Gibalo vsega
Dušan Merc: Ne dotikaj se me. LUD Literatura, Ljubljana 2010, 161 str., 18,90 €
13. 01. 2011
Jazon, protagonist romana Ne dotikaj se me, je slikar in dramatik v srednjih letih ter avtor drame Drugi svet. Pripoved se osredotoča na njegov globoko vdani, že kar nezdravi odnos do Črne, mlade igralke v ljubljanski Drami, po njegovem prave nimfomanke. Ko ga ta zapusti, se poda v samoizgnanstvo, pusti ženo in se naseli v očetovo hišo sredi Blatnega dola. V samoti se pred popolnim zlomom rešuje tako, da piše o Črni in se hrani z lastnimi besedami o njej. Vse napisano zlaga v mapo z naslovom Ne dotikaj se me. Črno skuša shraniti v besede, jo konzervirati, mumificirati. Resnična oseba postaja vse manj pomembna in na koncu, ko se Jazon vrne v Ljubljano (prevladujoč dogajalni kraj), mu je mogoče vseeno, ali Črna sploh še živi. Mogoče. Ob sklepu nekatere stvari namreč ostanejo nejasne. Poanta Epiloga, ki skuša naenkrat prikazati vso zgodbo v nekoliko drugačni luči, obvisi v zraku skupaj s porajajočimi se vprašanji v zvezi z ljubimcema in protagonistovo identiteto. Roman z izpeljavo v nedoločnem tonu zavzema nekakšno distanco do Jazonove obsedenosti in trpljenja.
»Ne dotikaj se me je res »Roman o ljubezni«, le da je ljubezen tu sinonim za očaranost nad fizično podobo, za ljubljenje telesa.«
Od Jazonovega zaljubljenega stanja je distanciran tudi bralec, saj ga kljub protagonistovemu nenehnemu popisovanju lepot in značilnosti telesa Črne ta ne prevzame; ostane oddaljena in brezoblična, kot da je le Jazonova fantazija. Vemo predvsem to, da ima črni trikotnik med nogami. »Samo tam spodaj, tam – trikotnik, gost in črn, ščetinast, močan, izrazit.« Prav ta simbolizira njen pomen – vlogo njenega mednožja.
Tovrstna simbolika nas pri Mercu ne preseneča, poznamo jo že od prej. Tudi slogovno novi roman nadaljuje avtorjevo začrtano pot. Ubira nekoliko modernističen slog, poln lirično vznesenih in blago metaforičnih besed o ljubezenski obsedenosti, ki ne delujejo obrabljeno. Prav tako pisatelj ostaja zvest svojemu tipičnemu, mačističnemu junaku, ki je »skrivač, opazovalec, špegavec, voajer, zalezovalec, odpadnik, samotar, nočni ptič, ki se ne more več družiti z nikomer« in se vselej boji, da bi se raztopila ločnica med njim in ostalim svetom, da bi ga vse preplavilo in odplavilo njegovo identiteto.
Ne dotikaj se me je res »Roman o ljubezni«, le da je ljubezen tu sinonim za očaranost nad fizično podobo, za ljubljenje telesa. Povečana in obsedajoča sla ni »prizadela« zgolj protagonista, temveč se (predvsem zaradi dominantnega vpliva njegove osebnosti) razteza na vse junake – vsi so »reducirani« na spolno komponento. Poleg obsedenosti zaljubljenca se roman dotika tudi splošnejših tem, kot sta smrt in tujost: »Izgnan sem iz samega sebe, vsi ste postali popolni tujci. /…/ Kaj potem, če trpite v istem jeziku kakor jaz. Vseeno ste tujci.« S tematizacijo gledališča, igre, igralk in partnerskih odnosov Ne dotikaj se me s prstom kaže na vloge, ki jih igramo v življenju, zlasti tiste malomeščanske, spodobne, ki nas odtujujejo drug drugemu; zraven pa s freudovsko brezsramnostjo razkrinkava spolne vzgibe, ki jih ljudje (po protagonistovem mnenju zlasti ženske) prikrivajo, čeprav v njih nenehno tlijo in usmerjajo vsak njihov korak.
(Kritika je objavljena v tiskani izdaji Pogledov, št. 1/2, ki je izšla 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
