LET 2 in tudi 3
17. 02. 2016
V skoraj tridesetletni glasbeni karieri, točneje v vseh jedrnatih, debelih, prepolnih devetindvajsetih letih glasbeno-umetniško-aktivističnega udejstvovanja, je reški skupini Let 3 uspelo razburkati glasbeno in širšo javnost z vsakim novim, naslednjim, prihajajočim diskografskim delom.
Izjema ni niti njihov zadnji album, ki ga bodo naslednji teden premierno predstavili v Kinu Šiška in ki je, lahko bi rekli, zadnje, sklepno dejanje lansko pomlad zastavljene glasbeno-umetniško-agitpropovske akcije Angela Merkel sere. Toda prvič v vseh teh letih, odkar nas kultni reški vokalno-inštrumentalni kolektiv – ti neomajni skladatelji subverzivnih alegorij, brezkompromisni slikarji naše nadrealistične stvarnosti – opozarja, razvaja in zabava, so bili čas in dejanja občutno prehitri. Povedano v njihovem žargonu: Angela Merkel je rahlo zasrala Let 3. Lahko se samo strinjam z zapisom cenjenega hrvaškega novinarskega kolega, ki je ugotovil, da se dandanašnja politična spirala tako hitro vrti in nenehno spreminja, da ji tudi pregovorno zelo odzivni Let 3 niso bili kos. Enostavno niso prišli do konca različnim konceptualizmom razčlenjevanja in seciranja t. i. nevroliberalnega kapitalizma, ki ga v tej evropski in globalni geopolitični sferi pooseblja Merklova in ki je tematska os, po kateri so Let 3 reagirali na vazalni in hlapčevski odnos najprej svoje domovine, potem pa tudi vseh drugih držav, ki se imajo za enakovredne partnerje v nam skupni združeni Evropi.
O tem govori tudi lanskoletna kontroverzna postavitev kipa ali spomenika Angela Merkel sere, katerega poimenovanje je le družbenopolitični komentar ali glasbeno-umetniška reakcija skupine Let 3. V duhu hitrega časa, ki ga živimo, se je prenosni kip nemške kanclerke – narejen v najboljši maniri in tradiciji znamenitih katalonskih kipcev caganera (v času božiča so v Kataloniji zelo popularni kipci z liki, ki opravljajo veliko potrebo; op. p.) – ustalil v zagrebški galeriji Lauba kot darilo hrvaški predsednici. Let 3 so s tem simbolično in brez dlake na jeziku in na caganerini kiparski zadnjici vsem tistim neukim, nepismenim in nevednim oznanili, komu je njihova umetniško-glasbena akcija ali kritika namenjena. In tudi tokrat, kot vselej doslej v življenju in delu Let 3, ni izostala burna, žolčna, nevrotična reakcija javnosti, medijev, politike, cerkve, raznoraznih domoljubnih, poljubnih in pravovernih združenj.
A tega so tako oni, ustvarjalci, kot mi, njihovi poslušalci/gledalci/bralci/opazovalci, že vajeni. A tega, kar se je v zgodovinsko pomembnem trenutku naše stvarnosti zgodilo in se še dogaja v zvezi z begunsko krizo, sprejemanjem, ograjevanjem, izganjanjem in je še kako povezano z vlogo Angele Merkel, ni mogel nihče vnaprej predvideti ali napovedati. Niti Let 3 ne.
Zatorej, če se vrnem na začetek: v luči poslušanja njihovega novega albuma je povsem na mestu vprašanje o (s)miselnosti njegovega naslova. Morda se bo slehernem poslušalcu in hkrati privržencu skupine Let 3 zazdela uvrstitev naslovne skladbe »Angela« v sam iztek albuma kot dejanje posipanja s pepelom, a naj vse tiste najbolj vnete in zagrete fane pomirim z ugotovitvijo, da Angela Merkel sere ni prevladujoče politično intonirana plošča.
Kajti Let 3 so na dosedanji glasbeni poti naključju vedno uspeli dati človeški obraz, prehitevajoč različne dogodke, stanja in nemalokrat sranja, to pa vedno po kontinentalno evropskih vozniških pravilih … po levem, prehitevalnem pasu. Apologija njihove glasbene zapuščine je v tem oziru neizprosna in brezkompromisna ne glede na družbenopolitično okolje in čas nastanka.
