Najlepša punca, kar sem jih videl
I.
Nobena zvrst umetnosti me ne more tako pretresti, odtrgati od tal, izpuliti iz časa in prostora, kot to lahko naredi glasba. Stal sem pred velikimi slikami, gledal velike filme, bral velike tekste, a delovanje teh umetnin name, včasih čisto fizično delovanje, se ni moglo nikoli primerjati z delovanjem glasbe. Nerodno mi je jokati na javnih mestih, a velikokrat se zgodi, da začnem smrkati in si brisati oči, ko zaslišim kaj, kar v meni ljubem vesolju glasbe uteleša tisto najbolj cenjeno lastnost; skoraj popolno odpornost proti zobu časa in hkrati s tem, v nekem metafizičnem vesolju, tudi proti smrtnosti. Osnovna je seveda dobra glasba (zaporedje akordov, melodična linija in pa besedilo), a hkrati je skoraj v isti meri pomembno tudi to, da so komadi povezani z mojim življenjem, da so nekakšni obcestni kamni, podobe nekega časa in nekih ljudi iz tistega časa.
Glasbeni okus pove dosti o človeku. O njegovi senzibilnosti, o njegovem morebitnem nagnjenju k sanjarjenju. Mogoče celo največ. Včasih se grem neko igro in prijateljem in znancem, ki jih imam za dobro glasbeno izobražene, postavim vprašanje: »Kateri je tvoj najljubši komad?« Odgovoriti nanj pa je potrebno v hipu. Brez dolgega tehtanja in premišljevanja. Včasih kdo dejansko odgovori v hipu. A še največkrat so odgovori polni omahovanja in izmikanja, strahu pred tako veliko izbiro. A to je samo površen vtis, slepilo; izbira v resnici ni tako zelo velika.
II.
Avgust leta 1981 se je počasi začel bližati svoji drugi polovici. Ob pogledu na koledar bi me danes stisnilo v grlu in nadme bi se zgrnile temne slutnje, povezane s koncem poletja. A takrat sem tudi tiste slabe tri tedne, ki so še ostali, imel za lepljivo ambrozijo. Tako sem jih tudi občutil in doživljal in jih popolnoma nezavedno prepoznaval, kot obliko večnosti, ki je skoraj napolnjena do roba. Ne samo zame, ampak tudi za vse okrog mene. Nisem se še zavedal, da je to samo prevara, da navkljub fizični ujetosti in postavljenosti med iste datume iz koledarja in kazalce na številčnicah ur pravzaprav živimo v različnih časovnih pasovih in se občutenje časa, zaradi naših različnih starosti, popolnoma razlikuje.
Jutra in večeri so bili že hladnejši. Koruza v zgornjem predelu mesta visoka. Toda čez dan nas je poletje še vedno oblegalo z vsem svojim razkošjem in še vedno smo prihajali na bazen, kjer smo se bolj kot soncu in vodi izpostavljali hladu in senci bifeja. Skoraj vsi smo se že vrnili z morja in si delili še tople in čisto sveže spomine na dogodivščine, ki so se, včasih z velikimi črkami, drugič pa s čisto drobno in slabo čitljivo pisavo, vpisale v naša življenja.
Naša družba je bila bolj fantovska, če ne štejem deklet, ki so bile punce od koga iz družbe. Vendar se njihovo število ni nikoli povzpelo više od dveh ali treh. A ker smo živeli v majhnem kraju, smo praktično za vsako punco, ki je pritegnila našo pozornost, vedeli, kje stanuje in kam hodi v šolo. Toda te punce so delovale kot nekakšni prebliski, nenadni snopi svetlobe, ki jim je uspelo priti v naše pogovore, še bolj pa v nemo občudovanje, ki bi ga lahko imenovali tudi platonska zaljubljenost, da bi potem spet izginili. Ne cesti smo te punce videli bolj redko, še redkeje – ali pa sploh nikoli – pa na krajih, kamor smo redno zahajali. Kot da bi imele prepoved, da se tam pojavljajo. Na gostilniških vrtovih so kraljevale moške družbe različnih starosti in različnih interesov. Tako starejšim kot mlajšim pa je bilo skupno to, da niso preveč radi sedeli ob praznih mizah in praznih kozarcih.
A tu in tam se je le prikazala kakšna punca in je za hip prekinila monotonijo in »prekletstvo« biti izključno v fantovski družbi ali pa biti večer za večerom potopljen v pljuskanje napol pripitih moških glasov. In potem se je zgodil tisti čudež; pristop lepote v podobi ženske, da se je vsa bezniška svojat spremenila in prebudila, in ne da bi postali tišji, ali pa da bi posebej gledali žensko, se je vsakdo, medtem ko je trajal ta nastop lepote, poskušal prikazati s svoje najžlahtnejše plati.
III.
Avgust je že prestopil prvo polovico, dosegel zenit in se začel še bolj trdno oklepati svoje izstopajoče lastnosti najbolj mirnega meseca, kar jih je. Gostilne so nam po starem dobrem socialističnem običaju zaprli četrt na deset, tudi pred mladinskim klubom nismo več imeli obstanka in zato smo se odločili, da gremo k enemu od starejših fantov poslušat glasbo.
