Muzicirati ali igrati glasbo
Derek Bailey: Improvizacija, njena narava in praksa v glasbi. Prevod Ičo Vidmar. LUD Šerpa, Ljubljana 2010, 191 str., 22 €
28. 01. 2011
Igranje improvizirane glasbe je kot pisanje brez peresa,« pravi francoski pozavnist Yves Robert. »Zahteva izjemno koncentracijo, da ob lastnem igranju slišiš vse, kar v dogajanje vnašajo drugi glasbeniki. Ob igri se moraš spomniti dogajanja izpred ene sekunde in ene minute, da si zapomniš ustroj dogajanja, način gradnje komada.« Glasbenikova izjava dobro ponazarja izjemno odgovornost, pred katero je postavljen improvizator, ko stopi na oder. Nasprotno od mnenja tistih, ki vlogo in pomen improvizacije zanikajo in na primer trdijo, da gre zgolj za diletantizem, je to trenutek, »ki je najbolj strašljiv za večino glasbenikov: znajdejo se v povsem nepopisanem, ‘nebiblijskem’ trenutku«, kakor zapiše Marc Ribot.
»Knjiga, napisana je v svežem, polemičnem tonu, vsebuje obilico informacij in za razumevanje ne zahteva muzikološkega znanja (čeprav seveda ne bo odveč).«
Vendar je tak trenutek tudi začetek ene najbolj razburljivih pustolovščin, za katero nikoli ni mogoče reči, kam vodi, in pri kateri je fraza, da je pot pomembnejša od cilja, najbolj na mestu. Ne samo za glasbenika, ki nastopa, ampak tudi za poslušalca, ki je temu nastopu priča. Nikjer namreč ni njuna vloga tako enakovredna kot pri improvizirani glasbi. Od tega, kako se nanjo odzove poslušalec, je marsikdaj, če ne celo vedno, odvisno, v kakšno smer se bo razvila in kakšen ustvarjalni vrhunec bo dosegla. Tega se dobro zavedajo vsi, ki takšno glasbo radi poslušajo. In takih pravzaprav tudi pri nas ni tako malo. Toda o improvizaciji v glasbi je navadno malo govora. Ravno zato je knjiga Improvizacija, njena narava in praksa v glasbi (Improvisation: Its Nature and Practice), enega njenih vrhunskih praktikov, angleškega kitarista Dereka Baileyja (1930–2005), ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu, toliko bolj dragocena. Čeprav je prvič izšla že leta 1980, potem ko ji je za podlago služil niz radijskih oddaj (za tretji program BBC), v katerih so glasbeni praktiki iz različnih idiomov razpravljali o rabi improvizacije, avtor pa jo je potem zaradi vabila televizije Channel 4, za katero je v letih 1989–91 ustvaril dokumentarno serijo o improvizirani glasbi On the Edge, leta 1991 objavil v razširjeni in dopolnjeni izdaji, njena aktualnost danes ni nič manjša.
Bailey že v uvodu ugotavlja, da je improvizacija najbolj razširjena praksa med vsemi glasbenimi dejavnostmi, hkrati pa je tudi najmanj priznana in razumljena. Kar je najbrž povezano z njeno fluidnostjo. Preden jo lahko opišeš ali analiziraš, se že spremeni in tako zavrača samo idejo dokumentiranja. Vendar ima pomembno vlogo v nekaterih velikih glasbenih tradicijah, kot je na primer indijska, in prav z njo avtor tudi začenja knjigo, jo nadaljuje s flamenkom in dopolni z barokom oziroma orglami kot glasbilom, ki je v zahodni tradiciji morda edino ohranilo pomemben delež improvizacije, delno zaradi konteksta, v katerem so se navadno pojavljale, delno pa zaradi specifične gradnje. In tudi potem Bailey še ne preide k džezu, za katerega nekako velja, da je v njem improvizacija najbolj doma, ampak se prej dotakne rocka, v katerem je bolj ali manj redka, odnosa do poslušalcev, pa tudi razmerja med improvizacijo in skladateljem.
Bailey improvizacijo že v uvodu tudi razdeli na idiomatično in neidiomatično, torej na tisto, ki se »večinoma ukvarja z izražanjem idioma« (džez, flamenko …), in »svobodno«, vendar prepričljive definicije druge pravzaprav nikjer ne navede. Zadnji trije deli knjige so zato predvsem zanimiva osebna zgodovina Baileyjevega glasbenega osvobajanja in sodelovanja z različnimi znanimi angleškimi in svetovnimi improvizatorji, pa tudi pomislekov v zvezi z improvizacijo, ki jih tukaj izraža njegov nekdanji kolega, basist in danes znani skladatelj Gavin Bryars.
Nobenega dvoma ni, da je knjiga Improvizacija pomemben kamenček v mozaiku našega razumevanja glasbe, pa ne samo za ljubitelje novega džeza, improvizirane in eksperimentalne glasbe, ampak morda še bolj za tiste, ki na glasbo gledajo z dveh diametralnih stališč: poznajo in jemljejo jo samo kot razvedrilo ali pa jo motrijo s strogo akademskimi očmi. Napisana je v svežem, polemičnem tonu, vsebuje obilico informacij in za razumevanje ne zahteva muzikološkega znanja (čeprav seveda ne bo odveč).
Slovenska izdaja, za katero je založba zgledno poskrbela, pa prinaša še nekaj presežkov. Prevajalec Ičo Vidmar je namreč dober poznavalec tega področja in kot tak verjetno za to delo najbolj kompetenten, hkrati pa je za knjigo napisal zelo zanimivo in poglobljeno zaključno beležko in poskrbel, da je nekaj tehtnih misli o knjigi in Dereku Baileyju prispeval tudi odlični ameriški kitarist Marc Ribot. Če k temu dodamo še izbor zelo posrečenih fotografij markantnih obrazov priznanih improvizatorjev, ki jih je ustvaril Žiga Koritnik, dobimo knjigo, ki smo je lahko v vseh pogledih zelo veseli.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