V (o)svinčenem letu 1989 je skupina, ki je malo pred tem svoj Let iz 2 povzdignila v 3, izdala prvenec Two Dogs Fuckin', ki danes sodi v antologijsko rock izdajo zahodnega, severnega, južnega, pa tudi vzhodnega Balkana in širše. Skozi scenosled dandanes zimzelenih ponarodelih hitov (»Ne trebam te«, »Izgubljeni«, »Ciklama«), ki so železni repertoar vsakega njihovega koncertnega nastopa doma ali v tujini, se jim je v skladbi »U rupi od smole« zapisalo: »Rad jih gledam na televiziji / četudi ne vem, kaj govorijo.« Že takrat nam je bilo jasno, da so besede namenjene politikom, a tudi tista subverzivna (ko)notacija v nadaljevanju skladbe, »Lepi so, ker obstajajo / samo ne želim vedeti, kaj govorijo«, ki je bila tlakovana s postpunkovsko drvečo ritmiko in s kitarami, rezkimi in ostrimi kot britvice, ni bila nič manj (a)politična.
Skupina Let 3, ki jo že od začetka tako suvereno in brezhibno krmarita in krmita dva prvoborca reške punkovske scene Damir Martinović - Mrle (Termiti) in Zoran Prodanović - Prlja (Umjetnici ulice), je že takrat imela izoblikovano trdno stališče, jasen pogled na svet in vlogo svojih skromnih, malih, a še kako glasnih in slišnih življenj v njem. Redko katera še delujoča glasbena skupina iz tistih jugoslovanskih časov se lahko pohvali z nespremenjeno ustvarjalno in življenjsko filozofijo, katere glavna naloga, srž, esenca in gonilo so razkrivanje človeške neumnosti, hlinjenega malomeščanstva, političnega licemerstva, nekultur vseh vrst in z vseh vetrov.
Let 3 so pri tem glasbenem početju neizprosni in brezkompromisni. Tudi takrat, ko v krvavi zarji balkanskih vojn žugajo tistim, ki so vojno in ljudsko tragedijo izkoristili za lasten žep, kriminal in pohlep; ko ovenčani z mrtvimi ribami okrog vratu parodirajo slovensko-hrvaško integriteto na morju; ko brez zadržka in skritih namenov emancipirajo naslove svojih limitiranih in tistih malo manj limitiranih studijskih izdaj (Živi kurac, Živa pička); ko s kičastimi turbo šok štancami bombardirajo ne le Srbijo in Čačak, temveč tudi vsa druga svobodomiselna velika in mala mesta od Vardarja pa vse do Triglava; ko z lastnoročno komponiranimi gledališkimi prizori izganjajo hudiča iz Hudiča …
Če na tej poti njihova že pregovorno predrzna in kontroverzna podoba kot simbiotično nadaljevanje ali sestavni del poetike komu predstavlja poglaviten, najbolj pomemben ali glavni kamen spotike, zgražanja ali kritike, je to potemtakem le odraz vzvišene banalnosti, ki poskuša z lažno moralo in srednjeveško (p)olikanostjo opravičiti lastna strahopetna (ne)dejanja vsakič, ko glavo obrne stran od resnice in resničnosti. Let 3 najbolj sovražijo človeško neumnost. Ne vsake, gotovo pa tisto usodno nevarno, ki se nemalokrat manifestira skozi inštrumentarij politike in države ter ostalih institucij, ki nam tako ali drugače uničujejo življenje. Let 3 se zato trudijo v svojem umetniškem izrazu biti še bolj brutalni od tistih najhujših.
Na zadnjem albumu Angela Merkel Sere se »zlato« k nam steka od spodaj, a čeprav nas Let 3 tolažijo, da ga je v potokih, je pohlep in ne izvir »zlata« tisti, ki nikoli ne presahne. Med vrsticami nas Let 3 poskušajo obvarovati tudi pred novimi prehrambnimi nareki in kulinaričnimi newagevskimi praksami, ki jih sicer tehnološko pogojena genetika načrtuje šele v prihodnosti, pa vendar. Poskusite podrobno poslušati skladbo »Ribokemija« tudi takrat, ko ste na zasluženem dopustu v kakšnem obmorskem letovišču. Toda če bi kot privrženec skupine, ki najprej Let 2 in potem Let 3 spremlja še od kultne kompilacije reških skupin Rijeka–Paris–Texas iz leta 1987, moral izbrati skladbo albuma, bi to bila rafinirano razglašena »Copopipo«, nekakšen futurističen hommage Mrletovim Ciklamam, prečudovitim pevskim izbruhom in haiku spogledovanjem z gozdno floro in favno.
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
