Doma v zlati dobi
Povod za ta večer sodobnih baletnih koreografij je prišel s strani Zagrebškega glasbenega bienala, ki je Staši Zurovcu (prvak Baleta HNK Zagreb in nekdanji vodja Baleta HNK Ivana pl. Zajca na Reki) naročil koreografijo za mariborski baletni ansambel na novo glasbo hrvaške skladateljice Sande Majurec. Vodja mariborskega Baleta Edward Clug je drugi dve kreaciji zaupal nadarjenemu koreografu srbskega rodu Zoranu Markoviću (nekdanji solist dresdenskega Baleta) in Gaju Žmavcu, članu domačega ansambla, ki je s tem prvič dobil priložnost za predstavitev z daljšo koreografijo. Zanimivo je, na istem odru se je pred štirimi leti odvijala nepozabna Zurovčeva plesno-glasbena predstava Vojček na glasbo Marjana Nećaka z Gajem Žmavcem v naslovni vlogi, ki tudi tokrat sodeluje kot plesalec v Markovićevi koreografiji.
Nychthemeron
Projekt (naslov označuje obdobje 24 zaporednih ur) sta si Staša Zurovac in skladateljica Sanda Majurec dramaturško zamislila kot niz devetih slik (od svitanja do sna), ki se idejno močno napajajo pri filmu Angel uničenja (El ángel exterminador, 1962) Luisa Buñuela. Skozi posamezne slike je poskušal Zurovac preplesti dva kontrastna svetova (čisto ljubezen mladega para in satirizirani svet visoke družbe), ki se dogajata v dveh različnih časovnih obdobjih (v času baroka in ob koncu 19. stoletja). Ideja, že sama po sebi težko izvedljiva, tudi ni bila razumljivo udejanjena. Sicer pa to tudi ni bil glavni Zurovčev namen, čutiti je bilo, kot da nizanje posameznih slik predvsem vizualizira (za povprečnega poslušalca zahtevno) glasbo in ima namen v gledalcu poleg visoko estetskih užitkov zbujati tudi določena občutja, denimo nostalgijo ob čisti ljubezni mladega para (Tetiana Svitlična in gostujoči plesalec Dejan Kolarov), posmeh nebrzdanemu živalskemu vedenju visoke družbe pri večerji ... Zaradi že omenjenega odličnega projekta Vojček smo od Zurovca pričakovali veliko. Tedanji domišljeni spoj plesa, gledališča in imaginarnega pa je tokrat razvodenel v preveliki želji odkrivanja novega v polju sodobnega baleta. Bolj kot z gibom, ki je služil kot nekakšno dopolnilo celotnemu dogajanju, so plesalci komunicirali z obrazno mimiko (kar je bilo sicer zelo efektivno). Skupaj z menjajočo se belo in (pre)temno svetlobo (Tomaž Premzl) je prefinjeno nastajalo vzdušje mističnosti, filma ali celo sveta duhov. Gledalec si je dogajanje okoli velike mize (osrednjega scenskega elementa), skupaj z narativnimi kostumi (oboje delo Bjanke Adžić Ursulov), moral razložiti po svoje, ali pa so mu misli ob premalo dinamični koreografiji odtavale drugam.
Home
Gaj Žmavc, izjemen plesalec, je že opozoril na svoj koreografski potencial z nekaj krajšimi koreografskimi miniaturami. V njih je začel razvijati koreografski jezik, ki je slogovno najbližje sodobnemu plesu – telo prav tako vleče k tlom, veliko je padanja, kotaljenja, preverjanja meja, ko telo še lahko obdrži ravnotežje, a vendar je Žmavčeva koreografska govorica tehnično zahtevna in zato primerna le za izurjene plesalce. Pri tem koreograf plesalcu dopušča lasten izraz, ki pa bi lahko bil bolj poudarjen. Delo Home je Žmavc soustvaril z dramaturgom, sicer igralcem mariborske Drame, Matevžem Biberjem (ki je prispeval tudi govorjeni tekst oziroma v stavke ujete spomine). Čeprav smo že na začetku ob zvokih vlaka ugotovili, da gre za nekakšno potovanje v času, sama zgodba ni bila bistvenega pomena. Koreograf se je namreč bolj poglabljal v sam gib in njegove večkrat domiselne izpeljave (npr. v duetu med Evgenijo Koškino in Matjažem Marinom), posebno pozornost pa je posvetil oblikovanju odrskih luči (Tomaž Premzl). Gaj Žmavc je pokazal zanimiv plesni slog, ki bi ga v prihodnje lahko še nadgradil s svojim širokim plesnim znanjem, pridobljenim v raznolikih projektih (tu se najprej spomnim njegovega svojevrstnega giba, s katerim je prepričljivo upodobil psihološko zapleten lik Vojčka).
The Golden Age
Da je sodobni balet lahko še kako privlačen tudi za nepoznavalce, je dokazal Zoran Marković s svojim avtorskim delom The Golden Age. Zgodovinski pogled v zlato obdobje filma, čas od dvajsetih do sredine petdesetih let prejšnjega stoletja, je Marković prikazal inteligentno, duhovito in izvedbeno učinkovito. Z značilnimi črno-belimi napisi je gledalca povabil v svet nemega filma in pri tem ošvrknil spomin na znane igralce. »Sound« se je izpisalo v projiciranem oblačku v ozadju odra in sočasno je zazvonil starinski bel telefon ..., osuplost na izrazih hollywoodskih zvezd pa je še podčrtala moč čudežnega pojava v svetu filma leta 1927. In tako naprej. Koreograf je domiselno ponazoril nekoliko drugače zasnovano tridimenzionalno tehniko s postavitvijo dela zgodbe v dvorano. V prelet razvoja filma je Marković spretno vpletel še kriminalno zgodbo. Inspiriran s Hitchcockom, mojstrom suspenza, je tudi Marković poskrbel za več »elementov presenečenja«: ženska hladne lepote (Catarina de Meneses) najde svojega moža mrtvega, osumljenec (igralsko prepričljivi Matjaž Marin) pa je njen ljubimec. Seveda se vmešajo še detektiva, služkinja (zanimiva Asami Nakashima) in pa »resnični« zločinec (odlični Sytze Jan Luske). Po predvidljivem scenariju nato vdova ustreli zločinca, ta pade po tleh, izza bele suknje pa se mu razgrne živo rdeč robček in … občinstvo pa prasne v smeh. Še in še je duhovitih situacij, ki so jih plesalci odlično izvedli (humorne vloge zelo pristajajo baletni solistki Tetiani Svitlični).
Pri Zoranu Markoviću je nujno izpostaviti tudi njegovo pripovedno koreografsko govorico, ki s podporo skrbno izbrane glasbe in kostumov (Leo Kulaš) učinkovito orisuje tako duha tedanjega časa kot zgodbo in posamezne like.
Večer sodobnih baletov je mariborskemu baletnemu ansamblu predstavljal velik izziv. Ne le da so morali plesalci v kratkem času osvojiti tri nove koreografske sloge in se potopiti v tri različne zgodbe – projekt je od njih zahteval tudi igralsko prepričljivost (predvsem pri Markoviću). Po tem projektu se zdi, da so lahko kos marsikateri težki nalogi. Sicer pa kakovost tega ansambla skupaj s koreografsko prodornostjo Edwarda Cluga sproža zanimanje na samem mednarodnem vrhu baletne umetnosti, kar dokazuje udeležba na prestižnem festivalu Dance Open v Sankt Peterburgu aprila.
Pogledi, let. 4, št. 7, 10. april 2013