Partibrejkers – pred koncertom v Ljubljani
Isti, posebni, svobodni, samosvoji
24. 03. 2016
Ni naključje, da sem besedilo o skupini Partbirejkers opremil z zgornjim naslovom. Vse, kar boste prebrali spodaj, bi lahko strnili v te štiri besede iz pesmi Hoču da znam. Kajti redko kateri bend je prav v vsakem trenutku svoje kariere tako natančno kot Partibrejkers vedel, kaj hoče.
Tudi danes ni nič drugače. Zato so slogane njihovega nikdar usahlega urbanega upora redno citirali tudi zunaj koncertnih dvoran, na ulici. In tako bo tudi v prihodnje, kajti zabava se nadaljuje. Partibrejkers so namreč s svojo (pre)drzno neposrednostjo navdahnili ne samo eno, temveč kar nekaj generacij uličnih postopačev, ter s svojo diskografijo sestavili abecednik rokenrola in asfaltne kulture. S pravkar izdanim albumom Sirotinjsko carstvo pa le še utrdili svoj že tako nedotakljivi položaj.
Njihovo pojavitev v našem kulturnem prostoru lahko brez slabe vesti enačimo s pojavo MC5 sredi šestdesetih v Detroitu ali The Ramones v začetku sedemdesetih v New Yorku. Ne samo, da gre za bend, ki je bil v vsakem trenutku pripravljen iti do konca, s svojim delovanjem so postali aktivni vezni člen med zatonom prve plime novega vala in njegove delne obnove konec osemdesetih, med začetkom (Paket aranžman) in njegovim koncem, če gledamo strogo geopolitično. Rokenrol že tedaj ni igrala vsa Jugoslavija, temveč zgolj njen (načrtno) izobčeni del, ki ga je na eni strani motila šolska načitanost in posiljeni (psevdo)intelektualni pristopi, na drugi pa agresivna estradizacija in pokmetenje urbanega življa. V tem kontekstu ne smemo pozabiti niti na Đorđeta Balaševića, ki je v tistem času na svoj izvrstni album Bezdan (1986) uvrstil opozorilno budnico Narodnjaci. Zato je bila nujna vrnitev k čisti emociji; upor z razlogom in spontano doživljanje glasbe, ki pripoveduje zgodbe o nas in naših izkušnjah znotraj betonskih kletk.
»Dovolj je bilo valjanja po starem blatu,« pravi Zoran Kostić - Cane v spregledanem dokumentarnem filmu Dezerteri roka, ko se spominja obdobja po evforiji, ki sta jo povzročila kompilacija Paket aranžman in prva ter hkrati edina plošča skupine Šarlo Akrobata Bistriji ili tuplji čovek biva kad … (oba 1981). Da je nekaj takega mogoče, je prva resna postava benda na lastni koži doživela v Sarajevu leta 1985, ko so nastopili kot ogrevalna skupina pred tedaj nedotakljivimi superzvezdami Bijelo Dugme. Partibrejkers so izprašili svoj kratek program na način, kot se v rokenrolu to počne: ostro in brezkompromisno. Ko je prišel čas za zvezde večera, je njihov prihod na oder pričakalo skandiranje: Partibrejkers, Partibrejkers, Partibrejkers … Tifa je povsem izgubil živce.
Že takrat sta Cane in Anton spoznala, da so v rekenrolu dovoljena vsa sredstva, popolna aroganca in čim manj analize, ter začela sestavljati avtorski esej o življenju na ulici kot duhovnem stanju. O hoji na divji strani. Analitična sta bila včasih le toliko (album Kiselo i slatko), da se razjasni izhodiščna inspiracija, ki je v vsakem primeru emocija, na podlagi katere je vredno poslušati, hm, doživljati glasbo. »Nočem živeti 1000 let, hočem zdaj in hočem vse,« je bil avtentični krik upora generacije, ki je vedela, da ima pred sabo le še nekaj let. Zato jih je treba čim bolje izkoristiti, preden bo neumnost dokončno zmagala.
