Beneški bienale, 13. mednarodna razstava arhitekture
Na neskupnem temelju
Četudi se zdita tematiki prejšnjega in letošnjega bienala sorodni, pa so rezultati zelo različni. Sejimova se je s svojim izborom arhitektov in kuratorjev premaknila v območje eklektičnega in kontemplativnega ter ob tem izpostavila nekaj v prihodnost zazrtih monumentalnih gest, Chipperfield pa z obema nogama ostaja na trdnih tleh. Zdi se, kot da gleda v prihodnost tako, da se ozira nazaj – v preteklost, v tradicijo, k uveljavljenemu arhitekturnemu znanju in praksi. Skupni temelj je namenjen temu, da »ponovno zagotovi eksistenco arhitekturni kulturi, ki je ne predstavljajo le posamezni talenti, temveč bogata kontinuiteta različnih idej, ki jih povezuje skupna zgodovina«. Kenneth Frampton, znameniti, verjetno celo kultni arhitekturni kritik in profesor z newyorške univerze Columbia (leta 2009 gost mednarodne arhitekturne konference v Ljubljani), se je odločil, da bo v svojem prostoru v Arsenalu predstavil delo peščice (petih) arhitektov – svojih trenutnih protežirancev –, ki so se formirali ali pa delujejo v Severni Ameriki. Njegov izbor je izhajal iz konference, ki jo je vodil lansko jesen na omenjeni univerzi, in je obenem navdušujoč in nenavaden, razteza pa se od drznih gest Stevena Holla ter disciplinirane, razvajajoče senzualnosti Ricka Joya do bolj občutljivih in treznih kanadskih praks birojev Shim-Sutcliffe in Patkau Architects.
Nekateri so poudarjeno družbeno in okoljsko angažirani (Kanadčani), večina posveča veliko pozornosti materialom in materialnosti, gradijo pa v glavnem drage stavbe ter pri tem uporabljajo robne tehnologije. Vsi se nagibajo k premišljeni enostavnosti, ki meji na minimalizem. Gradijo šole, zavetišča za deskarje, javne površine, knjižnice in raziskovalne centre, pa tudi luksuzna stanovanja, golfske in druge podeželske klube, dizajnerske umetnostne muzeje in nebotična spalna naselja.
Kaj imajo vsi ti arhitekturni biroji skupnega? Pod kakšnim (skupnim) praporom lahko povežemo, predstavimo in premislimo njih in njihovo delovanje? Framptonov izbor – še posebej izbor birojev – je potemtakem zgovorna metafora, zgodnja pokušina eklektične, zamotane tvorbe, za kakršno se nato izkaže ves letošnji bienale.
Nagrade kot indikativen barometer
Vsako leto je podeljenih nekaj nagrad – državi, projektu in obetavni praksi – in nekaj več »posebnih omemb« . Kot na večini drugih področij so nagrade kompleksna kombinacija vrednot, motivov in praks, vseeno pa služijo vrsti namenov in so zgovorne nosilke večjih procesualnih celot. V primeru letošnjega bienala igrajo vlogo ilustrativne metafore te pregledne velerazstave kot velike, vseobsegajoče arhitekturne/kulturne celote.
Tako ima komentar bienala prek nagrad zelo praktično ali pragmatično komponento, saj je dogodek enostavno preobsežen in preveč izčrpen, da bi o njem lahko poročali na pregleden način. Letošnji bienale namreč pokriva več razstavnih površin kot kadarkoli doslej. Samo del, ki ga kuriral in »direktoriral« Chipperfield, vključuje kar 69 projektov in 119 sodelujočih. Državne razstave (v paviljonih in na raznih drugih prizoriščih) so prav tako dosegle rekord, kar 55 jih je, poleg še 20 spremljevalnih dogodkov in vedno bolj obsežne »Odprte sekcije« (Arsenale-Exterior). Gre za več deset tisoč kvadratnih in/ali kubičnih metrov, tako da bi bil ogled – kaj šele predelava – vsega ekvivalent temeljitega obiska pariškega Louvra ali newyorškega Metropolitanskega muzeja.
Letošnji zlati lev je med državami pripadel Japonski za projekt z naslovom Architecture Possible Here? Home-for-All (Tukaj arhitektura možna? Dom-za-Vse). Tudi odločitev za to nagrado je navdušujoča in nenavadna, saj so ves prostor namenili miniaturnim modelom, refleksijam in variacijam na tradicionalno (pagoda) in fantastično (ptičja gnezda) japonsko arhitekturo kot reakcija na katastrofalni cunami marca 2011. Izbranim arhitektom se sicer ni uspelo zediniti o skupnem predlogu za realizacijo, so si pa bili enotni ob ideji nekakšne nadvse običajne strukture, neke vrste družabnega prostora za prizadete skupnosti. (Zadeva je precej podobna enostavnim lesenim strukturam, ki jih je arhitekturni biro MVRDV predlagal po orkanu Katrina leta 2005 v ZDA.) Ali to pomeni resignacijo ali gesto kljubovanja? Ali pa gre za izraz odprtosti, raziskovanja in izmenjave (skupne) prakse, ki je arhitektura?
