Hej, Slovani, takle mamo
Iz začetnega prikaza klavstrofobičnega životarjenja in frustriranega sobivanja treh generacij v izrazito skromnih življenjskih pogojih se njeno obzorje sčasoma razširi še na druge tipične predstavnike poljske družbe in nazadnje, kot se za čas globalizacije spodobi, na cel svet. Avtorica se brez dlake na jeziku vtika v neštete primere sodobnih družbenih anomalij in z velikansko dozo črnega humorja ter samoironije razgalja vso bedo raznoterih primerov sodobne eksistence, ki naseljujejo sodobno Poljsko. Ob temah, ki se jih loteva (včasih tudi le z eno repliko) – od socialne bede na Poljskem do ekstremnega izkoriščanja v imenu globalnega kapitalizma v tretjem svetu, od intimnih tegob posameznika do travm celotnega naroda, od praznih idealov hiperpotrošništva do zavoženosti celega sveta –, ne ponuja nobenih rešitev, pač pa le suho evidentira podobe iz urbanega življenja, prežetega z medijsko vsiljenimi nedosegljivimi ideali. Igra je napisana v nasekanih prizorih, zgodba pred očmi gledalcev nenehno zavija v nove meandre, realnost se zlagoma prepleta s fikcijo, dokler se v finalnih prizorih vse skupaj ne razsuje na drobne koščke.
Izziv (in past), ki ga predstavljata izrazita razslojenost in odprta forma besedila, je režiserka Ivana Djilas izkoristila za postavitev inteligentne, ostre, na trenutke bridko smešne, vseskozi pa globoko pomenljive in zaokrožene predstave. Z izrazito masko in kostumi (izvrsten prispevek Jelene Proković) in dodanimi videoprojekcijami (scenograf Branko Hojnik) vzpostavlja neusmiljeno, rahlo groteskno podobo našega sveta, zlasti učinkovito in povedno v prepletanju in kontrastiranju filmsko-televizijsko lahkotne, prazne bleščavosti in otopele obupnosti vsakdana. Temu stilu sledi tudi celotna ekipa igralcev, ki se brez izjeme odlično znajde v nedoločljivem polju medvrstičnega komentiranja in pretirano realističnega izraza. Pri tem osebe praviloma govorijo druga mimo druge, pravi dialog se skoraj nikoli ne vzpostavi, neposredni nagovori pa večinoma izražajo vso netolerantnost in surovost današnjih medčloveških odnosov.
Osrednjo trojko predstavljajo hčerka, mama in babica, ki živijo praktično druga na drugi v premajhnem stanovanju: babica (Silva Čušin), povsem zazrta v preteklost, za vedno ujeta v trenutek, ko se ji je življenje z izbruhom 2. svetovne vojne sesulo v prah; mama (Saša Pavček), skoraj uživaško zaciklana v bedni vsakdan, kjer ji višek predstavlja naslajanje nad modnimi nasveti v zastareli reviji in topo strmenje v televizijski ekran; hčerka (Alida Bevk), po eni strani sodelujoča v družinskem ritualu najedanja, po drugi glas avtorice, ki nam proti koncu v obraz zmeče srhljiv monolog o tem, zakaj noče biti Poljakinja. V ta omejeni svet polagoma vstopajo debela soseda (Nina Valič), družica pri ne-konzumiranju dobrin potrošniške družbe; filmski režiser (Matjaž Tribušon), predstavnik etablirane umetniške elite v vsej zlaganosti in kobajagi družbene angažiranosti; filmski zvezdnik (Aljaž Jovanović), ki pred očmi televizijskega občestva neženirano in v stilu neverjetne prostodušnosti resničnostnih šovov razkrije vso praznino in zavoženost svoje intime, pri čemer TV-voditeljica (Iva Babić) joka od ganjenosti; zmedena ženska (Vanja Plut), ki si zaman poskuša pomiriti vest z dobrodelnimi načrti; in na videu še virtualna starleta (Tina Vrbnjak), nedosegljivi ideal v svoji umetni popolnosti.
Skoraj odveč se zdi ugotavljati, kako zelo ta bedna poljska situacija – z nenehnim spraševanjem o identiteti, z nenehnimi negativnimi definicijami samih sebe, z večno družbeno razklanostjo, z večnim samoomalovaževanjem, z večnim hrepenenjem po nečem, kar je zunaj, z večnim vračanjem v pretekle travme, s popolnim pomanjkanjem ciljev – odzvanja v trenutnem stanju slovenske družbe. Glavni dosežek te žalostno smešne in lucidno aktualne predstave je, da naš fokus vsaj za kratek čas usmeri na fenomene sodobnega sveta, s katerimi smo že tako sprijaznjeni, da jih niti ne opazimo več, in da za hip osvestimo absurdne, celo srhljive postulate, na katerih stoji sodobna družba.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012