DIPTIH: BLACK BEAST (MGL)
O čem sanjamo in kako umremo
Foto: Sven Jonke
05. 03. 2013
Razlog za tkanje diptiha dveh nemških besedil s skupnim naslovom Black Beast ni ravno jasen: obe besedili namreč druži samo dejstvo, da sta delo nemških avtorjev, vse ostale primerjave pa lahko najdejo le kontraste in razlike med njima – medtem ko naj bi prvo govorilo o »ustvarjanju utopije nove Evrope po padcu fašizma«, naj bi drugo prikazovalo »zaton neoliberalnega kapitalizma«.
Mimogrede – če že, se zdi, da ima Komedija z ženskami (Weiberkomödie, 1969) več skupnega z Ukročeno trmoglavko, ki jo sočasno uprizarjajo na Mali sceni MGL, saj gre v njej za moško krotenje žensk, pri Müllerju pa ženske premagajo moške. To je sicer Müllerjeva najmanj uprizarjana in tudi teoretično najmanj raziskana igra, na trenutke dokaj zabaven tekst, ki pa skoraj petdeset let po nastanku in sredi radikalno drugačnih družbenih razmer kliče po na novo osmišljenem branju. Formalno je napisana v maniri nekdanjih »režimskih« komedij, ki so si mestoma dovolile biti blago kritične do najboljšega vseh sistemov, medtem ko se tematsko z raznih vidikov loteva emancipacije žensk v socializmu. Sprožilni moment dogajanja je kopanje nage brigadirke Jenny Nägle v gradbeni jami, kar privede do pretepa med kolegi, ki jo skrivaj opazujejo in potem zaradi poškodb ne morejo izpolniti delovnega plana – to pa ženske izkoristijo in na koncu dokažejo, da tudi one zmorejo opravljati moško delo. Moški kapitulirajo tudi na intimnem nivoju, saj hkrati z zgodbo o premiku žerjava poteka kar nekaj prevzgoj srca, v katerih ženske na koncu dokažejo svojo premoč. Besedilo, ki ga je Müller napisal po radijski igri svoje druge žene, ima nekaj duhovitih točk, ki temeljijo na situacijski komiki in nekaterih zašpičenih replikah, vendar se kot celota izgublja v razvlečenih situacijah in mrtvih točkah v dialogih. Toda postavitev te komedije danes zahteva v prvi vrsti temeljno odločitev, kakšen bo sploh kontekst, v katerem se bodo Müllerjeve ženske borile za svoje pravice: bo socialistična Nemčija petdesetih let prikazana kot nikdar dosežena utopija ali jo bomo gledali s pozicije cinične zgodovinske distance? Bo to benigna komedija, kjer bomo na koncu vsi srečni, ali pa nas bo predstava opominjala na razliko med lepo zvenečimi ideali in dejansko resničnostjo? Ali oboje?
Črna žival žalost (foto Barbara Čeferin)
Režiser Ivica Buljan se je očitno odločil za zadnjo možnost, končni rezultat pa je nekakšen nejasen in, zdi se, precej nedodelan hibrid, nekakšna napol komedija, ki se mestoma tudi nekoliko vleče; k tej nedorečenosti in mlačnosti pripomorejo tudi kostumi, nekam preveč manekensko delavski (Ana Savić Gecan), in nerodno omejujoča scenografija (Slaven Tolj). Najbolj plodna je uprizoritev tam, kjer ruši odrsko iluzijo (ko na primer liki na koncu prvega dela ugotovijo, da je treba nekako popraviti situacijo, ki je avtorju ušla iz rok), in tam, kjer da dovolj prostora komičnemu reševanju raznih ljubezenskih zapletov: med odločno Jenny Nägle (Iva Krajnc) in njenim ultra posesivnim fantom Häckslom (Jure Henigman); med Vero (Karin Komljanec) in Karlom (Jernej Gašperin), ki izvedeta najbolj radikalno menjavo vlog (on se mora naučiti kvačkati, če si jo hoče prislužiti); med originalno in nadvse vehementno starosto brigadirk Kaschiebe (Jožica Avbelj) in njenim možem (Milan Štefe), ki se na smrt spričkata zaradi kolesa; med zadrgnjenim odnosom Hilde (Tanja Ribič) in Prilla (Matej Puc), ki ob večerih v postelji očitno prebirata zakonike; med zaradi Jennyjinih čarov šibkega kadrovika Zabla (Gašper Tič) in njegovo ženo (Jana Zupančič).
