Civilna družba - ali jo imamo?
Civilna družba in politične stranke
Definicija civilne družbe je kompleksna, praviloma pa jo določajo avtonomnost, zavzemanje za specifične interese, težnja po vplivanju na določene politike in prostovoljnost. V tem smislu so politične stranke in nevladne organizacije kot nosilni steber civilne družbe ključne oblike politične participacije državljank in državljanov ter posredovanja njihovih interesov v sodobni demokratični družbi.
Ker tako politične stranke in civilna družba vršijo vlogo mediatorja med državljani in oblastjo, je pomembno vprašanje povezano z razmerjem med političnimi strankami in nevladnimi organizacijami. Čeprav vsaj z vidika definicije med njimi obstaja jasna ločnica, pa seveda med njimi po eni strani obstajajo elementi njihove povezanosti (od podreditve do oblik sodelovanja), po drugi strani pa lahko prihaja tudi do rivalstva pri doseganju zastavljenih ciljev. Gruzijski politični analitik in krajši čas tudi minister za šolstvo in znanost Ghia Nodia celo govori o tem, da je prepad med političnimi strankami in civilno družbo pripeljal do »narcisizma civilne družbe«. Nevladne organizacije in ostale skupine v okviru civilne družbe tako na politično delovanje gledajo kot na nekaj umazanega, nekaj, kar ima nujno negativno konotacijo. Vendar po drugi strani, kot opaža Nodia, tudi politična združenja očitajo pripadnikom civilne družbe, da se imajo za predstavnike nekakšne moralne nadrejenosti, ki hkrati hlepijo po finančnih sredstvih iz javnih ali drugih virov, ali pa jim očitajo nepremišljen idealizem, saj naj bi veliko na splošno govorili, pri čemer pa naj bi bili brez stika z dejansko stvarnostjo.
Kot je civilna družba nujna za učinkovito delovanje demokratične družbe, so zanjo potrebne tudi politične stranke. Bistvo demokracije kot oblike vladavine je ravno politični pluralizem, ki ga še vedno najbolje predstavljajo politične stranke. Ravno s tekmovalnim duhom pri nagovarjanju volivk in volivcev s svojimi programi in vizijami razvoja družbe in države v medsebojnem soočanju prispevajo k oblikovanju demokratičnih pravil in norm. Ameriški sociolog in politolog Larry Diamond tako zagovarja tezo, da brez skladnega strankarskega sistema ni stabilne demokracije. V tem pogledu je nevarna, tudi v slovenskem prostoru navzoča, retorika o nad- ali nestrankarski politiki in rešitvah. Ker je že Aristotel definiral človeka kot politično bitje, je smiselno, da ima ta političnost konkretno vsebino, ne pa da se skriva za meglenimi in nejasnimi frazami. Vsebinska in konceptualna nejasnost je namreč lahko najlažja pot do prikritega avtoritarizma, ki se skriva za pogosto populističnimi frazami.
Čeprav torej civilna družba in politične stranke nagovarjajo istega človeka, pa je namen njihovega sporočila, kot poudarja Carl Gershman, predsednik ameriške Nacionalne ustanove za demokracijo, drugačen. Politične stranke med seboj konkurirajo na politični ravni z namenom zmage na volitvah in vodenja države. Civilna družba je po drugi strani zagovornica le določenih, specifičnih interesov in njen cilj praviloma ni priti na oblast. Seveda se v posebnih okoliščinah njena usmeritev lahko spremeni. Zlasti je v tako imenovanih novih demokracijah po padcu totalitarizma v nekaterih primerih prišlo do preoblikovanja določenih civilnih gibanj v politične stranke. V demokratičnih družbah sicer do takšnih transformacij praviloma ne prihaja.
Kljub teoretično jasni ločnici pa v praksi najdemo primere, ki kažejo nasprotno. Tako lahko politične stranke uradno ali neuradno ustanovijo inštitute, akademije in druge ustanove, ki nato kot del civilne družbe pravzaprav zastopajo v posameznih segmentih interese te politične stranke. Samo po sebi to ni sporno, saj te povsem legitimno lahko svoje interese zastopajo tudi v takšnih oblikah. Problematična je le morebitna njihova favorizacija v primeru, ko jih stranke na oblasti kot njihove ustanoviteljice postavljajo, če ne že za edine, pa vsaj za najbolj kredibilne predstavnice civilne družbe na določenem segmentu. Takšna politizacija civilne družbe je seveda v popolnem nasprotju z njeno logiko in običajno pomeni tudi nevarnost za demokratično družbo. Politične stranke in civilna družba seveda ne morejo živeti izolirano druga od druge, saj nagovarjajo iste ljudi, tako da bo med njimi vselej neka oblika sodelovanja, če ne drugače, vsaj v smislu sodelovanja določenega dela javnosti pri oblikovanju politik. Za pravilen demokratični razvoj pa je vendarle ključnega pomena, da vsaka izmed njih ohrani avtonomno polje in način delovanja.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)