Nesporazumi od začetka do konca
Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 5, Imperator, ki skupaj s skladateljevim Violinskim koncertom velja za paradigmo mojstrstva koncertantne literature, predstavlja trajni magnet za pianiste in poslušalstvo. V izvajalskem oziru (v nasprotju s koncerti romantičnega obdobja, ki po zahtevnosti neredko sežejo do roba tehničnih zmogljivosti instrumenta in izvajalca) krasi Beethovnove klavirske koncerte izjemna skladnost, popolnost solističnega in orkestrskega parta, kar težo mojstrstva s tehnike igre prestavlja v interpretacijo v najožjem pomenu besede. Tokratni pristop orkestra pod taktirko mladega, v Ljubljani prvič gostujočega Marcela Lehningerja, je v pristopu kazal precejšnjo podobnost s solistkinim, toda skoraj enostranskim razumevanjem Beethovna, ki izhaja iz silovitosti doživetja, ki je imenitno vzvišenost dela v dvogovoru solistke in orkestra po načelu »kdor zmore – zmore več« kdaj pa kdaj pripeljal celo do banalnosti na račun surovega in oglatega zvena, zlasti z vrsto neotesanih izbruhov trobil, vseskozi rezkih, v eteričnem drugem stavku pa komaj za kanček omiljenih godal. Prefinjenih dinamičnih prehodov je ostalo le za vzorec (lirična tema v prvem stavku, drugi stavek), vse skupaj je spominjalo bolj na grafični odtis, obrabljeni sijaj ene največjih mojstrovin pianizma.
Temu koncertu, s katerim je Beethoven postavil most k romantiki, je sledila vsebinsko dobro umeščena Simfonija št. 3, Škotskazadnjega klasika med romantiki, Felixa Mendelssohna Bartholdyja, dokončno ustvarjena dobro desetletje po prvotnih glasbenih skicah z mladostniškega potepa po Škotskem, v času skladateljeve zrele ustvarjalnosti. Morda je tudi zato v njej ostalo le malo škotskega in je bolj italijanska, kot je malce zajedljivo pripomnil Robert Schuman. Dirigentu Lehningerju kljub nekoliko večji pozornosti do lirike simfonije ni uspelo zajeziti že pri Beethovnu opaženega razsipanja glasbene energije orkestra. Tudi tukaj je dinamična amplituda prepogosto dosegala visoke vrednosti, ki so podirale ravnovesja med dramatiko in liriko, onemogočale bolj jasna značajska razčlenjevanja med temačnostjo, lahkotnostjo, kantabilnostjo, ne nazadnje tudi zanemarjala pomen nekaterih motivov (npr. vrnitev otvoritvene teme iz prvega stavka v finalu simfonije). Tudi sicer je izvedba delovala izrazno nabuhlo, brez podrobnih čustvenih odtenkov in šelestenj, ki jih v partituri ni malo; v tehničnem oziru pa pogosto neizbrušeno – do eksplozivno hrupnega finala.
Za konec pa se vendarle spomnimo še začetka večera, krstne izvedbe približno deset minut trajajoče Sinfoniette in A Vitje Avsca, nastale po naročilu Slovenske filharmonije. V spremnem besedilu je predstavljena kot vedro delo, »ki na izviren način združuje tradicionalne oblikovne zakonitosti z novim glasbenim izrazom …« A kaj sploh je bilo novega ali izvirnega? Ob skopi motiviki in šablonsko izpeljani obdelavi materiala, govorici, ki ne kaže individualnosti, zgradbi, v kateri ni videti inovativnosti, v delu, ki je bližje razvlečeni dramatiki uverture kot prosojni, formalno in značajsko lahkotni zvrsti sinfoniete? Ob za povrh še izvajalskem branju partiture brez navdiha, v katerem ni bilo zaznati kakšnega truda, je vse skupaj izzvenelo le kot formalna pozornost domači ustvarjalnosti. Žal. Pa si je kot marsikateri obiskovalec koncertov tudi sam želim veliko več, kot je je, (po)ustvarjalnosti, na naših koncertnih odrih!
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014