Kar zadeva glasbo, se nam je poznalo, da smo bili iz province in da smo bili dvojno odrezani od sveta. Najprej nas je od sveta odrezal socializem, potem pa je njegovo delo dokončala še provinca. Niti v sanjah si nismo mogli predstavljati, da bi bili absolutno moderni, da bi hodili v korak s časom. Naš glasbeni okus je bil »zastarel«, »konservativen«, predvsem smo poslušali glasbo, ki je že pred desetletjem ali več dosegla svoj zenit, a to nas ni niti najmanj motilo. Včasih je nabor izvajalcev šel celo tako daleč, da so poslušanja spominjala na spiritistične seanse, na katerih so se klicali duhovi tistih, ki so udejanjili krilatico, ki najbolj velja za rokenrol; zgodovina pretiravanja. Posledice so seveda jasne, ilustrirajo pa jih datumi, vklesani v nagrobnike.
V mladinskem klubu so duhovi Jimmyja Hendrixa, Duana »Skydoga« Allmana, Berryja Oakleyja, Briana Jonesa, Ala »Blind Owla« Wilsona, Boba »The Beara« Hita polnili prostor. A da ne bi ostali popolnoma potopljeni v »zlati vek«, smo kontakt z »resničnostjo« in sedanjostjo vzdrževali tako, da smo obrazom duhov dodali še B-stran Bowiejeve Low, kar je bilo za provinco zelo nenavadno, ne zaradi glasbe same, ki je bila izjemna, ampak zaradi Bowiejevega androginega videza in pa mini LP beograjskih Idolov VIS Idoli, ki je izšel tisto leto. Če smo imeli okus za kakšno stvar, potem smo imeli okus za glasbo. Včasih se je zdelo, da smo se rodili z nekakšnimi nevidnimi senzorji, ki so jo lahko nemudoma zaznali.
IV.
Poslušanje glasbe pri starejših fantih je vedno delovalo rahlo pokroviteljsko, predvsem pa didaktično, in vedno je vsebovalo vsaj minimalno dozo hvalisanja. Kot ponavadi smo bili sami fantje in eno dekle, a dekle je bilo natančno takšno, da bi lahko povzročilo čudež v vsaki beznici tega sveta; pristop lepote v podobi ženske. Poznal sem jo že nekaj časa. Ne samo poznal iz kataloga obrazov in teles z naslovom Nemo občudovanje, včasih sva se tudi pogovarjala, in čim večkrat se je to zgodilo, bolj všeč mi je postajala. Ob teh srečanjih pa sem začel čutiti, da tudi ona do mene ni brezbrižna. Star sem bil sedemnajst let in s puncami sem bil, v normalnem stanju zavesti, precej sramežljiv in neroden, nič boljše ni bilo tudi v spremenjenih stanjih zavesti, a znamenja, ki izdajajo naklonjenost, sem se nekako, sam od sebe, že naučil brati in prepoznavati.
Lekcije iz zgodovine popularne glasbe so se tisto noč dogajale v zatemnjeni dnevni sobi, pri svetlobi sveč. Zrak v dolini zunaj se je mešal z avgustovsko temo in hladni jeziki nočne svežine so že lizali vse, kar jim je prišlo na pot. Poslušali smo Erica Burdona & The War, potem Taj Mahala, pa It’s A Beautiful Day, pa Quicksilver Messenger Service. Z M. sva si sedela nasproti. Bila je stara ravno toliko, da se še ni zavedala svoje lepote in da ni poskušala z njo trgovati. In ta lepota je delovala, kot da ni le stvar seksualnosti, ampak stvar nečesa skoraj transcendentalnega; blago pršenje luči.
Glasba, ki je pljuskala po prostoru, me je osrečevala, polnila s prasketajočo elektriko, a ta sreča se je umikala ali pa dopolnjevala z neko obliko sreče, ki je prav tako pljuskala po prostoru, a je ostali niso čutili, kajti bila je namenjena samo meni. Znamenja naklonjenosti; kretnje, ki vzvalovijo zrak in srečevanja oči v mraku. Potem pa je sledil veliki glasbeni finale, kratek besedni uvod domačina in lastnika longplejk kot priprava pred vrhuncem in za njim glasba.
Še danes težko verjamem, kaj se je zgodilo. Glasba na radiu v tistih časih ni bila slaba. Tudi število let, ki so nas ločevala od prvih plošč Beatlesov, ni bilo posebno visoko. Popularna glasba je bila relativno nova stvar, in ker je bila nova stvar, je bilo tudi malo možnosti, da bi se zgodilo kakšno veliko, mogoče celo globalno onesnaženje, napad infantilnosti in slabega okusa na ušesa, ki pa bi bila za čuda brez vsake obrambe in bi na to igro pristala.
Tisto, kar se je kot nekakšen velik in gost tok zvoka nenadoma začelo viti in valiti iz zvočnikov, sem verjetno že slišal, a hkrati sem tudi trdno prepričan, da sem takrat tisti komad na neki način in tudi usodno slišal prvič.
