Napredek z vsako predstavo
Prvinska čustva s poudarkom na erotiki, nasilju, ljubezni in maščevanju so vodilo predstave. Zgodba se jasno izriše skozi ljubezenski trikotnik, z odnosom med Carmen (karizmatična Catarina de Meneses) in njeno tekmico Fernando (markantna Branka Popovici) ter močno vlogo baletnega zbora, ki večkrat prodre v ospredje dogajanja s temperamentnim plesom v skupini in z izjemno izraznostjo, napeto atmosfero pa ustvarja tudi z občasnimi glasnimi vzkliki in šepetanjem.
»Moja Carmen je pogumna, neodvisna, strastna, mesena in sporoča: ljubi me, toda ne moreš me posedovati. Njen pogum je vreden občudovanja,« trdi Valentina Turcu. Poleg teh prevladujočih lastnosti pa smo v kompleksni osebnosti naslovne junakinje videli tudi igrivost, humor, veselje do življenja in predvsem že omenjeno ljubezen do svobode, ki jo na koncu plača s smrtjo. Ženski eros ne izpade ceneno, temveč se spoji z celovito osebnostjo, ki jo izžareva primabalerina Catarina de Meneses, ki še poudarja fatalnost tega fascinantnega lika, fatalnost ne le za druge, tudi za samo sebe. Carmen ni le preprosta delavka v tovarni, kot to narekuje zgodba Prosperja Mériméeja, temveč sodobna ženska, ki ne potrebuje moškega za preživetje, temveč predvsem za ljubezen. Tako kot se danes ženske odločajo med ljubečim moškim, ki jim bo zagotavljal varnost, ter zapeljivcem, s katerim je vedno vznemirljivo, tudi Carmen izbira med nežnim Don Joséjem (vedno izvrstni Anton Bogov) in očarljivim Toreadorjem (izrazno in tehnično močni Matjaž Marin). Romantična ljubezen med Carmen in Don Joséjem je polna nežnosti in v kompleksni junakinjini osebnosti razkrije tudi njeno ranljivejšo stran. To Valentina Turcu izjemno lepo izrazi v čutnem duetu sredi rdečih vrtnic. Podobno ganljiv je tudi strastni duet Carmen in Toreadorja, ki s subtilnimi detajli v zahtevnih »podržkah« še intenzivira njun odnos, prežet s strastjo in potrebo po dominaciji. Ti dueti oziroma pas de deuxi so koreografinjini močni aduti, v katerih z inovativnimi izpeljavami narativno tke čustva in osebnosti nastopajočih likov.
Sodobno baletno zgodbo učinkovito dopolnjuje inovativna scenografija (Dinka Jeričević) s štirimi mizami, ki ustvarjajo različne ambiente. K dinamičnemu dogajanju prispevajo premišljeno prižiganje in ugašanje luči na hrbtni strani miz in pa zrcala, ki simbolizirajo izkrivljanje realnosti na eni strani ter pomagajo uzreti resnico na drugi. Oblikovanje luči (Aleksandar Čavlek) je nekoliko šibkejši člen predstave, saj mestoma preveč zatemni čiste linije giba ter izrazno mimiko in značilne barve skrbno izdelanih stilnih kostumov (Michal Negrin in Vesna Novitovič), pri mladih ženskah pa bi razpuščeni lasje kot simbol moči in neodvisnosti še učinkoviteje poudarili ženski eros.
Paquita, baletni divertissement, ki smo ga videli v prvem delu večera, je po Petipajevem vzoru in na glasbo Ludwiga Minkusa koreografirala Irina Ivanova Olegovna, članica Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga. Paquita postavi v ospredje ženski del baletnega ansambla, ki je pod vodstvom baletne mojstrice Alenke Ribič prikazal izjemno dovršenost, skladnost in bravuroznost. Svojo vrhunskost je ansambel dopolnil s kar šestimi solističnimi vložki: Tetiana Svetlična je znova blestela z izpiljeno plesno tehniko, prijetno presenečenje pa je bil Yuya Omaki z dih jemajočimi skoki. Preprosta scenografija se je diskretno umaknila poudarku na pravljično lepih tutujih (oboje SNG Maribor), ki so pod svetlobo (Tomaž Premzl) poudarjali veličino klasičnega baleta v vsej njegovi popolnosti.
Četudi oba s španskim temperamentom navdihnjena baleta postavljata v ospredje ženski del mariborskega baletnega ansambla, pa v Carmen ne moremo spregledati igralsko in plesno močnega moškega dela. Kontrast med klasičnim in neoklasičnim baletom, ki narekuje popolnoma različno izvedbo tako s plesnega kot tudi z izraznega vidika, bo brez dvoma še utrdil sloves mariborskega Baleta kot vsestranskega ansambla, ki domala z vsakim novim projektom pokaže še za odtenek večji napredek.
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014