Seveda pa je ne glede na to ideja prostora, v katerem ljudje najdejo fizično zavetje in pomoč skupnosti, najsi bo v času stiske ali ne, »skupni temelj« tako v družbenem kot kulturnem in arhitekturnem smislu.
Rusi prihajajo
Ena izmed »posebnih omemb« je odšla v Rusijo za projekt i-city. Vrste pred vrati so bile dolge, pričakovanja prav otipljiva, v notranjosti pa je bil paviljon v celoti odet v kode QR; z njimi so predstavljali Inovacijski center Skolkovo, znan tudi kot »ruska Silicijeva dolina«, kjer uresničujejo projekte tako znanih birojev, kot so Chipperfieldov, pa SANAA OMA, Herzog & de Meuron, Mohsen Mostafavi in drugi. Obiskovalci ob vstopu prejmejo tablični računalnik, s katerim poskenirajo kode na stenah in si tako odprejo dostop do obsežne projektne dokumentacije. Zadeva je strašansko zapeljiva, brezmadežna in snažna, visokotehnološka in s tem po svoje tudi malce srhljiva, saj nimamo pojma, kaj si bomo priskenirali, dokler se to ne pojavi na zaslonu. Projekti bi bili vsebinsko seveda lahko povsem enako predstavljeni na papirju oziroma na panojih, vendar pa je forma – tehnologija – pomemben del sporočila. To je prihodnost, naša, zdaj.
Tudi Čehi so uporabili seksi tablice, vendar pa tehnološka predigra ni upravičila svoje prisotnosti v sicer lepem in odprtem, belem in s svetlobo oblitem interjerju. Prostor je bil enostavno presvetel in programska oprema prepočasna, tako da so se obiskovalci bolj jezili, kot pa se navduševali nad prostorskimi inovacijami.
PI – preveč informacij
»Posebno omembo« so prejele tudi Združene države za Spontane intervencije: arhitekturne akcije za skupno dobro. Čeprav enostavni, nepretenciozni postavitvi ne gre odrekati vrednosti, celota ni bila ne močna ne komunikativna – čeprav morajo obiskovalci kar sami na silo odstraniti zavese, ki zakrivajo probleme in tendence sodobne arhitekture in širše družbene debate. Pojmi, kot so »individualno«, »majhno«, »opolnomočenje«, so v realnem, treznem in celovitem kontekstu letos zagotavljali precejšnjo pozornost – tudi podeljevalcev nagrad.
Marsikdaj pa se je kombinacija vsega tega izkazala za PI – preveč informacij –, kar je bilo še posebej očitno v korejskem paviljonu, kjer so predstavili pet tem, osem podtem, več deset videov, glušeč hrup in neskončno količino neberljivih besedil o vsem mogočem. Tudi Britanci in Francozi so prikazali in pripovedovali preveč – za običajnega obiskovalca –, čeprav je bolj podroben pogled pri Francozih odkril sijajen kratek video intervjujev z zaskrbljenimi prebivalci hitro razvijajočega se pariškega predmestja. Njihove izjave so povedale zelo veliko o dilemah sodobne arhitekture.
Monumentalne geste
Najbolj ambiciozno so se stvari lotili Poljaki in Srbi. (Pa tudi Nizozemci s projektom Re-set: nova krila za arhitekturo, ki je poskušal z eno samo premično zaveso povsem rekonfigurirati prostor v paviljonu, a ostal ujet zelo na začetku.) Poljske Tresoče se stene, kot da bi posedovale skrivno védenje o velikanskih silah so v povsem praznem paviljonu zgolj na novo oblekle stene v cement, zvočna instalacija pa je dejansko poskrbela za to, da so se nekako tresle in s tem zelo jasno (in glasno) opozorile na vedno prisotni in pogosto zanemarjeni zvočni vidik arhitekture; na prejšnjem bienalu je podobno temo načela kanadska instalacijska umetnica Janet Cardiff s svojim Štiridesetdelnim motetom, v katerem je s pomočjo renesančne glasbe raziskovala odnos med prostorom in zvokom.
Na drugi strani kanala pa so Srbi po vsej širini in dolžini svojega paviljona namestili belo mizo, okrog nje pa predvajali pogovore obiskovalcev, ki so bili tedaj v paviljonu. Projekt so poimenovali JEDAN: STO/100 (kajpak gre še za besedno igro, »sto« je v srbščini hkrati števnik in »miza«). Poljska instalacija je mentalno-fizična izkušnja, ki da misliti, srbska pa obiskovalce izziva, da tolčejo po njej in se sklanjajo ter stegujejo pod mizo, da bi ugotovili, kako ta orjaška, a elegantna stvar sploh stoji.