Iz čiste tišine so s polno močjo udarile Hammond orgle in počasno bobnanje in klavir in bas, kitare nisem razpoznal, in čeprav smo bili takrat mahnjeni na kitariste, me to ni niti najmanj motilo. Potem se je po slabe pol minute vsemu skupaj priključil rahlo zamolkel glas, ki je deloval, kot da bi pevcu ravno v tistem hipu začela temneti polt. Celotna soba se je odlepila od tal in dvignila v zrak, kot bi na vsak način hotela ponavljati dele besedila, orgle so še naprej nosile glas in pohištvo je začelo plesati s tresočimi se sencami, ki so trepetale v ritmu plamenov sveč. Do mene so prihajali posamični deli teksta in se potem zopet potopili v zvok orgel, bobnov in činel in basa in klavirja in skoraj neprepoznavne kitare, in glasba je mirno in počasi, brez vsakršnih tresljajev, vznemirjenj in lomov jadrala skozi zrak in dajala vtis, da se ne bo nikoli končala.
Čisto vsi smo molčali, ujeti v čarobnem, skoraj epifaničnem trenutku. Tisti, ki so kadili, so pozabili dvigniti roko do ust in potegniti nov dim. Tisti, ki so pili, so v tistem trenutku pozabili, da dvigujejo kozarec do ust. Meni nasproti je sedela najlepša punca, kar sem jih videl. Skladba me je nenadoma naselila v celoti in je takoj, isti hip, že začela sedati vame in si tam oblikovati in nežno prisvajati prostor, na katerem bo ostala do konca mojega življenja. Ne samo kot glasba, s pomočjo katere se je skladatelj prvotnega osnutka lahko pogovarjal z Bogom, ampak tudi kot podoba nekega časa in ljudi, predvsem pa kot zvočni opis občutka, ki ti pravi: zdaj, ravno zdaj, ravno v tem hipu se zaljubljaš. Vse, kar se mi je do tistega trenutka zgodilo v najprijetnejšem poletju mojega življenja, je povesilo glavo in stopilo v ozadje.
V.
Če bi meni kdo postavil vprašanje, ki ga jaz včasih postavljam svojim znancem in prijateljem, pri odgovoru nanj ne bi imel nobenih težav in bi nemudoma izstrelil: Procol Harum, A Whiter Shade of Pale. Danes seveda vem bistveno več o pesmi, kot sem vedel v tisti avgustovski noči pred tridesetimi leti. Popolnoma mirno lahko zlagam delčke v sestavljanko, ne da bi v njej ostalo veliko praznih mest. Sledijo si imena in naslovi in anekdote in zgodbe iz zakulisja: uvodni akordi Johanna Sebastiana Bacha iz znamenitega komada Air, Gary Brooker, ki jih je nosil v sebi in uporabil za palimpsestno osnovo, da bi z njimi začel in se potem na hitro umaknil od matrice, ki je Bacha postavljala za prvega božjega sogovornika, tvorca vzvišenega azurnega gospostva, tistega, ki lahko z mirom napolni vsak um, potem Keith Reed, ki ni igral nobenega instrumenta in ni pel, a je v skupini deloval kot tekstopisec in avtor rahlo skrivnostnega teksta, ki malo spominja na Chaucerjevo Mlinarjevo zgodbo in se mi danes ne zdi več tako skrivnosten in enigmatičen, ampak precej jasno beleženje nekega ponesrečenega ljubezenskega razmerja, pa Matthew Fisher, ki je z Hammond orglami vsemu skupaj dodal usoden pečat in barvo in hkrati tudi vse posamične odtenke in se je desetletja tožaril okrog svojega deleža pri avtorstvu, da bi na koncu dobil zadoščenje in z njim tudi tantieme …
Toda vse, kar sem naštel, so le dejstva, ki so se nakopičila skozi leta in tvorijo legendo in vsemu skupaj dodajajo nekakšno trajno pozlato. Tisto, kar je zares pomembno, je glasba, ki s svojo breztelesnostjo in s svojim veličastnim premikanjem še vedno ostaja popolnoma izmuzljiva, zračna in čisto nedoločna skrivnost.
Poznam kopico različnih verzij tega komada, a nobena se, po svoji nenadni silovitosti, izbruhu iz čiste tišine, ne more približati izvirniku iz leta 1967, ko sem imel pred sabo še dve leti vrtca, da bi postal mali šolar. Prav tako kot se nobeno vnovično poslušanje tega komada ne more meriti s poslušanjem izpred tridesetih let, pa čeprav vsako vnovično poslušanje vedno znova zavrti isti film in postavi v isti čas, vrne na isti prostor in v mojem duhu skupino ljudi praktično odreši vsega, dobrega in slabega, kar se je zgodilo med današnjim dnem in tistim davnim avgustom, globoko zamišljenim in potopljenim v svojo mirnost.
Neka soba se dvigne v zrak in čisto vsi v njej pozabijo dihati in nasproti mene ponovno sedi najlepša punca, kar sem jih videl.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011