Iz pisem (še) v ples
Koreografa sta dobro razdelila vloge in se plesalcem posvetila poglobljeno dramsko ter koreografsko. Občinstvo, ki je doslej poznalo prvaka Baleta SNG Maribor Antona Bogova v vlogah nežnih in trpečih ljubimcev, je bilo tokrat gotovo presenečeno: njegova uprizoritev nečimrnega Vikonta de Valmonta, ki je skozi zgodbo prehajala od radoživega do zaljubljenega in proti koncu razdvojenega junaka, je bila zelo prepričljiva. Žal mu koreografija ni omogočala v celoti pokazati izvrstnega znanja klasičnega baleta, se je pa ponovno izkazal v izjemnih partnerskih podržkah. Podobno bi glede koreografije lahko dejali tudi za preostali del moškega ansambla z izjemo Matjaža Marina, ki je kot prikupen vitez Danceny izvedel nekaj izjemno zahtevnih sodobnih plesnih elementov.
Prijetno odkritje je Jelena Lečić, ki je zablestela kot osebnostno močna, samovšečna in spletkarska Markiza de Merteuil. Lečićeva, nekdaj prvakinja Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu, je s to vlogo, podprto z vrhunsko baletno tehniko, povsem razumljivo prepričala direktorja Baleta SNG Maribor Edwarda Cluga, da jo je vključil v svoj ansambel. Catarina de Meneses, katere lik vikontove pogubne (in pogubljene) ljubezni Madame de Tourvel se je v zgodbi malce pozno izkristaliziral, je spretno krmarila med nedostopnostjo, ranljivostjo in zaljubljenostjo. Njena zračna lahkotnost, dosežena kljub težkim baletnim elementom, je dodajala liku krhkost, pod katero pa se skriva notranja moč. Koreografa sta pozornost namenila tudi ostalim vlogam, ki so vsaka na svoj način prispevale k oblikovanju zgodbe. Med bolj izpostavljenimi je bila še Tijuana Križman Hudernik, ki je s kompleksno vlogo naivne Cécile de Volanges pokazala cel spekter intenzivnih emocij. Režijsko se sicer ni najbolj posrečila sekvenca nosečnosti, saj pri gledalcu ni ustvarila želenega občutka usmiljenja do nesrečnega dekleta.
Pomemben prispevek k vzdušju predstavlja svetla salonska scenografija s štirimi baročnimi kanapeji, razkošnim lestencem in prosojnimi zavesami Ivana Karinčića (dogajanje za prosojnimi zavesami večkrat rabi za domiseln prikaz notranjega čustvenega doživljanja junakov). Smiselno uporabo scenografije odlično dopolnjujejo svetloba Aleksandra Čavleka, projekcijski utrinki dogajanja na odru in akustična školjka (tokrat v funkciji zrcal). V všečno atmosfero se odlično vtke kostumografija Alana Hranitelja, ki ustvarja most med francosko aristokracijo 18. stoletja in današnjim časom.
Baročna glasba Bacha, Vivaldija, Tomasa Antonia Vitalija in še nekaterih drugih skladateljev je elegantno podpirala naracijo ter porajala koreografski navdih za ekspresivno neoklasično baletno govorico s stiliziranimi elementi, ki evocirajo na čas nastanka romana v poznem 18. stoletju. Dramaturški lok kljub vsebinsko nejasnemu začetku gledalca ves čas drži v čustveni napetosti, ki nekoliko popusti le ob (pre)hitrem razpletu sicer jasno predstavljene zgodbe. V določenih sekvencah je oder tudi preveč nasičen z nastopajočimi, kar onemogoča sočasno sledenje izvrstnim pas de deuxom, skozi katere spoznavamo intimne odnose posameznih parov. A vse to pestro in vseskozi zanimivo dogajanje v gledalcu budi tudi željo, da bi si celoten balet ogledal (vsaj) še enkrat.
Transformacija pisemskega romana Nevarna razmerja v baletno zgodbo je bil brez dvoma izziv, morda še večji kot adaptacija na filmskem platnu ali gledališkem odru. Valentina Turcu in Leo Mujić sta se z njim uspešno spoprijela in ustvarila transparentno, dinamično in izvedbeno zahtevno baletno pripoved, prežeto z intenzivnimi čustvi, ki jo je Balet SNG Maribor briljantno izvedel. Na oder matičnega mariborskega gledališča pa predstava prihaja novembra v dvodelnem večeru skupaj s koregrafijo Edwarda Cluga Stabat Mater.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014