Lepi, dobri in slabi
Nordijski paviljon, ki ga je zasnoval dobitnik Pritzkerjeve nagrade Sverre Fehn (1962), je letos daleč najmočnejši, najbolj artikuliran in najbrž tudi najlepši. Gre za skupen nastop Finske, Norveške in Švedske (v njihovo skupno korist) z razstavo Lahke hiše. Marsikateri predmet je bil lep že sam po sebi – denimo prispevek biroja Hollmén Reuter Sandman s fascinantno igro senc. Finci so še posebej izkoristili Fehnov mojstrski okvir prepleta svetlobe, linij in volumna.
Nemci so v še eni močni ter preprosti gesti navdušili s projektom Reduce/Reuse/Recycle – Architecture as Resource (Arhitektura kot vir). Gre za projekt Konstantina Grcica, v katerem je poplavno vodo iz samih Benetk prepletel z orjaškimi fotografijami stavb nizozemske umetnice Erice Overmeer.
Slovenska razstava 100YC/100-letno mesto v slovenski galeriji A+A je žal razočarala z medsebojno nepovezano oziroma razglašeno zbirko misli in predlogov za prihodnje preobrazbe mest na konkretnem primeru Maribora. Čeprav je zasnova razstave udarna in dobro umeščena v prostor, pa se izgublja v preobilju pisanih, eklektičnih in eksperimentalnih arhitekturnih domislicah, ki so v glavnem same sebi namen, ne dotikajo pa se konkretnih problemov konkretnega mesta.
Skupno komu?
Razkorak med potmi in vrednotami, ki jih je bienale letos poskušal uveljavljati, ter med marsičem dejansko videnim, je morda najbolj jasen v brazilskem projektu Peep. Lucio Costa in Marcio Kogan. Gre za izčrpen prikaz ene same arhitekturne enote, luksuzne vile, ki jo je zasnoval arhitekt Lucio Costa (znan kot avtor ideje glavnega mesta Brasilia), ter dokumentarnega filma Odpočijte si prav tako arhitekta Marcia Kogana, ki prikazuje »intimni pogled v življenje večgeneracijskih družin, stanujočih v sodobni brazilski arhitekturi«. Gre za posnetke varušk, ki berejo otrokom bogatašev, ter vrtnarjev, ki skrbno negujejo čudovite vrtove. Zadeva se imenuje »peep«, ker morajo obiskovalci te filmčke gledati prek raznih kukal, ki so bolj ali manj težko dosegljivo nameščena na pregradni steni; na drugi strani te pa so živopisne (NB »brazilske«) viseče mreže, ki obiskovalce vabijo vase z orjaškim ukazom na steni: »Odpočijte si!« (Riposatevi!)
So pa spodrsljaji letošnjega bienala enako zgovorni in učinkoviti kot uspehi, saj izražajo zelo realne probleme, ki prežemajo arhitekturo prav tako kot mnogo obsežnejšo socio-kulturno sfero. Morda je prav v tem iskati »skupni temelj«, če je ta še tako izmuzljiv?
Machu Picchu na Irskem
Srebrnega leva za obetavno prakso je prejel irski biro Grafton Architects za projekt v osrednjem (nekdanjem italijanskem) paviljonu v Giardinih. Instalacija zoperstavlja dve stavbi in teme, ki jih ta postavitev izpostavlja: gre za njihov sveži projekt univerze UTEC v Limi ter zelo slavni in hvaljeni stadion Serra Dourada v Braziliji iz leta 1975 slovitega Pritzkerjevega nagrajenca Paula Mendesa de Roche (roj. 1928). (Mimogrede, ta stadion velja tudi za osebnega favorita že omenjenega profesorja Framptona.) Za Graftonov projekt v Peruju sta se irski arhitektki obrnili naravnost na Mendesa de Rocho in iskali »skupni temelj« med Južno Ameriko in domačo Irsko. Prišlo je resnično do izjemnih referenc, ki so jih ponazorili s prizori pobočij Machu Picchuja in otoka Skellig Michael ob zahodni obali Irske. Podobnosti so prav neverjetne, čarobne in celo mistične.
Na tej točki verjetno ne gre več za naključje (četudi malce humorno, a zato nič manj resnično), da na Skellig Michealu (ponovno) srečamo Kennetha Framptona – ne svetovljansko muzajočega in kramljajočega na otvoritvi bienala, temveč na delovnem obisku pri Graftonovih arhitektih, kjer je iskal – kaj neki, skupni temelj.
Pogledi, št. 17, 12. september 2012