V začetku zatona novega vala je v Beogradu prišlo do postmodernističnega obračuna z vsem tradicionalnim. Upor ni bil več stanje duha niti način življenja, temveč naučena poza, čista šminka. Večina nekdanje urbane gverile je dialektično zabušavala in zapijala svoje frustracije, ker jim upora kot takega ni uspelo izpeljati, ne vedoč, da za sosednjo mizo sedi fant, ki se je že v svojem prvem javnem nastopu stepel s publiko in tega ni nikdar obžaloval. Scena je »zahtevala« reakcijo in Partibrejkers so se pojavili kot odgovor na nastalo zatišje. Ničesar premišljenega ni bilo za tem, le neponarejena potreba po biti to, kar si. Partibrejkersi so spregovorili o svojem življenju na način, kot še nihče pred njimi: kratko in jedrnato, brez nepotrebne simbolike ali zapletenih metafor, in z jezikom, ki so ga razumeli dezorientirani najstniki, prepolni frustracij in pobesnelih hormonov. Obrnili so se proti enostavnosti, saj so že v zgodnji fazi doumeli, da je enostavnost v bistvu zelo kompleksna; da je treba gostobesednost prefiltrirati skozi arhetipe lokalne kulture in mladim ponuditi jezik, ki ga govorijo na ulici in s katerim prelamljajo s starši in učitelji. Govora je o vpijočih parolah, ki so bile napisane ali vklesane na pročeljih zidov ali pobrane z njih. Časa za poziranje je zmanjkovalo, na vrsto je prišla stvarnost.
Rokenrol je njim in nam prinesel temeljno spoznanje, da živimo, zato je koncerte skupine Partibrejkers še danes treba priporočiti vsakemu mestnemu mulcu vsaj kot obliko izobraževalne ekskurzije. Njihov visokooktanski rokenrol, prepoln zdravih derivatov ritem in bluza, namreč reafirmira zapostavljene vrednote, ki so izolirane zgolj toliko, kot dopustimo sami. Hkrati uči, kako je treba reagirati v »spopadu« med individualnim in konvencionalnim, ustaljenim in ekstremnim, pričakovanim in izzivalnim. Canetova poetika je bila temu primerna – potopljena v pesimizem, a v večnem iskanju dobrega. Spoznal je, da je iskrena kreativnost mogoča le v ekstremnih življenjskih okoliščinah, in se tako tudi obnašal; do sebe in do drugih. Zato so se od leta 1982 do danes Partibrejkers obdržali le kot nezlomljivi tandem Caneta in Antona, medtem ko se je ritem linija nenehno spreminjala.
To je iz prve začutil tudi Johnny Štulić, ki je slišal, da v Zagrebu nastopa skupina, ki gre na odru do konca. V samo treh dneh so odigrali pet koncertov in veliki mag (ali težak, kakor vam drago) se jim je takoj ponudil za producenta. Do sodelovanja sicer ni prišlo, je pa za mešalno mizo sedel Koja, ki je natančno čutil, kakšen zvok Partibrejkersi potrebujejo. Na radiih sta bila takrat že pogosto predvajana demo posnetka pesmi Večeras in Hiljadu godina, poleg tega pa so skupaj z Disciplino kičme predstavljali beograjski underground v pravem pomenu te besede. Cane je natančno vedel, da vse, kar potrebuje, nosi v sebi, in je znal ta smisel poiskati, Koja pa je vse to znal ustrezno zabeležiti na trakove, tako da primarni krik nikjer ni bil popačen ali zadušen. Na ulico je prinesel besedo in ulico vnesel med verze. Cane je pel neposredno in uporniško iz preprostega razloga, ker je imel razlog za upor. Anton je vse to spremljal s surovim tolmačenjem kitare; tudi ritem sekcija ni nič zaostajala za prvo linijo in je iz ozadja še nadgradila prvinsko emocijo. Prvi album, preprosto poimenovan po bendu, je prinesel nov in avtentičen izraz, novi stari nagovor publike, uglasbeni ulični sleng. Če si stopil na ulico in se ozrl okrog sebe, si videl svet, iz katerega je glasba prišla in v katerega se je vračala. »Jaz sem ulični postopač, jaz hodim in sanjam, da vidim,« se je poslušal kot soundtrack urbane realnosti in nedotakljivosti. Partibrejkers so s prvencem dokazali ne samo, da imajo radi vse, kar imajo radi mladi, temveč, da si to upajo tudi odigrati, povedati z jezikom, ki smo ga razumeli, in na način, da smo začutili. Poslušanje albuma je pomenilo soočiti se stvarnim svetom okrog sebe. Čeprav se sliši bizarno, so to takoj prepoznali tudi oni, starejši in višje postavljeni od nas. Partibrejkers so v oddaji Hit meseca v konkurenci z bendoma Kakadu in Data (se ju kdo spomni?) prejeli priznanje za »up leta '85« (Nada 85). Na tem mestu ne bom lažno skromen – dejansko so pomenili naslednjo veliko stvar, kar so potrdili s trojko, kakor še danes imenujemo njihov legendarni tretji album iz leta 1989. Celo MTV jih ni mogel spregledati. In pozneje niti Johnny Depp.
