Brata Dardenne v barvah
Fant s kolesom (Le gamin au vélo). Režija Jean-Pierre in Luc Dardenne. Belgija/Francija/Italija, 2011, 86 min. Ljubljana, Kinodvor
13. 06. 2012
Sta brata Dardenne, belgijska mojstra navzven trdega socialnega realizma, ki pod betonsko lupino skrivata mehko, poetično dušo, sploh že kdaj naredila slab film? Najbrž ne; Dardenna sta konsistentna tako v kvaliteti del, ki jih redno, v približno triletnih presledkih, dostavljata v kinodvorane, kot tudi v njihovih tematikah in izboru snemalnih lokacij. Njuni neizprosni filmi, večinoma postavljeni na moreče nefotogenične ulice njunega rojstnega mesta Seraing, prikazujejo življenje v sodobnih, postindustrijsko degradiranih mestih in razkrajajočo se moralo prebivalcev teh vse bolj razširjenih, brezperspektivnih urbanih zakotij.
»Fant s kolesom je, če malo karikiram, pravzaprav prvi film bratov Dardenne v barvah in čeprav je konec tudi tokrat precej odprt, se film vendarle zaključi z bolj optimistično noto kot prejšnji.«
Brata Dardenne na opustelih ulicah Serainga vedno najdeta zgodbo z dobrim suspenzom, ki gledalca čustveno posrka vase brez posiljevanja z običajnim arzenalom sredstev, ki jih za boljšo identifikacijo z liki film rad prikliče iz nabora svojih mnogih možnosti. Nobene ekspozicije, nobene glasbe; liki so enostavno tako življenjski in zgodbe so, čeprav težke in sive, dramaturško tako spretno speljane, da zagrabijo že po prvih nekaj kadrih.
V Fantu s kolesom tako stiskamo pesti za dečka Cyrila, ki se ne more pomiriti z dejstvom, da ga je oče iznenada zapustil, dokler se ne znajde v skrbništvu neznanke Samanthe, ki se zanj zavzame z brezpogojnostjo materinske ljubezni in brez kakršnega koli posebnega (vsaj ne jasno artikuliranega) vzroka. Ponavadi bi zgodba tega tipa izkoristila takšen moment za čustveno molžo gledalca in prikazala, kako se odnosi med dečkom in njegovo skrbnico počasi postajajo toplejši in kako zlagoma lezeta drug drugemu pod kožo, brata Dardenne pa ne naredita nič takega. Njuna Samantha težavnega dečka enostavno vzame k sebi – morda zato, ker si je želela otroka, pa ga ni mogla imeti, morda ker ima sama podobno izkušnjo in dečka razume, morda pa preprosto zato, ker ve, da je tako prav.
Brata Dardenne pač bolj kot psihološka zanima moralna dimenzija človeške eksistence. Na to so osredotočeni vsi njuni filmi in tudi Fant s kolesom ni izjema. Tisto, v čemer se ta film razlikuje od njunih prejšnjih, pa je za odtenek prijaznejša tonaliteta. Kot v zgodbi sta se režiserja tudi v estetskih izbirah tokrat otresla značilne sivine in dodala celo nekaj malega muzike. Fant s kolesom je, če malo karikiram, pravzaprav prvi film bratov Dardenne v barvah in čeprav je konec tudi tokrat precej odprt, se film vendarle zaključi z bolj optimistično noto kot prejšnji. S tem ima veliko opraviti tudi kolo iz naslova, ki na eni strani funkcionira kot narativni propeler in na drugi kot simbol Cyrilove osamljenosti, nakopičene jeze in, nenazadnje, njegovega potovanja v lepši jutri. Canska velika nagrada žirije je povsem na mestu.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
