Včasih luč, včasih tepene
Marjan Rožanc: Rdeči zajčki. Založba Mladinska knjiga, Knjižnica Kondor, Ljubljana 2010, 360 str., 29,95 €
15. 12. 2010
V zbirki Kondor smo dobili izbor kratke proze Marjana Rožanca. Novele iz vseh treh avtorjevih novelističnih knjig Mrtvi in vsi ostali (1959), Zračna puška (1971) in Vstajenje mesa (1980) je izbral Urban Vovk. Rožanc najbrž upravičeno slovi predvsem kot esejist in avtor romana Ljubezen; njegova kratka proza je manj izstopajoča – a je prijetno branje.
»Rožančevo pisanje zato, čeprav ni optimistično, še zdaleč ni težko; pognalo je resda v zakotni dolini, a na sončni strani Alp.«
Novele, največkrat pisane v prvi osebi, vsebujejo številne avtobiografske elemente. Godijo se pretežno v Ljubljani, peljejo pa nas celo po natančneje določenih lokacijah, denimo skozi Zeleno jamo in Moste, kjer se junaki zaljubljajo, kartajo ali iščejo zaposlitev. Prostorsko so nam torej domače, med- in povojni čas – čas izpred samo nekaj desetletij – pa je vsaj mlajšim rodovom nekoliko tuj. Zaprašeni so ne le časopis Ljudska pravica, litografske risalnice, kartonažna tovarna, ljubljanski tramvaj, barake in drugi »časokazi«, marveč tudi način pripovedovanja, ozračje, ki vlada v medčloveških odnosih in mentaliteta junakov. To so zaznamovali siromašnost, nenehno pomanjkanje in odrekanje (junak nosi prekratke hlače; enajstletnik dela na pokopališču, da si bo kupil plašč). Proletarsko življenje s prikupno mučnimi okoliščinami danes tistim, ki imajo vsega dovolj (razen morda prostora za nakupljene dobrine), verjetno ni blizu. Neka »starinskost« (po kateri utegne kdo vendarle čutiti nostalgijo, ker k njej sodijo določene vrednote) izvira tudi iz upanja, pričakovanja, ki je pri Rožancu drugačnega odtenka od upov in pričakovanj prebivalca enaindvajsetega stoletja.
Protagonisti so prostodušneži in poštenjaki, včasih celo naivni, vsekakor pa polni hrepenenja. To, kar velja zanje, velja tudi za Rožančevo prozo: je iskrena, prostodušna ter z brezbrižnim, neprizadetim pripovedovalcem popolnoma nevsiljiva: naj bralec čuti, misli in sodi sam, na svojo pest in po svoji vesti.
Zanimiv je odnos Rožančevih junakov do nežnejšega spola. Včasih so ženske luč sveta in junake navdihujejo. Drugič menda »pameti res nimajo veliko«. Ne manjka romantike in visokih idealov ljubezni: »Tereza je pila in jedla z levico, da sva se lahko celo med kosilom v restavraciji ves čas držala za roko.« Potem pa junak to svojo Terezo meni nič tebi nič premlati (in v »svetem ognju proletarske pravičnosti« ubije njenega moža). Junaki včasih udarijo kako dekle celo zgolj zato, ker to med prsti drži cigareto. Pogosto pa se jim ob mladenkah napenjajo hlače. S tovrstno »težavo« se spopada zlasti protagonist novele Tanatos Eros, ki ga, kot kaže, vzburja smrt. Tu naletimo na izvirno razmišljanje o smrti, pa tudi preplet te z erotiko in pohoto, to je sicer tema, značilna za Rožančevo pisanje nasploh.
V zgodbi Likvidacija srečamo Kajetana Ulamca, ki si je že kot otrok želel lepote in ljubezni, deležen pa je bil nečesa drugega: »Tako brata kot vseh drugih ljudi okrog mene je bila sama gnusoba, umazanija in pohota.« V tej noveli se napetost stopnjuje proti vrhuncu, druge pa se večinoma godijo v enakomernem ritmu, brez presenečenj ali čudaštev, nekatere ostanejo tudi brez poante. Sklep se zgodi kar mimogrede, neopaženo kot smrt v spanju. Vendar po koncu dogajanje teče še naprej, le da ne na papirju. Lahko bi se kjer koli začele in kjer koli sklenile, zato so pravzaprav bolj kot umetelno obdelani literaturi podobne izsekom iz življenja.
Ne glede na to, da se naš vpogled v usode junakov pogosto konča, ko so ti v nezavidljivih okoliščinah (Tine se vda v usodo: začne kartati in piti; Ciril se od preveč veselosti zvrne po tleh, ker ima šibko srce), in »potrti konci« simbolizirajo razočaranje, so te novele vendarle vselej pisane v lahkotnem, vedrem tonu. Po svoje spominjajo na atmosfero, kakršno je v nekaterih filmih, na primer v Amarcordu, ustvaril eden Rožančevih najljubših režiserjev, Fellini. Rožančevo pisanje zato, čeprav ni optimistično, še zdaleč ni težko; pognalo je resda v zakotni dolini, a na sončni strani Alp.
(Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji Pogledov, št. 19 / 20, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
