Na poti k velikim
Ambrose Akinmusire: The Imagined Savior is Far Easier to Paint. Blue Note/Capitol/Universal Records, 2014
15. 06. 2015
Vloga prenovitelja ali preroka zna biti obremenjujoča celo za politike, ki so vajeni prodajati buče, toliko bolj za posameznika s področja umetnosti, še natančneje glasbe. Tukaj vsako sprenevedanje neusmiljeno razkrinkajo ne le poslušalci in kritiki (ki take oznake najraje delijo), ampak predvsem kolegi, ki natančno vedo, kdo komu ali čemu služi in kakšen je njegov domet. V džezu take preroke še najraje iščejo med trobentači, najbrž zato, ker so bili prav med njimi najvplivnejši džezovski inovatorji, od Louisa Armstronga in Dizzyja Gillespieja do Milesa Davisa. O Marsalisovi vlogi bo najbrž treba še malo razmisliti, medtem pa nam seveda že ponujajo nove.
Kot je Ambrose Akinmusire, leta 1982 rojeni glasbenik, ki s tremi doslej objavljenimi ploščami in še več sodelovanji z drugimi pomembnimi sodobnimi džezisti (Vijay Iyer je prvi, ki pride na misel) zgovorno dokazuje, da je vsrkal večino najboljšega, kar so naredili in odkrili njegovi sloviti predhodniki, hkrati pa ima dovolj jasno vizijo tega, kar v prihodnosti želi doseči sam. V tem smislu je bila gotovo prelomna njegova prva plošča, posneta za znano založbo Blue Note, z naslovom When the Heart Emerges Glistening (2011), na kateri je džezovski svet opozoril, da se mu pridružuje izjemen talent širokih obzorij in brezkompromisno svojskega sloga. Široka obzorja so za džeziste seveda od nekdaj nujna, v ZDA in drugod je tudi njihova izobrazba zdaj že desetletja pravzaprav na popolnoma isti ravni, kot je izobrazba glasbenikov t. i. resne glasbe. Časi samoukov so torej davno minili, zato pa sta še vedno enako pomembna razpoznaven lastni slog in zvok, pa tudi iniciativnost in sposobnost za improvizacijo.
Akinmusire vsekakor ima prepoznaven zvok, ki je mehkejši, kot smo ga vajeni pri večini trobentačev (v določenih legah skoraj spominja na tenor saksofon), rad ima abstraktne oblike in zdi se, da ga zelo zanima krčenje prepreke, ki džez oziroma improvizacijo ločuje od sodobne resne glasbe. Toda po drugi strani ostaja zvest socialni funkciji džeza kot glasbe nekoč (ali še vedno) zatirane manjšine, ki se je z internacionalizacijo in akademskim pozicioniranjem džeza nekako izgubila. Lep primer je skladba My Name Is Oscar s prej omenjene plošče, v kateri ob baraži bobnov slišimo govorjeno sporočilo temnopolte žrtve policijskega nasilja.
Kljub toplemu sprejemu prvenca za Blue Note se Akinmusire ni odločil za predvidljivi in komercialno najbolj sprejemljivi »sequel«, ampak je naslednjo ploščo pripravljal skoraj tri leta in ustvaril nekaj precej drugačnega. The Imagined Savior Is Far Easier to Paint morda z naslovom nekako ironizira avtorjev družbeni položaj, hkrati pa ga kaže kot dinamičnega, nepredvidljivega in pronicljivega ustvarjalca. Zasedba, ki je na prvi plošči večinoma kvintet (tenor saksofon Walter Smith, bobni Justin Brown, kontrabas Harish Raghavan in klavir Sam Harris, na dveh skladbah sodeluje tudi producent, izjemni pianist Jason Moran), se tukaj razširi še za kitarista Charlesa Altiro, v nekaj skladbah za vokaliste (Becca Stevens, Cold Specks in Theo Bleckman – vsi so prispevali tudi besedila), flavtistko Eleno Penderhughes in celo za godalni kvartet Osso. Vse to močno razširi zvočno paleto in jo vsaj na trenutke še bolj približa komorni glasbi, toda po drugi strani se zdi tudi docela prepoznavna Akinmusirova stvaritev, ki morda za bolj tradicionalne ljubitelje džeza ne vsebuje dovolj svinga, po drugi strani pa ji ne manjka liričnosti in ostrine (kjer sta potrebni – včasih tudi obe skupaj, kot v pretresljivi pesmi Ceaseless Inexaustible Child vokalistke Cold Specks o šestnajstletnici, obsojeni na dosmrtni zapor).
Nasploh se zdi dodatek vokalov na prvi pogled drzen, a zelo dobrodošel dodatek, ker glasbi daje čustvene razsežnosti, ki so sicer težje dosegljive, vendar v nobenem primeru ne na račun integritete glasbe in plošče kot celote (čudovito je tudi Bleckmanovo petje v skladbi Asiam (Joan), ki jo je navdihnila Joni Mitchell. Kljub triintridesetim letom morda Ambrose Akinmusire (še) ni prerok trobente in džeza nasploh, s ploščami, ki jih ustvarja, in še zlasti s koncerti pa vendarle dokazuje, da gre za enega izmed izrazitih sodobnih glasov glasbe na poti k temu, da to tudi čisto zares postane.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
