Mojster zvočnih ekstremov
24. 10. 2015
Velika Björk zanj pravi, da je vražji fant. Pogumen, drzen, luciden in nadvse inteligenten. Arca.
Alejandro Ghersi alias Arca je bil član projektno-producentske ekipe njenega zadnjega albuma Vulnicura, ki je izšel letos. Da je bil tudi eden od ključnih članov zvokovno razvojnega kolektiva na njem, govori podatek, da je letošnjo pomlad nastopil skupaj z islandsko divo na njenih osmih newyorških nastopih. Arca je bil ključen tudi za nagrajevani album Yeezus razvpitega Kanyeja Westa. V tričlanskem »producentsko-posvetovalnem telesu« (Arca, Hudson Mohawke, Young Chop) sta bili njegova zvočna domišljija in vizija v ospredju. Zato nas ni niti malo presenetilo samo(z)raslo avdio-vizualno potovanje, na katerega sta se podala izjemno nadarjena glasbenica Thaliah Debret Barnett in čudežni Arca v njunem skupinskem glasbenem projektu FKA Twigs – o katerem smo v Pogledih že pisali.
Tokrat je poudarek na Arci, štiriindvajsetletnem venezuelskem avtorju glasbe, ki se je v izjemno kratkem času prelevil iz najbolj obetavnega ustvarjalca elektronske glasbe in radikalnega beat inovatorja v eno najbolj pomembnih in vplivnih glasbenih imen. Imen, ki s svojim glasbenim opusom in delom narekujejo ritem in tempo sodobni glasbi, ki so ji sposobni dati tudi nov smisel. Kajti vse, česar se loti Arca, preveva globlji značaj. Ko poslušate njegov prvenec Xen, ki ga spremljajo ekspresionistično zrežirane vizualizacije režiserja Jesseja Kande, dobite občutek konceptualnega spomenika brez primere v popularni glasbi.
Arca neverjetno vešče razkraja zvočne pejsaže, da bi jih pozneje manipulativno sestavil v simfonijo ekstremov. Ko s svojo mogočno zvočno teksturo pripoveduje zgodbo o razpadu urbane družbe in razklanosti posameznika v njej, Arca projicira čas, ki ga živimo. Me(n)talno hladno vzdušje, zbrano v kosih razbitega zrcala, ki odseva kruto sedanjost brez olepševanja. To nikakor ne pomeni, da je njegova glasba opeharjena estetike, ravno nasprotno.
Arca je na albumu Xen poustvaril povsem novo estetiko v prostoru, kjer se vsakič znova zazremo v svež in nov zvočni kolorit. Že mini albuma Stretch 1 in Stretch 2 iz leta 2012 sta prinesla samosvojo naracijo liričnega okvirja, ki temelji na hip hopu, Arcovi prvi glasbeni ljubezni. Lahko bi rekli, da je hip hop temeljno izhodišče celotnega današnjega Arcovega glasbenega spektra.
Na nekakšen prismuknjen način z neštetimi nekonvencionalnimi pristopi znotraj samega žanra je bilo Arcovo zgodnje studijsko delo slišati nadvse inovativno. To ga je že na samem začetku postavilo ob bok uveljavljenim inovatorjem beata, ritma in navsezadnje tudi melodije. Tukaj mislimo predvsem na avtorje, kot sta Clams Casino in Flying Lotus ter njuna »prasketajoča« produkcijo, ki se sliši dovolj arhetipsko aranžirana z obveznimi klavirskimi vložki in v kateri poslušalec težko loči analogne od elektronskih zvočnih nanosov. Kot da bi Arca v svoje skladanje ujel vso impulzivnost in intenziteto lastnih sanj. Kot da bi poskušal ta barviti kolaž, ki ga prinašajo sanje, zaobjeti s svojo glasbo.
Mixtape iz leta 2013, poimenovan &&&&&, je že določil smeri, v katere se bo dokončno razvila Arcova glasbena mojstrovina. Ambientalna pobarvanka, ki je povsem oklestila besedilo, da bi v repetitivnem kolesju ponazorila prisotnost in samobitnost posameznika v njem. Kot da bi si Arca privoščil filozofski diskurz o stvarniku – človeku, ki je bil prah in se je v prah tudi povrnil. In to brez verskih »odvodov« in naukov, naravnan zgolj na lastno izkušnjo življenja v Caracasu, New Yorku in Londonu, duhovno metafizičen le v iskanju svojega lastnega jaza.
