Ni zlato vse, kar sije
Na drugi strani pa pogosto še doma komaj znani mladi umetniki lahko resnično navdušijo z umetniškimi presežki, kot smo lahko slišali in videli na sklepnem večeru slovenskega izbora za tekmovanje Evrovizijski mladi glasbeniki 2012, ki ga je v Slovenski filharmoniji organizirala RTV Slovenija. Besede predsednice žirije Dubravke Tomšič Srebotnjak o izvrstnosti vseh finalistov so se izkazale za vse prej kot le del vljudnostnega rituala, saj so se vsi po vrsti, od klarinetistov Jerneja Albrehta in Matica Kuderja, pianista Alexandra Gadjieva, trobentača Anžeja Remšaka, saksofonista Martina Skubina, harfistke Eve Tomšič do prvega med najboljšimi, klarinetista Blaža Šparovca, izkazali z vrhunskostjo, ki si zasluži na stežaj odprta vrata ne le slovenskih glasbenih odrov.
V ta vrednostni kontekst pa sta se sredi aprila uvrstila tudi nastopa ameriškega pianista mlajše generacije Andrewa von Oeyena (1979) z Orkestrom Slovenske filharmonije in recital francoskega pianista Pierre-Laurenta Aimarda – nastopa, ki namesto pričakovane vrhunskosti nista presegla ravni solidnosti. Von Oeyenova izvedba Mozartovega Koncerta za klavir in orkester v Es-duru (št. 22) je bila natančna, jedrnatega zvoka, vendar »črno-bela« in brez opaznega ponotranjenja filigranskega spleta odtenkov sloga. Tega vtisa ni kaj dosti spremenil niti z izvedbo dodatka, Chopinovega Nokturna v cis-molu. Filharmoniki pod taktirko Giancarla Guerrera, v ZDA delujočega dirigenta kostariškega rodu, so mu sledili utirjeno, brez slogovnih posebnosti. Na programu, v katerem so prevladovala sodobnejša dela, je izstopala zvočno izpiljena interpretacija simfonične slike Atmosfere Györgyja Ligetija, skladbe premikajočih se atonalnih, harmonično zgoščenih blokov, v kateri je Guerrero spretno pretakal pisanost Ligetijeve zvočne slike od ostrih frekvenčnih razponov do šelestenja na obrobjih tona. Pri izvedbi Simfonije št. 2 Alana Hovhanessa in suite Aarona Coplanda Apalaška pomlad je bilo prav tako vse dobro, vendar pa manj prepričljivo kot pri Ligetijevi skladbi.
Francoski pianist Pierre-Laurent Aimard (1957) se je predstavil s po svoje nenavadno, a trdno zasnovo sporeda, ki ga je v formalnem smislu povezoval venec enostavčnih sonat iz obdobja visoke romantike, po drugi strani pa dominantno, turobno razpoloženje skladb, zlasti manj znanih, poznih, pogosto omalovaževanih del Franza Liszta: Žalna gondola, S. 200, št. 1, Sivi oblaki, S. 199, Nesrečna zvezda (Unstern!), S. 208 ter v drugem delu recitala še Sonata v h-molu, S. 178. V prvem delu so bili med posamezne Lisztove skladbe razporejeni še »vložki«: Sonata za album gospe M. W. Richarda Wagnerja, enostavčna šolska stvaritev Albana Berga Sonata, op. 1, in prav tako enostavčna Sonata za klavir št. 9 v F-duru Aleksandra Skrjabina.
Prvi del recitala je Aimard izvedel brez predaha, kakor enovito delo (!?), ne da bi začutil(i) celoto, kar je glede na tematsko rdečo nit, splet melanholije in silovitosti, morda bil namen tako strnjene izvedbe. Melodično skopa, harmonsko v atonalnost razblinjena Lisztova refleksivna Žalna gondola je bolj kot elegija izzvenela retorično, na trenutke, ob pretiranem volumnu zvoka, rahlo teatralno. Pri fragmentarni zasnovi Wagnerjeve sonate je bilo pričakovati več povezovalnih vzgibov, a jih tako kot potencialne izpovednosti ni bilo. Izvedba več kot skromnih Lisztovih Sivih oblakov ni prinesla kakšne dodane interpretacijske vrednosti, saj so z linearno, rahlo tavajočo izvedbo ostali takšni, kot so, ogoljeni. Več razgibanosti in vpetosti so prinesli kontrasti tematsko enolične, disonančno pa razburljive Lisztove Nesrečne zvezde, še več pa izvedba Bergove in tudi Skrjabinove sonate. Izvedbi monumentalne Lisztove Sonate v h-molu se je Aimard posvetil z veliko vneme pri razlaganju njene tematske poglobljenosti v kopanju po faustovskem konfliktu ter iz tega izhajajočih enormnih dinamičnih lokih – navidezno efektno, vendar z močnimi primesmi akademizma, brez pristne brezčasnosti, na kateri temelji izpovednost Lisztove glasbe.