Drugi vzpon glasbenega videa
06. 11. 2015
Ljubljanski mednarodni filmski festival bo pod svoje okrilje že drugo leto zapored vzel tudi neodvisno sekcijo glasbenih videospotov.
Namenil ji bo posebno projekcijo, ki se bo 17. novembra odvila v mali dvorani Kina Šiška. Obiskovalci bodo lahko, opremljeni s komentarji voditeljic Ane Šturm in Bojane Bregar (obe prihajata s filmskega podcasta FilmFlow), prispevali svoj glas za najboljši mednarodni videospot leta. Spomnimo – lani je nagrado prejel Iron Sky škotskega pevca Paola Nutinija pod taktirko britanskega režiserja Daniela Wolfa, 9-minutna srce parajoča in z osupljivimi podobami zapolnjena kritika kapitalizma.
Razlog, zakaj je ta glasbeno-filmska forma dobila prostor na Liffu, leži v širših mednarodnih trendih. Glasbeni video se v zadnjem desetletju vse pogosteje vključuje v kataloge filmskih festivalov in se s tem z malih zaslonov seli na velika platna. Kaj takšnega je bilo pred prelomom stoletja še povsem nepojmljivo, nato pa je digitalizacija prinesla vidne spremembe – najprej je ponudila možnost lažjega prikazovanja, še pomembneje pa je, da je zaradi bolj celovitega dostopa na spletu dandanes ta kratka filmska forma deležna novega razmisleka.
Glasbeni video je namreč ena najbolj nerazumljenih in podcenjenih oblik filmskega ustvarjanja, ki se nikakor ne more otresti slovesa vulgarnega pop izdelka, strogo vpetega v kolesje glasbenih multinacionalk. Že daljnega leta 1991 je francoski filmski teoretik Michel Chion povzel to miselnost, ko je v knjigi Audio-Vision zapisal, da »cinefili napadajo glasbeni video in ga opisujejo kot agresivnega za oko; ne marajo stroboskopskega efekta bliskovite montaže«. Avtor je pojav glasbenega videa v kontekstu postaje MTV opisal kot tip gledanja, ki ga prakticiraš »medtem ko opravljaš kakšno drugo delo ali bereš, približno tako, kot da bi poslušal pop radijsko postajo, a imaš tu obenem tudi možnost, da občasno pogledaš v podobe na zaslonu«. Prevedeno v današnji jezik – kot če bi med brskanjem po spletu v ozadju poslušali glasbo z YouTuba ter med prestavljanjem med zavihki v brskalniku morda za sekundo ali dve ujeli kakšno izmed podob, ki to glasbo spremljajo.
To, da v letu 2015 omenjene besede še vedno ponazarjajo splošno razširjeno percepcijo te oblike filmskega ustvarjanja, je velika škoda. Evolucijski razvoj, ki ga je bil glasbeni video deležen v zadnji četrtini 20. stoletja, je namreč naravnost osupljiv. Po otroški dobi sedemdesetih in osemdesetih let, ko so izvajalci, založbe in režiserji v enoličnih televizijskih studiih iskali nov jezik naslavljanja svojega tržnega občinstva, se je v devetdesetih let s pomočjo globaliziranega MTV in posledičnega povečevanja produkcijskih proračunov odvila prava eksplozija ustvarjalnosti. Glasbeni video naenkrat ni več služil samo prodaji glasbe, temveč je gledalce nagovarjal kot vse bolj samostojni umetniški izraz, v katerem so lahko mladi filmarji razvijali svoje unikatne estetske in pripovedne sloge na isti način, kot to počnejo v ostalih umetnostih. V tem obdobju je vzniknila cela generacija izjemnih vizualnih ustvarjalcev. Imena, kot so David Fincher, Spike Jonze, Michel Gondry, Mark Romanek, Anton Corbijn, Jonathan Glazer sama po sebi pričajo, kako pomembno in vplivno je bilo to obdobje, saj nekoč mladi inovatorji danes sodijo med najvidnejše filmske ustvarjalce zadnjega desetletja.
A ljubezen med umetniškim izrazom in komercialnostjo MTV se je hitro tudi končala. Po prelomu stoletja se je začela televizijska multinacionalka vse bolj usmerjati v resničnostne oddaje. Postopen vzpon spletnega piratstva in digitalne distribucije je oklestil proračune video produkcij v indie glasbi, sicer tradicionalni gonilni sili kakovostnega glasbenega videa. MTV je moral z nastopom YouTuba dokončno priznati poraz, glasbeni video pa je ravno s tem spletnim servisom dobil novo priložnost. Res je, da tudi na YouTubu glasbeni video močno povezujemo s podiranjem rekordov klikanosti pri hitih pop izvajalcev, kot so Justin Bieber, Taylor Swift in Katy Perry, vendar se nekje globoko pod tem pompom dogaja nekaj veliko bolj vznemirljivega.
