Biti Georges Feydeau
Foto: Peter Uhan
Georges Feydeau: Klistirajmo Srčka! Prevod Jana Pavlič, režija Oliver Frljić. Slovensko mladinsko gledališče, 20. 11. 2012, 65 min.
03. 12. 2012
Oliver Frljić je zasnoval pravzaprav dva projekta za dve ločeni občinstvi. Prvo je nameščeno na običajna sedišča, drugo pa pomaknjeno v zakulisje; raznolika dela predstave, ki ju iz nobene gledalske pozicije ni mogoče spremljati sočasno, sta v naslovih ločena le z diferencialoma spredaj in zadaj.
Feydeau in Frljić spredaj
Spredaj gledamo nekonvencionalno, igrivo postavitev enega izmed – po obsegu – skromnejših tekstov slovitega francoskega dramatika Georgesa Feydeauja (1862–1921), On purge bébé (1910), ki ga je v Klistirajmo Srčka! duhovito poslovenila Jana Pavlič. Besedilo je sicer še najbolj znano kot predloga za prvi zvočni film Jeana Renoirja iz leta 1931.
Scena je minimalistična, na odru je samo sejna miza, okrog katere sedijo uniformno oblečeni nastopajoči. Kostumografinja Sandra Dekanić je uspešno priklicala tipičen moški izgled Feydeaujeve dobe, pravzaprav kar izgled samega Feydeauja, v katerega se je za fotografijo na plakatu in preostalem promocijskem materialu preoblekel tudi režiser. Vsi nastopajoči, tudi ženski liki, nosijo črno moško obleko, brke in umetelno počesano temno lasuljo. Prizor, ki smo mu priča, v marsičem spomni na znamenito sceno iz filma Biti John Malkovich (režija Spike Jonze, 1999), kjer se igralec po vstopu v lastni um znajde v svetu svojih dvojnikov.
»Frljić svojo komedijo komponira na način minimalistične glasbene kompozicije. Klinična nepopustljivost prevladujoče teme in njenih vzorcev je prekinjena z nepričakovanimi elementi, ki se utrdijo s skrbno odmerjenimi ponovitvami.«
Na sredini omizja sedi igralec Željko Hrs, ki v nenaravno hitrem tempu bere didaskalije. Gibi nastopajočih so v večji meri opisani zgolj prek didaskalij, iz svojih prvotnih, sedečih pozicij se le redko premaknejo, osredotočeni pa so predvsem na pretirano obrazno mimiko in groteskno drvečo dikcijo. To drvenje, ki občasno sicer dopusti izostritev določenih poudarkov, ima svojevrsten komičen učinek; tekstu, ki bi skozi zvestejšo interpretacijo v marsičem znal izpasti zastarel, podeli svežino.
Frljić svojo komedijo komponira na način minimalistične glasbene kompozicije. Klinična nepopustljivost prevladujoče teme in njenih vzorcev je prekinjena z nepričakovanimi elementi, ki se utrdijo s skrbno odmerjenimi ponovitvami: gospod Chouilloux (Ivan Godnič) svoje replike na izbranih mestih šarmantno zapoje, določene besede so vseskozi izgovorjene z nelogičnimi poudarki ipd. Vse to prikliče specifično atmosfero nadrealistične komedije, kakršno je v zavesti sodobne množične kulture gotovo najbolj utrdilo delovanje skupine Monty Python.
