Trmasti neodvisnež
09. 11. 2015
Liffe se bo s sedmimi filmi v sekciji Posvečeno z dodatkom filma Ned Rifle (2014) v sekciji Kralji in kraljice poklonil režiserju, ki ga lahko označimo za nič manj kot ikono ameriškega neodvisnega filma.
Šestinpetdesetletni Hal Hartley namreč že od osemdesetih let vztraja pri svoji zavezanosti nizkoproračunskemu ustvarjanju v obliki filmskih pripovedi, ki raje kot na razkošnih scenografijah izdatno temeljijo na simpatičnih likih z opaznim dodatkom humorja, glasbe in filozofije. Tega pristopa niso zamajale niti nedavne nove možnosti digitalnega ustvarjanja, ravno nasprotno. Medtem ko je predstavnike njegove filmske generacije večinoma odločneje poneslo v bogatejša studijska okolja, se je Hartleyja najbolj neločljivo prijel sloves trmastega neodvisneža, ki v vsakem trenutku ostaja zvest svojim koreninam.
Omenjeno dejstvo je še toliko bolj pomembno, ker se je Hartley na sceni pred četrt stoletja pojavil v zelo specifičnem zgodovinskem trenutku. V drugi polovici osemdesetih je vzniknila cela generacija filmarjev, ki so, navdahnjeni z uspehom Jima Jarmuscha in njegovega filma Bolj čudno od raja (Stranger Than Paradise, 1984), z zelo malo sredstvi ustvarili prelomna filmska dela in z njimi začeli graditi avtorske filmografije, ki jih več kot uspešno nadaljujejo še danes. Na ta način so začeli ustvarjati Gus Van Sant s filmoma Mala Noche (1985) in Drugstore kavboj (Drugstore Cowboy, 1989), Richard Linklater z It's Impossible to Learn to Plow by Reading Books (1988) in Zabušant (Slacker, 1991), Todd Haynes s Strupom (Poison, 1991) in Steven Soderbergh s Seksom, lažmi in videotrakovi (Sex, Lies, and Videotape, 1991). To je bil čas, ko oznaka »neodvisni film« še ni bila enotna kategorija ali celo homogen žanr, kakršen je danes, ko nizkoproračunski filmi na festivalu v Sundanceu v dobršni meri sledijo istim receptom. Hartley je skupaj z omenjenimi režiserji na oder stopil v enem najplodnejših obdobij ameriškega filma nasploh, ko so omenjeni filmarji dejansko raziskovali neomejene estetske in pripovedne možnosti nizkoproračunskega ustvarjanja.
Njegov celovečerni prvenec je nosil naslov Neverjetna resnica (Unbelievable Truth) in je izšel leta 1989. Z njim je že takoj ustoličil svoj značilni pristop, ki ga v trenutku nezmotljivo povežemo z ameriško neodvisno kulturo. Film pripoveduje zgodbo o Audry (Adrienne Shelly), mladem dekletu tik pred vpisom na univerzo Harvard, ki jo zaskrbljenost nad sodobno družbo pripelje do prepričanja, da se svetu bliža konec. V njeno življenje vstopi Josh (Robert John Burke), nekdanji mehanik, pravkar izpuščen iz zapora, čigar prisotnost v majhni skupnosti sproži govorice o preteklih zločinih. Te postajajo iz dneva v dan večje in bolj pretirane ter sprožijo predsodke, ki njegovo svobodo postavijo pred preizkušnjo, kakršne pač ni pričakoval. Vsi elementi, ki bodo krasili Hartleyjevo nadaljnje filmsko ustvarjanje, so zgoščeni že v tem prvem filmu: tu so običajni, srednjerazredni liki z nekoliko nenavadnimi prepričanji in življenjskimi zgodbami, ki se zapletajo v nepričakovana razmerja, njihovi medsebojni dialogi pa so zapolnjeni z apatičnim, sarkastičnim humorjem in nenadnimi molki, kakršnih v bolj mainstreamovskih filmih nikakor ne bi videli. Tu so občasni filozofski citati in pa glasba, ki jo je pozneje še nekoliko bolj odločno povezal tudi z glasbeno indie sceno v ZDA in Veliki Britaniji. Kakšen Hartleyjev poznejši film, kot je denimo Amater (Amateur, 1994), svojo identiteto intenzivno gradi skozi glasbo izvajalcev, kot so Pavement, Yo La Tengo, PJ Harvey in My Bloody Valentine.
Nekoliko manj vidna, a toliko pomembnejša pa je Hartleyjeva režijska tehnika. Naključnemu gledalcu, vajenemu gledanja bolj uglajenih filmskih izdelkov, bi se lahko ob gledanju Hartleyjevih filmov hitro zazdelo, da so kadriranja, premiki kamere in igra neprepričljivi, celo štorasti. Takšne poteze imajo v Hartleyjevem opusu svoj lasten razvojni lok. Nekaj, kar je bilo v času njegovega prvenca ob koncu osemdesetih označeno kot simpatična poteza finančno omejenega filmarja, je sčasoma postala ena njegovih najbolj prepoznavnih karakteristik. Prav s tem je namreč zakoličil metodo, ki ne temelji na perfekcionizmu, temveč na prepletu sproščenosti in navihanosti. Drugače povedano – v Hartleyjevem svetu je bolj pomembno, da so liki drugačni, kot pa da bi bili popolni. S tem je v njegovih filmih zlahka zaslutiti odmev francoskega novega vala in njegovega upora proti takratnemu filmskemu in političnemu esteblišmentu.
