Daleč od oči, daleč od srca
Sašo Sedlaček: Supertrash. Galerija Jakopič, Ljubljana. Do 13. 5. 2012
06. 05. 2012
Že spuščanje po stopnicah v polkletni prostor galerije Jakopič nas simbolično uvede v osrednjo problematiko razstave, enega izmed najbolj vidnih stranskih produktov kapitalizma, za katerega si ta vneto želi, da bi ga prikril. Kam gre potlačeno potrošniške družbe in kje se nahaja njeno nezavedno? Zakaj v zahodni družbi nimamo kolektivnega zavedanja, da odpadki nikoli ne izginejo, ampak zgolj postanejo realnost nekoga drugega nekje daleč na drugem koncu sveta?
Obstaja veliko načinov, kako se umetniki in teoretiki spopadajo s kritiko kapitalizma. Sašo Sedlaček (1974) se je odločil zagrabiti potrošniško družbo na samem koncu, torej pri odpadkih. Reciklaži in smetem se v svojih delih posveča že desetletje in kot lahko vidimo na razstavi, je vsako delo zaključena zgodba zase, hkrati pa skupaj delujejo kot celota. V grobem bi lahko za njegovo umetniško ustvarjanje rekli, da uporablja smeti kot surov umetniški material, pri čemer ga zanima njihova predelava in ponovna uporaba. Humor, ki je skupen večini del, pa jih ne naredi nič manj resnih. Z duhovitimi naslovi idejo še bolj poudari in zaostri razkorak med našim odnosom do problematike in njeno resnostjo.
»Obstaja veliko načinov, kako se umetniki in teoretiki spopadajo s kritiko kapitalizma. Sašo Sedlaček se je odločil zagrabiti potrošniško družbo na samem koncu, torej pri odpadkih.«
Vse se je začelo na začetku tisočletja, ko je umetnik živel v bližini naglo rastočega »novega mesta«, nakupovalnega središča BTC, in se je pri iskanju rešitve lastne bivanjske problematike domislil, da bi lahko v ta namen izkoristil velikanske oglasne table, ki imajo prostorsko dimenzijo in celo napeljano elektriko. Tako je nastal projekt Živeti v reklami. Nadaljeval se je s projektom Just do it!, ki reciklira že v imenu, saj uporablja slogan znane športne znamke. Zanj je izkoristil enormne količine reklam, ki vsakodnevno romajo v naše poštne nabiralnike in z enako brezbrižnostjo, kot so nam dane, jih tudi odvržemo. Iz njih so nastali zidaki iz papirne kaše, s katerimi je umetnik zagradil vhode v tri največja nakupovalna središča. Pozneje jih je ponovno uporabil, ko je ob sloganu največjega nakupovalnega središča To je moje mesto zgradil mobilen objekt s streho iz plastičnih vrečk, ki se je napajal s sončno energijo. Na razstavi so estetsko postavljene v dialog z antičnimi artefakti, ki so del galerijskega ambienta.
Sedlaček se ukvarja z različnimi tipi odpadkov, z deloma Toilets / Made in Indija ter AcDcWc se je dotaknil konkretnih, ne le figurativnih človeških iztrebkov. Pri slednjem si je duhovito sposodil tehnologijo indijskih znanstvenikov »Deenbandhu« ali po naše: »ki pomaga revnim in iz fekalij proizvaja elektriko«. Posvetil se je tudi problematizaciji vesoljskih odpadkov. Kar 38 milijonov objektov kroži okoli Zemlje in tako tudi vsemirje postaja neurejeno odlagališče multinacionalk. V delu Bivši iz dveh reklamnih panojev, ki sta v času zadnjega trienala sodobne umetnosti U3 visela na fasadi Moderne galerije, ponazori problem elektronskih odpadkov, za katere ne vemo oz. nas ne zanima, kje pristanejo po tem, ko so svoje odslužili ali smo jih zamenjali za novejšo tehnologijo. Hkrati pa se zdi, kakor da na odsluženem računalniškem zaslonu gledamo sliko dečka na elektronskem smetišču, ki leži na vrhu kupa smeti in pooseblja odtujenost potrošniške družbe in našo nezmožnost soočenja s stranskimi produkti kapitalističnega načina produkcije, ki jih zato potiskamo globoko v nezavedno, torej v Afriko. Tako si gledamo iz oči v oči s kloako kapitalizma, ki si je zaradi maksimizacije profita podredil svet, začenši z eksploatacijo delovne sile v izvozno predelovalnih conah Azije in Južne Amerike do velike svetovne deponije Afrike. Lepodušniška Evropa z vsemi svojimi sporazumi in direktivami zgolj prelaga odgovornost države, preveč zaposlene z udinjanjem diktaturi kapitala, na posameznika, ki ga raje zaposli z obsesivnim recikliranjem, da ne bi opazil pravih okoljskih groženj.
Smeti so čista in vseprisotna resnica produkcije, proletarci med objekti, tako kot je Sedlačkov robot Žicar proletarec med avtonomnimi stroji, je v katalogu za eno najpopularnejših umetnikovih del zapisal filozof Luka Omladič. Berači ne smejo v nakupovalna središča, da ne bi s svojo prisotnostjo opozarjali nič hudega slutečih nakupovalcev na drugo stran življenja, medtem ko robot problematiko depersonalizira in, celo precej uspešno, prosi nakupovalce za denar. Katalogu so priložena navodila, kako si Žicarja iz odpadnih materialov sestavimo sami, kar se v teh kriznih časih lahko izkaže za zelo koristno.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