November 1992. Dolgo časa smo bili v negotovosti, ali bodo »sovražni« Partibrejkers dobili delovne vize za prihod v Slovenijo. Za novo demokracijo pač niso bili več primerni, ker so nesramno dišali po Jugoslaviji. Strahovlada se je začela in strah je bil prisoten tudi pred koncertom v K4. V klubu se je namreč zbrala četica Hrvatov v uniformah, z obeležji HVO in veliko hrvaško zastavo. Nihče izmed prisotnih ni mogel vedeti, v katero smer se bo stvar odpeljala; niti Cane ne, ki je stopil na oder in malce v strahu in malce mangupsko dejal: »Kaj je, Hrvati, kaj hočete?« Sledil je trenutek suspenza, leonejevske tišine in igre pogledov, dokler uniformiranci niso skoraj enoglasno odgovorili: »Cane, mi te ljubimo!« Kar je sledilo takrat in potem, se še danes uvršča v vrh normalnosti ali nenormalnosti, odvisno od zornega kota; nekaj podobnega je v obleganem Zadru doživel in v svoji študiji Sedma republika opisal tudi Ante Perković. Postalo je jasno, da se nosilci urbanega duha še vedno prepoznajo in dobro razumejo ter da agresivni kmečki nacionalistični politiki ni uspelo skregati vseh segmentov družbe. Partibrejkers – vključno s kolegi iz ad hoc zbora Rimtutituki, s katerimi so posneli protivojni apel Slušaj vamo – so vsem prisotnim predstavljali kolektivno (o)čiščenje, miselni preporod in nastop proti vsem razmnoženim, ne samo militantnim, neumnostim v regiji; resda na nekoliko manjšem vzorcu, kot je točno dve leti pozneje v Hali Tivoli dokumentiral Đorđe Balašević, zato pa toliko bolj neposredno in brez olepšav. Dobršen odsev tega je odtisnjen na njihovem na neki način povratniškem albumu Kiselo i slatko (1994), s katerim so prodrli v samo srž stvarnosti takratnega jugoslovanskega prostora. To je album, ki se je z vidika benda enostavno moral zgoditi.
V tem slogu so potem tudi nadaljevali, četudi je v isti sapi treba poudariti, da so te pesmi imele krajši rok trajanja. Bile so vinjete trenutka in ne (kot nekoč) nadčasne himne. To glede na intenzivnost sprememb niti ni presenetljivo. Danes si, jutri te ni več. Vprašajte se, ali poznate naslov kakšne skladbe iz novega tisočletja, ki ni obenem naslov albuma? A nekaj drži kot pribito: Partibrejkers vztrajajo v svoji nepopustljivosti in sodijo med bende, ki enostavno nikdar niso začutili potrebe po spreminjanju svojega zvoka. »Braćo i sestre«, kot nas vselej nagovori Cane, vemo, da to nikdar ni bila zarjavela, temveč hrabra glasba polna duha, ki ne dopušča popravnih izpitov in ki nas je na vsakem koraku osvobajala neumnosti. Partibrejkers so bili in ostajajo večni tradicionalisti, a s pomembno opombo, da gre za tradicionaliste s stilom, ki nikdar niso bili dolgočasni ali povprečni. Tudi manj znani, a po vsebini še kako aktualni albumi (Gramzivost i pohlepa, Sloboda ili ništa) sodijo v to kategorijo. Vanjo so pravkar plasirali tudi Sirotinjsko carstvo, najnovejši brezkompromisni tour de force trenutka oziroma zadnje petletke, kolikor je album nastajal in se plemenitil. Na svetu namreč ni veliko glasbenikov, ki bi se tako dolgo obdržali na sceni, in to na najbolj trdnih in osnovnih zapovedi rokenrola. Tudi v času, ko tehnologija brizga ven na vsakem koraku, prisegajo na osnovni rockovski skelet, na zgolj tisto, kar je Lou Reed odtisnil na zadnji strani ovitka albuma New York: »You can't beat two guitars, bass, drum.« Partibrejkers so resda za kitaro prekratki, a to ni poanta. Cane in Anton namreč prekleto dobro vesta, da rokenrol pomeni veliko več od snemanja razkošnih videospotov in položaja na lestvicah. Pomeni biti isti, poseben, svoboden in samosvoj!
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
