Lesk mladosti
Otvoritveni koncert sezone je izzvenel v posrečenem spoju Koncerta za rog in orkester št. 1 Richarda Straussa in Variacij EnigmaEdwarda Elgarja, ki sta sledila Uverturi za tri instrumentalne skupine Lojzeta Lebiča. Približno četrt ure trajajoča formalno trdna, (a)tonalna, harmonsko »vodotesna«, zvočno in značajsko silovita Lebičeva skladba iz leta 1985 sodi že v »klasiko« minulega stoletja. Pod vodstvom Kaspszyka so jo filharmoniki izvedli v čvrsto napetem dinamičnem loku, pri katerem pa sem pogrešal več prostorske distinkcije tonske slike in bolj prepričljive interakcije »trizvočja« velike simfonične zasedbe, razdeljene v tri skupine, ki bi zagotovo bila učinkovitejša z bolj premišljeno, asimetrično postavitvijo ločenih skupin pihal in trobil v globino (morda celo na balkon) dvorane.
Koncert za rog in orkester št. 1, mladostniška refleksija študenta Richarda Straussa, ki je zrasla iz domače ponotranjenosti s tem instrumentom in iz občudovanja očeta (tedaj najboljšega nemškega hornista), je prav pisana na kožo habitusu solista, kot je tridesetletni Andrej Žust, nekdanji solo hornist orkestra, ki ga je kot odličnega instrumentalista prepoznala in sprejela za rednega člana Berlinska filharmonija: skladba je s konsistentno, skoraj klasično ukrojeno tristavčno zgradbo, strnjeno v trdno zvezano celoto, s svojo mozartovsko čisto melodiko in mikavnostjo, ki jo še poudari diskretna vloga orkestra, res pravi bombon za solista. S kultivirano interpretacijo, tehnično popolnostjo, celo virtuoznostjo, ki je resnično blestela tudi pri zahtevnejših bravurah, pa z dolgim dihom kantilen, lepim tonom in čisto muzikalnostjo je navdušil in obenem opozoril, kako čvrste so korenine slovenske hornistične šole. Strauss se je s svojim Drugim koncertom k rogu vrnil šele po šestdesetih letih, a v velikem slogu in zreli ustvarjalnosti z značilno pomensko večplastnostjo, ki ji v drugih delih niso bili tuji odtenki zagonetnosti.
Ti niso bili tuji niti prvemu progresistu v angleški glasbi, Edwardu Elgarju, samorastniku, kakor ga je poimenoval Strauss, ki je zVariacijami Enigma dal zagonetnosti še nov, rahlo intrigantski ton. Razvozlavanje Elgarjeve uganke, igre anagramov, kriptografskih, numeričnih, spiritualnih, personalnih, intimnih in še drugih povezav in pretakanj partiture v govorico simbolov in številk tudi po mnogih letih in neštetih analizah še vedno vznemirja muzikologe. Nekaj podobnega je čutiti tudi pri pristopih k interpretacijam tega dela v ožjem glasbenem smislu, ki nihajo od klasično korektnih do najbolj sublimnih, odvisno od afinitete izvajalcev. Tokratno izvedbo bi lahko umestili nekje vmes, kot izvajalsko korektno, z dokaj (ne tudi vseskozi) izčiščeno igro ansambla, žal pa tudi precej zoženo, naslonjeno bolj svetlo barvno paleto, a z obilico poudarjenih občasno robustnih dinamičnih razponov, ki so višek dosegli s »portretom« skladatelja v 14. variaciji, točko poduhovljenosti pa bolj prepričljivo le v čudoviti 9. variaciji (Nimrod).
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014