno, a v tej romaneskni celoti deluje kot tujek, omenjena duhovičenja pa bi avtor gotovo veliko smotrneje uporabil v svojih kolumnah kot pri ustvarjanju nominiranega romana.
Maruša Krese (1947–2013) leta 2010 v Štanjelu
Prvenec kot poslednje besede Kresetove
Podobno kot Vojnovićev Vladan je tudi osrednji moški glas v delu Da me je strah? usodno zaznamovan z izgubo očeta, le da se ta izguba v romanesknem prvencu pokojne Maruše Krese podaljša kar do junakove smrti. No, tudi okoliščine so, ne glede na povojno stanje, ki ga (posredno) tematizirata oba romana, na moč drugačne kot v Jugoslaviji, moji deželi, ki zajame časovni interval pred in po vojni ob razpadu Jugoslavije. Na drugi strani Kresetova razgrinja zgodbo štirih generacij družine, v kateri prepoznamo mnogo avtobiografskih elementov in tudi nekatera vplivna imena slovenske polpretekle zgodovine. Vendar to še zdaleč ni delo na ključ, saj je za avtorico veliko bolj od tega, kdo je kdaj, pomemben čustveni vložek.
Kot brin prijetno trpka pripoved spremlja usodo partizanskega para v medvojnem obdobju in naprej, do tretje generacije njunih potomcev, saj se dogajalni čas romana sklene kar z letnico njegovega izida, tako da se vprašanje o strahu zastavlja kar skozi sedemdesetletno obdobje, zgodba pa pne od začetka zlagoma, proti koncu pa čedalje bolj odsekano in v vse krajših časovnih območjih. Celotno dogajanje je močno zaznamovano s posledicami 1druge svetovne vojne, (zlo)rabo oblasti, povojnim aktivizmom, družbeno paranoidnostjo, s strahom pred posledicami spontanega ravnanja, izločanjem in discipliniranjem razrednih sovragov in z vse do Titove smrti živim prehajanjem v novi družbeni red. Sugestivna nota se v romanu krepi s prvoosebnim podajanjem, pri katerem se izmenjujeta ženski in moški lik (pisateljičina starša), ki se jima v nadaljevanju pridruži še glas starejše hčere (avtoričin), njegova univerzalnost pa z brezimnostjo, ki kljub jasnim prostorskim in časovnim koordinatam v prvi plan postavlja vlogo posameznika v primežu vsakokratnih družbenih silnic. Kljub izrazitemu odporu do tematike NOB (ali pa ravno zaradi njega), ki me kot bralca dela pristranskega, kot kritika pa zavoljo njenega priznanja nemara celo bolj kredibilnega, ocenjujem to delo za najbolj dovršeno v letošnji konkurenci, saj njegova struktura prenese vse pritiske občutljive problematike.
Vrtoglavi Sosič
Veliko bolj sramežljivo kot pri Maruši Krese vstopajo družbeni konflikti v romaneskni prostor tržaškega avtorja Marka Sosiča, ki je poleg Vojnovića edini že bil med kresnikovimi nominiranci. Naracija pri njem ni tako spontana kot pri Vojnoviću in je med vsemi finalnimi deli najbolj »obremenjena« z dediščino modernizma. Glavni lik romana Ivan Slokar je profesor na tržaškem liceju, v čigar življenje po mirnih trinajstih letih znova privrejo potlačeni spomini na travmatične družinske dogodke, sanje, za katere misli, da jih je že zdavnaj odsanjal. Spet spete z vojno po razpadu Jugoslavije, v kateri so udeleženi profesorjevi sorodniki po mamini strani, a jim njegov oče noče ponuditi varnega zavetja v pristaniškem mestu, ki se je v časovnem okviru romana Da me je strah? še osvobajalo in bilo za Slovence boleče izgubljeno. Tudi profesor Slokar je seveda (tržaški) Slovenec. Skozi pet knjižnih poglavij in pet nadrobnih popisov enodnevnega dogajanja v njegovi zavesti in okoli nje spremljamo junakov psihični zlom, saj počasi klone pod težo podoživetega. Delo je napisano v prvi osebi ednine in v sedanjiku, zato je vse zunanje dogajanje prefiltrirano skozi junakovo zaznavanje sveta in odzivanje na realnost. Podobno kot on počasi izgublja tla pod nogami in orientacijo v prostoru, tudi bralci čedalje teže razločimo realnost od dozdevnega in vid obranimo pred prividi, zato se roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino konča precej vrtoglavo. Pisatelj namreč ostaja od prve do zadnje strani zvest svoji pisateljski strategiji in daje prednost opisanemu pred prikazanim. Ker je roman najobsežnejši v letošnji konkurenci in ker nekateri njegovi deli zapadejo v pretirane podrobnosti, nas delam to, počnem ono poetika na koncu že dodobra utrudi in zamaje v bralskem zanimanju, vendar je iskanje odgovora dovolj spretno stopnjevano in odlašano, tako da nas roman kljub temu uspešno povleče naprej.