Nadrealistična komponenta ni naključna: Feydeau je s strani kulturnih zgodovinarjev že dolgo deležen priznanja pomembne stopnice v razvoju evropske dramatike; odločilno naj bi namreč vplival na teater absurda, pa tudi na dadaiste in nadrealiste. Po mnenju dramaturga Tomaža Toporišiča je Klistirajmo Srčka! »zelo blizu nadrealizmu, kot ga je v Tejrezijevih dojkah (Les mamelles de Tirésias, 1903) ubesedil Guillaume Apollinaire«. Prav ta podatek je ključen za Frljićevo interpretacijo Feydeauja, ki v proces vnese določeno potovanje v času, tako da zgodovinske avantgardne prakse, ki naj bi jih Feydeaujeva dramatika anticipirala, vzvratno združi z njenim prednikom. Ta sinteza deluje smešno: v kriterijih žanra torej tudi uspešno. Uspeh te središčne ideje predstave spredaj v marsičem določa tudi izjemna igra, blestijo pravzaprav vsi nastopajoči, vključno s povezovalcem. Če bi moral izpostaviti enega igralca, je to gotovo Ivan Peternelj, ki upodobi očeta, gospoda Follavoina, in povsem ukroti neusmiljen ritem predstave. Njegova boljša polovica, Julie Follavoine (Neda R. Bric), s težkoartilerijskim pristopom izkazuje materinsko skrb, ko na prvo mesto postavi prebavo svojega otroka, tudi za ceno družinskega posla. Mali »srček« Toto (Dario Varga) kljub dudi v ustih z močnim in odločnim glasom uveljavlja manipulativno voljo sedemletnika. Ivan Godnič markantno odigra Follavoinovega poslovnega partnerja, zgroženo žrtev gostiteljeve družine, ki ga spravi v obup z razkritjem razmerja med njegovo ženo in Truchetom (v zadnjem prizoru ju prepričljivo odigrata Damjana Černe in Boris Kos, z registri afektirane grotesknosti pa se uspešno spopade tudi Daša Doberšek kot služkinja Rose).
Med prizori rekviziterji v absurdnih kostumih podrejo zadnjo steno, pri čemer nasmejano občinstvo spredaj za nekaj trenutkov uzre zamišljene, celo zamorjene obraze zadaj, kar vzbudi neizogibno radovednost: le kaj se dogaja na drugi strani?
Frljić zadaj
Predstava zadaj poskuša ustvariti iluzijo eksperimentalnega psihološkega projekta, ki je ušel izpod nadzora, skratka nekakšne igralske parafraze znamenitega stanfordskega zaporniškega eksperimenta. Scena je zrcalna tisti spredaj, le da v njej nastopajo igralci, ki čakajo na vstop v Feydeaujevo igro – z izjemo manjše skupine, ki je ves čas na odru. Najprej se predstavijo s svojimi pravimi imeni, potem pa počasi začenjajo plesti improvizirano iluzijo popolne izčrpanosti od večmesečnega projekta, pri katerem naj bi jih manipulativni režiser spodbujal k obračunavanju in prizadejanju resnične bolečine z verbalnimi prijemi, predvsem z razkrinkavanjem osebnih travm. Spoznamo alkoholizem, homoseksualnost, nezaželene otroke, heroinsko odvisnost, snifanje kokaina z desetletniki v hotelih in podobne vsakdanje peripetije iz težkih življenj ljubljanskih gledališčnikov. Režiserjev koncept vselej pojasnjujejo z določenim besom in neodobravanjem, kar uspešno ustvari videz notranjega konflikta. Ob odprtju določenih tem se nekateri izmed njih pripravijo tudi do joka, pogosto le nekaj trenutkov pred vstopom na oder.
Za piko na i se v kreiranje iluzije med predstavo vključi še inspicientka Urša Červ, ki igralce opominja, naj bodo tišji, medtem ko se slednji pretvarjajo, da jim je v čistem afektu povsem vseeno za njena opozorila. Vse skupaj služi ustvarjanju lažne slike, v kateri Frljić izpade kot brezčuten sadist, nori eksperimentator, ki je naivne igralce vodil skozi projekt, zaradi katerega bi malodane razpadel ansambel SMG. Občinstvo temu v veliki večini tudi nasede, tako da lahko rečemo, da je Frljić vsaj v svoji navihanosti uspešen tudi v tem delu projekta, ki sicer niti v klasičnem niti v eksperimentalnem smislu ne seže do kolen tistemu spredaj. Frljić celoto svojega projekta po drugi strani interpretira tudi kot spopad z domnevnim podcenjevalnim odnosom sodobnega kulturnega prostora do komedije, ki naj bi jo že a priori razumeli kot lahkotno, ne-resno gledališče. Obenem pa se zdi, da se je sam ujel v isto zanko. Z analitično separacijo dveh ločenih ambicij – postaviti dobro komedijo in provokativen eksperiment – je pokazal prav na (trenutno) nemoč sinteze prepričljive komedije z radikalnim eksperimentalnim delom, kakor si ga zamišlja sam. Konceptualne težave prevprašujočega ozadja kljub vsemu ne pustijo grenkega okusa odlično in izvirno postavljenemu, zrežiranemu in odigranemu Feydeauju; izvrstnemu dosežku, ki bi s svojo svežino morda lahko osvojil celo enega od vrhov gledališke sezone.
Pogledi, št. 22, 28. november 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