V prostrani širini YouTuba se je namreč v zadnjem desetletju na področju glasbenega videa odvrtel pravi razmah različnih estetik, žanrov, pripovednih postopkov in tehnoloških eksperimentov. Glasbeni videospoti danes še zdaleč ne privzemajo nujno oblike 3-minutnega bombastičnega izmenjavanja barvitih podob in tiščanja telesnih oblin v kamero. Nič nenavadnega ni, če glasbeni veteran, kakršen je Neil Young, izda 28-minutni videospot na podlago ene svojih epskih kitarskih solaž, nič čudnega, če pod oznako glasbeni video predstavijo počasen, meditativen kratki film, ki bi ga prej primerjali s slogom azijskih art filmov, in prav nič nenavadnega, če spletni gigant, kakršen je Google, preizkusi kakšno prelomno tehnologijo in jo predstavi v obliki glasbenega videospota. To je danes preprosto del igre, ki se je močno spremenila predvsem zaradi nove svobode, ki jo je forma našla na spletu. Reduciranje celotnega polja glasbenega videa na »MTV-jevsko formo, ki jo zaznamuje hitra montaža«, danes sodi v preteklost. Glasbeni video v tem trenutku tvori samostojno sceno s svojim lastnim sistemom žanrov, ki povrhu pozna tudi lastno razlikovanje med komercialno in art sceno na isti način, kot je ta razlika prisotna v filmskem svetu.
To novo odkrito bogastvo pa je z novim akademskim in teoretskim zanimanjem za formo prineslo tudi druga presenetljiva spoznanja. Izkazalo se je, da je glasbeni video bistveno bolj vpet v zgodovino filma, kot bi si v času njegovega komercialnega vrhunca kdorkoli upal priznati. Današnji raznolik nabor pripovednih kodov namreč sploh ne izhaja nujno iz vzpona televizijskih studiev neposredno po drugi svetovni vojni, temveč iz postopkov, ki jih je v odsotnosti govorjene besede razvijal nemi film v začetku 20. stoletja. Dandanes v glasbenem videu vidimo mnoge vzporednice z, denimo, montažnimi tehnikami Sergeja Eisensteina ali z abstraktnostjo francoske in ameriške filmske avantgarde dvajsetih in tridesetih let minulega stoletja. Takšne presenetljive vzporednice je podpihovala celo filmska avtoriteta, kakršen je Quentin Tarantino, ko je na lanski novinarski konferenci na filmskem festivalu v Cannesu mojstra špageti vesterna Sergia Leoneja označil za predhodnika glasbeno-filmskega ustvarjanja, kakršen se je šele dve desetletji po njegovih prelomnih filmih razvil na MTV.
Za pregled aktualnih vrhuncev glasbenega videa, kakršnih bomo deležni na Liffu, pa je pomembna tudi ugotovitev, da povezave s filmom še zdaleč niso samo zgodovinske. Nenehno prehajanje režiserjev med celovečerno in kratko filmsko formo nam ponuja vrsto primerov, ko so vidni filmski režiserji prav glasbeni video prepoznali kot formo, v kateri lahko preizkušajo svoje ideje, preden jih uporabijo v igranih filmih. Režiser, kakršen je Paul Thomas Anderson, je leta 2012 v videospotu Fione Apple Hot Knife preizkušal retro estetiko osvetljave, ki jo je vzporedno uporabljal med snemanjem filma Gospodar (The Master, 2012). Xavier Dolan je v videospotu College Boy skupine Indochine skupaj z igralcem Antoinom Olivierjem Pilonom prvič poskusil snemati v drznem ozkozaslonskem izrezu slike in prav iz tega eksperimenta je nato zrasla njegova celovečerna mojstrovina Mamica (Mommy, 2014). Francoski mojster animacije Sylvain Chomet (Trojčice iz Bellevilla) je letos z glasbenim videom za komad Carmen raperja Stromaeja izdelal svoje najmočnejše družbenokritično delo nasploh. In čisto pred kratkim je avstralska pevka Sia Furler po izjemni trilogiji videospotov z Maddie Ziegler (Chandelier, Elastic Heart, Big Girls Cry) objavila, da se bo tudi sama preizkusila v vlogi režiserke celovečernih filmov, po tem, ko jo je uspeh omenjenih videospotov pripeljal do spoznanja, da ob talentu za pisanje in prepevanje premore tudi izjemno filmsko oko.
Vsem tem novim dejstvom navkljub pa se bo glasbeni video po vsej verjetnosti še kar nekaj časa otresal bremena svoje polpretekle zgodovine. Ironično mu je prav MTV kot tisti, ki mu je ponudil hipno svetovno odmevnost, obenem nadel tudi dolgotrajni negativni sloves, ki se ga nikakor ne more otresti. Javna percepcija se spreminja počasi, a čas je v luči dejstva, da je splet kljub vsemu še mlad pojav, na njegovi strani. Njegova 10-letna pot na svetovnem spletu je v primerjavi z njegovim 50-letnim nastopanjem na televiziji za zdaj še kratka. Takrat je glasbeni video na sceno morda res stopil kot zabava, tokrat se vrača kot umetnost.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