Rezman na domačem terenu
Tako kot se junaku Sosičevega romana v nekem trenutku zazdi, da je votlina, ki se odpira v njem, vse širša in globlja, kakor da se bo vanjo vsak trenutek zgrnilo vse, kar je okrog njega, s sanjami, ki jih ne more odsanjati vred, se tudi liki iz romana Petra Rezmana Zahod jame pri opisih svojih stanj pogosto in radi zatekajo k primerjavam z (rudniško) jamo. Še več, tako kot je jezik pri tem pisatelju zelo zaznamovan s podzemno govorico knapov, je s knapovščino tako ali drugače zaznamovana vsa nadzemna resničnost. Po dveh manj uspešnih knjižnih poskusih z (zvečine) nerudniško tematiko se Rezman spet vrača k svoji domicilni literarni obsesiji, ki mu je prinesla nagrado za najboljšo kratkoprozno knjigo – v svet, ki ga odlično pozna, jezikovno obvladuje in sočno opisuje. Ta povratek razkrije že moto k njegovemu drugemu romanu, saj je vzet iz pisateljeve zgodnje in manj znane pesniške zbirke Pesmi iz premoga. Tudi dogajanje tega romana je močno povezano s travmo odraščanja brez očeta, le da tokrat ni le »začasno« odsoten na tujih bojiščih in loviščih za boljšim življenjem, temveč je že pred Denisovim (tako je namreč ime mladeniškemu liku iz Rezmanovega romana) rojstvom preminil v rudniški nesreči. Mladeniča iskanje za očetom pripelje k upokojenemu rudniškemu delavcu Ivanu, saj je bil ta za časa njegovih poslednjih dni očetov najboljši prijatelj. Pod lupino dogajanja, povezanega z obema pravkar imenovanima moškima likoma, ki je časovno umeščeno v sodobnost, se pred nami počasi razkriva zgodba o nerazdružljivih rudarskih kamaratih, spočeta še v času rajnke Jugoslavije, nedaleč od Titove smrti.
Pri Rezmanu je vračanje v jamo vsakič pospremljeno tudi z zanjo značilno govorico, zato slovar, ki je dodan na koncu knjige, pri branju nikakor ni odveč. Vse je seveda prepuščeno volji bralca, saj so zlasti pasaže, v katerih prevladuje premi govor, bralsko precej naporne, »centralni« bralec pa ima pri tem še nekaj dodatnih težav s šaleškim in koroškim narečjem v fonetičnem zapisu, kar bralski vnemi gotovo ni v prid, no, dovolj močan razlog za odvrnitev od nje pa to tudi ne bi smelo biti. Čeravno se nam zdi skozi vso knjigo precej čudno, nemara celo pisateljsko nepremišljeno, da Ivan nikoli prej v petindvajsetih letih (Vojnovićev Vladan jih je potreboval »samo« sedemnajst) ni (po)iskal bližine z izbranko svojega pokojnega prijatelja, s katero sta se že tistihmal rada videla, in njunim sinom, se nam ravno v zaključku romana nosilni junak razkrije v vsej svoji pasivnosti, tako da smo mu po vnovični opustitvi še vedno ne do kraja konzumirane zveze pripravljeni zamižati na vsaj eno oko. In avtorju z njim. Ženska bo za Ivana pač vedno ostala vabljiva in nevarna kot jama, on pa zanjo še drugi moški, ki ji ga je vzela – jama. Rezmanov roman je drugi v ožji konkurenci, ki ga je izdala založba Goga, kar je glede na obseg njihove produkcije zelo lep uspeh. Če je Beletrinina bera (Vojnović, Sosič) vsaj pričakovana, je Gogina lepo presenečenje, podobno kot je pred nekaj leti veljalo za mariborsko Litero, ko je v triletnem intervalu »vzela« kar dva kresnika.
Golob bolj na strehi
Najbolj samosvoj in tudi najkrajši med vsemi nominiranci pa je gotovo Borut Golob (založba Modrijan), ki se je s svojim prvim romanom, »domačijsko povestjo z motorno žago in srečnim koncem« Smreka bukev lipa križ že uvrstil v deseterico, z drugim pa je stopil še korak dlje. V tekmovalnem smislu, kajpada, v literarnem po moji oceni (še) ne, saj bi lahko Raclette označili kot zmago pisateljevih prepoznavnih slogovnih prvin nad samo »zgodbenostjo«. Golobu gre namreč tudi v drugo priznati, da je domiseln in duhovit avtor, čigar podpis opaziš tako rekoč v vsakem napisanem stavku. On je brezposeln, ona humanitarka, kar daje dovolj snovi za številne lucidne domisleke, cinizme na račun družbenih razmerij, edina, a zato toliko večja težava je v tem, da premore Raclette precej manj zgodbene »mase« kot njena romaneskna predhodnica, zato knjigi izrazito primanjkuje drajva, da bi bila kaj več od seštevka vsega omenjenega. Vse to smo kritiki, se mi zdi, znali ceniti že v avtorjevi prvi knjigi, v drugi smo, zdi se, da upravičeno, pričakovali še nekoliko več.
Za konec, kot je v navadi, še nekaj vmešavanja v delo žirije: vsaj v deseterici, pa tudi višje, sem pričakoval aktualnega Prešernovega nagrajenca Zorka Simčiča in njegov roman Poslednji deseti bratje, stopničko višje tudi z modro ptico ovenčano Igranje Stanke Hrastelj. Prostora je, vemo, samo za peterico. In ko smo že pri tem pri šolarjih tako priljubljenem neparnem številu: kje za vraga je (bil) letos peti žirant?
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