Pozneje, v devetdesetih letih in predvsem po prelomu stoletja, je Hartley morda res prišel v položaj, ko je dobil priložnost sodelovati z bolj znanimi igralci, kot so Isabelle Huppert (Amater, 1994), Jeff Goldblum (Fay Grim, 2006), Julie Christie in Helen Mirren (obe v No Such Thing, 2001), vendar pa se je vseeno, kot je to pogosto primer v svetu nizkoproračunskega filma, vseskozi tesno držal svoje igralske ekipe. Že v Hartleyjevih prvih dveh filmih Neverjetna resnica in Zaupanje (Trust, 1990) tako v svoji prvi vlogi nastopi Adrienne Shelly, ki je svojo obetavno kariero začela graditi ravno v teh filmih, preden je tik pred izidom svojega režiserskega debija leta 2006 tragično umrla v svojem stanovanju v New Yorku. V omenjenih dveh filmih se pojavi tudi takrat še mlada Edie Falco, ki je pozneje po vidni vlogi v serijah Sopranovi in Oz postala znan obraz s televizijskih zaslonov. Martin Donovan je na drugi strani spolnega spektra Hartleyjev najbolj zvest moški sodelavec, saj je z njim, večinoma v glavnih vlogah, sodeloval pri kar 8 filmih, prek njih pa prišel do odmevnejših angažmajev pri Insomniji (2002) Christopherja Nolana in Skrivni pregrehi (2014) Paula Thomasa Andersona. Seveda ne smemo spregledati igralke Parker Posey, večkrat oklicane za »divo ameriškega neodvisnega filma«, ki je prek vlog v šestih Hartleyevih filmih prav v zadnjem letu zabeležila dve svoji najvidnejši vlogi, namreč v filmih Grace Monaška (Grace of Monaco, 2014) in Nerazumni človek (Irrational Man, 2015) Woodyja Allena.
Vseeno pa Hartley ni vedno gradil svojih filmov zgolj na privlačnosti likov. Flirt (1995) privzema obliko konceptualnega filma, v katerem se ista situacija z ljubezenskim trikotnikom na domala identičen način ponovi v treh različnih velemestih, New Yorku, Berlinu in Tokiu. Ambiciozno tematsko zaokroženost je izkazal tudi s trilogijo filmov, imenovanih po svojih najožjih likih, ki jo sestavljajo Henry Fool (1997), Fay Grim (2006) in Ned Rifle (2014). Naslov slednjega v Hartleyjevem opusu zavzema posebno mesto. Ne gre namreč samo za fiktivni lik, temveč za psevdonim režiserja samega, ki si ga je izmislil že na začetku kariere. Natančneje, ob koncu osemdesetih je mnoge funkcije pri filmskih produkcijah moral opravljati sam, zato si je izmišljeval imena fiktivnih sodelavcev, da je pri investitorjih in distributerjih dajal vtis, da gre za resno produkcijo. Ned Rifle je bil takrat njegov fiktivni skladatelj, kmalu je postal še eden njegovih najljubših fiktivnih likov.
Filmi Hala Hartleyja danes morda temeljijo na nekoliko manj dialogih kot na začetku njegove kariere. Prav omenjeni Ned Rifle (2014) pa dobro ponazarja, da so preostale osnovne poteze Hartleyjevega ustvarjanja po 25 letih ostale enake. V filmu še enkrat več zaigrata Parker Posey in Martin Donovan, še bolj zgovoren pa je način njegovega nastanka. Hartley je finančno pogačo zanj sestavil z izdatno pomočjo zbiranja sredstev na Kickstarterju. Igralska ekipa se je v akcijo vključila s snemanjem video zahval tistim, ki so vložili svoje prispevke v projekt, s čimer so zbrali nekaj manj kot 400.000 dolarjev. Ta film je poskušal obenem prebiti led s tem, da je prek omenjene platforme prodajal celoten obseg pravic za distribucijo filma. To se sicer na koncu ni zgodilo, saj je bila ta namera proti Kickstarterjevim pogojem poslovanja, a poteza jasno kaže, kako neumorno se Hal Hartley oprijema izvirnega duha neodvisnega filma in kako je v digitalni tehnologiji prej uvidel možnost za dodatno potrditev svojega pristopa, kot pa da bi ga s pretekom časa radikalno spreminjal. Prav dolgoročna vztrajnost te mentalitete iz njegovega opusa dela tako zanimiv in izstopajoč košček ameriškega neodvisnega filma. Gledalci bodo na Liffu na delu spoznali enega redkih ameriških režiserjev, ki se nikakor noče vdati skušnjavam tamkajšnje tovarne sanj.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