Prav poseben pečat tej nevprašljivi umetniški identiteti daje vizualna nadgradnja. Ob Arci je vselej režiser Jesse Kanda, ki se je uveljavil ne le kot nenadomestljivi spremljevalec Arcovih glasbenih vizij, temveč kot edina oseba, zmožna vizualizirati tako kompleksno in intrigantno (z)godbo. Dovolj umetniško, da si s svojim skupinskim udejstvovanjem pribori mesto tudi v razstavni postavitvi newyorškega MoMA PS1.
Kratki film TRAUMA Scene 1 se je porodil iz delčka skladbe Knot z že prej omenjenega &&&&& in se razvil v amorfni ples človeških skulptur, ki problematizira naš odnos do naravne smrti. Projekcija v muzeju MoMA in Arcov nastop, podkrepljen s spremljevalnimi vizualizacijami, sta le še povečala prepoznavnost njegovega glasbenega delovanja. Ali kot se je slikovito izrazil eden od muzejskih impresionistov: »Arcovo zasenčeno sonce je emajlirano in kot takšno je neskončno in večno.«
In ravno v zadnjem stavku se razkriva dobršen del njegovega ustvarjalnega modusa, ki dominira v načinu skladanja in samem avtorjevem pristopu do glasbe. Arca ni skladatelj katastrofe ali napovedovalec apokalips. Četudi nekatere njegove simfonične miniature prikazujejo razkroj in razpad, so usodno zaznamovane z ravno pravšnjim trenutkom ali časom, v katerem jih poslušamo.
Album Xen je kompozicijsko konceptualen prav toliko, kolikor je vsaka posamična skladba zgodba zase. Skladbe Held Apart, Family Violence, Lonely Thugg in Thievery so samosvoje in samostoječe glasbene edinke, ki brez težav tudi vsaka zase krožijo skozi glasbeni eter. Vendar pozoren poslušalec takoj opazi, da gre za nedokončane oz. za ne do konca povedane zgodbe, prepuščene poslušalcem v lasten premislek. In treba je zaužiti zvočno celoto, da bi si lahko (po)ustvarili celoto impresivnega sveta, kjer se klavirski preludiji stekajo v mehanično ropotanje starih tekstilnih strojev, ki še vedno nekje daleč od našega lastnega udobja odločajo o delavski usodi. O življenju in smrti.
Zvočni ekstremi, ki jih Arca tako lahkotno kombinira, so slišati kot zlitina, ne pa kot občasni kompozicijski izleti v nenavadna okolja. Če je v sodelovanja z drugimi ustvarjalci prinašal le začimbe svojega avtorskega izraza, se je v avtorskih delih izrazil s celotno »kulinariko«. Za marsikoga, vajenega milozvočnih glasbenih oblik kot refleksije vsakdana, je ta Arcova zvočna kuhinja morda pretežka za želodec. Toda univerzalnost tematskega v njej, tistega, kar je pereče za vse nas, je lahko le prava pot za glasbo, ki pod etiketo popa premišljuje in razmišlja o sedanjosti.
Ko Arca s svojo eklektično simfonijo ogoli posameznika, ki se počuti človeško le kot pripadnik nečesa, on pravzaprav opisuje kolektivno stanje duha in morale današnjih dneh. Zato je šokantnost njegovega glasbenega sloga še bolj poudarjena, kajti slišano ne moremo preložiti na bližnjo ali daljno prihodnost.
Tudi če njegovo glasbo zauživamo v simbiozi z vizualnim delom Jesseja Kande, se ne moremo otresti občutka bolečega filmskega ekspresionizma, ki se ravnokar odmotava pred našimi očmi in v nas samih. In to predstavlja umetnino brez primere ne le v okviru sodobne glasbe, temveč kot del glasbene antologije in že danes del nesporne glasbene zgodovine.
Pred kratkim sta Arca in Kanda na popularnem spletnem strežniku za videovsebine objavila 15-minutni avdio-video kolaž: HBA Galvanize by Wench (Wench je Arcov glasbeni alter ego). Gre za avtorjevo diverzijo znanih skladb izvajalcev – od Cher do Chemical Brothers, ki v mutirani in dubiozni različici z eksplozivno režiserjevo aluzijo na konec urbanega, ki ga poznamo, na povsem nov in izviren način opozarja na vse ekološko okrog nas, ki nepovratno izginja. Ali pa je poanta ravno v nasprotnem: da nič ni tako monumentalnega in večnega, kot je narava.
Morda nas Arca poskuša le zavesti, vselej namigujoč na problem, ki tiči v nas samih.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
