Dva zadnja koncerta
Tako pri Wagnerju in Straussu, pri katerih gre za razvito govorico visoke romantike, kot pri Debussyju in Ravelu, izrazitih predstavnih francoskega impresionizma, pot do prepričljive interpretacije pelje prek močnega ponotranjenja z bistvom, naravo in značajem dela, onkraj zahtev standardnih del simfoničnega repertoarja. Koliko možnosti za resnejše pronicanje v stvarne razsežnosti sveta teh in takšnih ustvarjalcev sploh je z letečimi umetniškimi vodji, dirigenti in solisti, ki ob vseprisotni zapovedi nujnega doseganja učinkov podobno kot Wagnerjev mitsko hitri morjeplovec križarijo po svetu, je bolj kot ne retorično vprašanje. A se tudi to kdaj pa kdaj le zgodi. V tem smislu se tudi omenjena koncerta s preskokom mojstra Villauma od značilnega manierizma in klišejskega sledenja primarnim učinkom k notranjemu plemenitenju interpretacije doživljata ne le kot izjema in zanj izstopajoča, temveč tudi kot določena dodana vrednost letošnje sezone. To velja predvsem za Wagnerja in Straussa, kjer je bilo v razbranem pristopu čutiti vzgibe skrbnejše obravnave snovi, bolj tankočutnega nalaganja izraznih plasti, modeliranja dinamike in tonske slike, zlasti v bleščeče spisanem sklepnem prizoru opere Dafne, pri katerem je na trenutke sprostil (do solistke pa komaj brzdajoče) zvočne energije do roba.
Pečat Villaumovemu koncertnemu dvojcu je s prvim večerom vtisnila sopranistka Sabina Cvilak z interpretativno stopnjujočim lokom Straussovih pesmi, predvsem pa z rafinirano vodeno dramatiko in liriko preobrazbe Dafne iz človeško čutnega v bitje simbolne brezčasnosti. Dovršenost izvedb je rdeča nit njenih nastopov. K siceršnji eleganci njenega petja, ki jo krasijo neopazna sprehajanja skozi registre, široka barvna paleta, prefinjeni dolgi legati, obvladovanje dinamičnega obsega od natančnih in lepo zvenečih pianov do močnih konic, za katerimi stoji trden, vendar nevsiljiv umetniški habitus, bi tokrat dodal še dokazano zrelost za vse prej kot preproste interpretacije intime Straussovega samospeva in dramatike.
Pri pristopu k izvedbi Debussyjeve Izvoljene gospodične sta me zmotili dve podrobnosti; neposrečen prevod naslova, ki je lahkotno po bližnjici prevzet iz francoščine in ne odraža docela smisla izvirnika Rossettijeve pesmi (The Blessed Damozel), še bolj pa izvedba skladbe le z eno solistko, čeprav jo je Debussy spisal za dve, sopran in mezzosopran ter zbor, tako strukturno kot značajsko zagotovo ne brez tehtnega razloga. S tem je bila izvedba vnaprej prikrajšana vrste prefinjenih ekspresivnih in barvnih potankosti, ki izhajajo iz dveh različnih glasov, dialogov med glasovoma, skozi katere avtor razvija in potencira lastno glasbeno zamisel. Značajsko izrazito lirična, ljubka, navidezno bledična, toda čustveno polna poema je res nekaj posebnega. S preprosto koralno pisavo, nenavadno preobloženo s harmonijami in wagnerjansko gosto orkestracijo, predstavlja samosvoj glasbeni hibrid iz vplivov velikih (Wagnerja, Masseneta, Delibesa, Gounoda …) in odpora do pervertirane romantike in mogočnega vala zolajevskega naturalizma. Z vso to kompleksnostjo je za izvajalce, predvsem pa za Iris Vermillion, mezzosopranistko nespornih pevskih zmogljivosti, ki je z več kot stvarnim petjem s premalo osebnega občutka za transcendenco nastopila v dvojni vlogi izvoljene gospodične in pripovedovalke, ostala pred vrati zadanega ji izziva. Pri zahtevnem členjenju (med solističnima partoma, zborom in orkestrom) široko komponirane snovi Debussyjeve skladbe sta bila dirigent Villaume in orkester kljub razgibani dinamiki bolj predvidljiva kot inventivna tolmača Rossettijeve pesmi, kdaj pa kdaj s preglašanjem tudi rahlo v škodo solistke.
Izvedba integralne različice baleta Dafnis in Hloa tonalno toge, motivno skope, kljub temu pa razsežne Ravelove mojstrovine – za Stravinskega ene najlepših partitur francoske glasbe – je ob še tako široko razmaknjenih razponih dinamike, tudi le delni jasnosti in zlitosti zbora z orkestrom, izzvenela bolj kot zvočno silovita kakor izrazno reliefna poustvaritev dela. A kljub nekaterim očitkom oba koncerta spričo kontinuirane odzivnosti celotnega orkestra, predvsem žlahtnih diskurzov godal, mojstrstva pihal (odlične flavte) in trobil ter nekaterih pretanjeno izpeljanih podrobnosti se zapisujeta med najboljše nastope Emmanuela Villauma na našem odru, takšen finale petletnih umetniških vezi z Orkestrom Slovenske filharmonije pa kot dostojno slovo.
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014