Zgodbe, ki jih pišejo prevodi
Jedro monografije tvori serija člankov, ki obravnavajo slovenske prevode literarnih del italijanskih klasičnih avtorjev, kot so Machiavelli, Boccaccio, Leopardi, Manzoni in De Amicis, izvzeta pa niso niti t. i. multimedijska besedila – libreto za opero Seviljski brivec in stripi o Asterixu. Avtorica na podlagi analiz prevajalskih rešitev in zgodovinskih okoliščin nastanka prevodov osvetljuje teoretske nastavke in pojme, ki so predstavljeni v uvodnih poglavjih. Ta se v nasprotju z omenjenimi besedilnimi analizami posvečajo teoretičnim vprašanjem, s katerimi se je v zadnjih letih intenzivneje ukvarjalo prevodoslovje, in sicer kakšna je vloga prevajanja in njegov pomen pri razvoju kultur ter s kakšnimi izzivi se srečujejo manjše kulture, ko z obrobja prodirajo v osredje.
Po besedah avtorice je literarni prevod eden od osrednjih vzvodov razvoja nacionalnih književnosti. Iz zgodovine poznamo vrsto primerov, v katerih je prevajanje odigralo ključno vlogo pri nastanku in uveljavitvi kultur in jezikov. Prevodi budističnih religioznih tekstov iz sanskrta v kitajščino so imeli velik vpliv na kitajsko družbo in miselnost. Nastanek latinske književnosti temelji na tekmovanju z grškimi vzori in njihovem posnemanju. Prevod Svetega pisma, najsi je šlo za neposredne prevode iz hebrejščine in grščine ali pa za posredne prevode, ki so največkrat temeljili na Hieronimovi latinski Vulgati iz 4. stoletja, je bil za razvoj posameznih nacionalnih kultur, jezikov in književnosti, predvsem tistih majhnih, izjemnega pomena. Jeziki, ki v ključnem zgodovinskem času niso dobili svojega prevoda Biblije, nikoli niso dosegli statusa nacionalnih jezikov, kot na primer furlanščina in škotščina. Za majhne kulture, kakršna je slovenska, pri čemer avtorica besedno zvezo uporablja izključno nevtralno, je značilna visoka stopnja prevajanja, kar nas umešča med »izrazito prevodne kulture«. Pri konstituiranju slovenskega naroda je tako ključno vlogo odigrala prav književnost in iz nje izhajajoča kulturna identiteta, ki se je od samega začetka v vseh svojih zvrsteh vzpostavljala na osnovi prevajanja. Takšna primera sta Brižinski spomeniki, ki so bili napisani na osnovi nemških in latinskih modelov, in Dalmatinov prevod Biblije v času reformacije. Pozneje se je pomembnost prevajanja kot mehanizma kulturnega načrtovanja izrazila predvsem konec 18. stoletja, ko so se začele oblikovati narodnopolitične težnje po priznanju slovenskega naroda kot samostojnega zgodovinskega subjekta, preboj na področju kulture, ki je sledil od srede 19. stoletja naprej, pa je omogočil priznanje Slovencev kot naroda kljub pomanjkanju politične samostojnosti. Tako sta na primer Linhartovi komediji Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1789 oziroma 1790) prosta prevoda iz nemške in francoske književnosti. Prešeren je v svojihPoezijah (1846) objavil prost prevod Bürgerjeve Lenore, kar priča o tem, da je svoj umetniški izraz izpopolnjeval s prevajanjem, ki ga ni imel samo za sekundarno dejavnost, temveč za komplementarnega lastnemu pesniškemu ustvarjanju.
Razprava o posredovanju slovenske književnosti v tuje kulture na podlagi recepcije slovenskih književnikov v Italiji je še posebej zanimiva. Avtorica uvodoma pove, da so rezultati posredovanja slovenske literature v druge kulture (tako obrobne kot osrednje) na splošno »bolj kot ne nezadovoljivi«, saj je odmevnost prevodov majhna, čeprav gre za klasična besedila slovenske književnosti. Osnovni problem je, poleg dejstva, da gre za relativno mlado književnost z majhnim številom govorcev in posledično manjšim vplivom, pomanjkanje ciljne usmerjenosti prevodov, tj. »da naj bi bil prevod kot besedilo, ki pripada ciljni kulturi, oblikovan na takšen način, da bo v njej lahko opravljal svojo funkcijo, ne glede na to, ali je enaka funkciji, ki jo ima izvirnik v izhodiščni kulturi, ali ne«. Takšno neupoštevanje specifičnih lastnosti konkretnih ciljnih kultur se odraža tudi pri samem izboru slovenskih književnih del. Ne upoštevajo se literarni interesi, vrednote in okusi ciljnega občinstva. Prevodi se na jezikovni oziroma besedilni ravni preveč naslanjajo na izvirnik (načelo potujevanja) ali pa se poslužujejo neustreznih literarnih modelov v ciljni kulturi (načelo podomačevanja). Prav tako ne gre spregledati dejstva, da na recepcijo prevoda v ciljni kulturi močno vplivajo tudi številni zunajbesedilni dejavniki, kot so prepoznavnost založbe, knjižne zbirke, prevajalca, pisca spremne besede itn., ter, ali v ciljni kulturi obstaja zanimanje za izhodiščno kulturo. Na primeru italijansko-slovenskih kulturnih odnosov tako zvemo, da obstaja velika vrzel, saj prevodna produkcija poteka pretežno iz italijanščine v slovenščino. To je posledica položaja italijanske književnosti, ki kot kanonična književnost na splošno ne čuti pretirane potrebe po prevajanju oziroma v glavnem prevaja iz sebi enakovrednih (osrednjih) književnosti. Temu navkljub sta se v italijanskem kulturnem prostoru uspešno uveljavila Ciril Zlobec in Boris Pahor, pri katerih so ciljni bralci prepoznali komunikacijski potencial, njunemu uspehu pa sta botrovali tudi (in predvsem) prav trajnost in vztrajnost prevodnega posredovanja.
Avtorica se v zadnjem poglavju dotakne tudi prevodoslovja, ki je po svoji naravi interdisciplinarna veda, saj uporablja metodologijo jezikoslovja in literarne vede, predmet njenega raziskovanja pa je prevajanje, ki je dolgo veljalo za derivativno oziroma sekundarno dejavnost in posledično manjvredno. Pričujoča znanstvena monografija je dokaz, da so tovrstne študije nujno potrebne za boljše razumevanje širših medjezikovnih in medkulturnih okoliščin, ki so pogosto zapletene in nepredvidljive.
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014