Buljanova interpretacija je razvidna le iz dveh opaznejših intervencij v besedilo, ki mu kako radikalnejše črtanje sicer nikakor ne bi škodilo: prva je pripovedovanje političnih vicev na začetku drugega dela (kjer kot glavni junak nastopa zadnji vodja Nemške demokratične republike Erich Honecker) – ti naenkrat pokažejo drugo plat idile, ki jo sicer gledamo na odru; druga pa je vpeljava songov, ki zlasti na koncu zapeljejo vse skupaj v lahkotnejše vode. Kot publika smo tako na koncu pozvani, da skupaj z nastopajočimi zapojemo in po ritmu ploskamo ob sproščujočem in pomirjujočem songu, ki sporoča, da je dobro, če se moški in ženske zavedajo razlike med spoloma – zlasti užitka, ki je njen edini razlog.
Prvi del diptiha torej ne ponudi kaj dosti več kot nekaj zabavnih uvidov v zablode idealizirane slike ženske emancipacije v socializmu in nekaj hahljanj v spomin na čase, ko je bilo pripovedovanje političnih vicev sicer strašno privlačno, a hkrati precej nevarno početje (kot to lepo nakaže prestrašeno in sramežljivo muzajoči se Matej Puc); pri tem pa ustvarjalcem ne uspe pokazati, zakaj bi se bilo tega Müllerjevega besedila vredno lotiti.
Črna žival žalost (foto Barbara Čeferin)
Konec in kaj je potem
Zato pa to toliko bolj pokaže drugi del diptiha, Črna žival žalost (Schwarzes Tier Traurigkeit, 2007), igra iz današnjega časa, ki gledalca s svojo močno sugestivnostjo in neprizanesljivo sliko sodobnega sveta prekrije z gosto kopreno, pod katero komaj lahko zadiha in izpod katere se še nekaj časa ne izkoplje. To nenavadno besedilo predstavlja zanimiv izziv, saj je njegova originalna dramska pisava izrazito zahtevna in na prvi pogled praktično neuprizorljiva. Medtem ko se prvi del (vsaj pogojno) odvija v klasični obliki dialoga, je drugi del dejansko ena sama didaskalija – niz fragmentarnih subjektivnih opisov posameznih junakov, tretji pa mešanica obojega.
Buljan je za uprizoritev vsakega dela iznašel poseben stil, tako da pravzaprav gledamo tri različne predstave, vsako s svojim jezikom in kodom. Ko se zavesa odpre, je sredi odra s polivinilastimi stenami zamejen prostor (scenografija Numen in Ivana Radenović), ki ga po tleh prekriva živo zelena trava. Pripovedovalka (dodan lik – Jette Ostan Vejrup –, ki govori didaskalije), nam pojasni, da je to jasa v gozdu, kamor se na piknik pripelje skupina prijateljev: dve ženski, štirje moški, vsi nekje pri tridesetih ali štiridesetih, in trinajstmesečni dojenček. Pripovedovalka sproti predstavlja posamezne like, se med njimi sprehaja in počasi razkriva zapletene odnose med njimi: arhitekt Paul je tu z novo punco Mirando in njuno skupno hčerkico Glorio; njegova nekdanja žena Jennifer, fotografka, pride z novim partnerjem, glasbenikom Flynnom, njen brat Oscar, svetlobni umetnik, pa s partnerjem Martinom, lastnikom manekenske agencije. Večer je lep, poleten, piknikaši malo uživajo, malo se (brez veze) pričkajo, malo se (brez veze) zbadajo, podtalne puščice letijo na primer med nekdanjima zakoncema in njunima novima partnerjema, med bratom in sestro, pogovor je neobvezen, o kakem kilogramu po porodu preveč ali o prizadevanju, da bi ohranili mladosten videz, tu in tam kak droben nesporazum, malo več zamujenih priložnosti za kako nežnost ali iskrenost; pa tudi nove iskrice skačejo, z za zdaj še oddanega Martina na Flynna.
Prvi del Buljan oblikuje kot sicer realističen prikaz prijateljskega druženja, v katerega pa sistematično vnaša nekak nejasen in nelagoden občutek, da se nekaj ima zgoditi – da gledamo pravzaprav nekakšen prolog. K temu pripomore prisotnost pripovedovalke in njeni pojasnjevalni komentarji, ki razgrinjajo vse zamolke in nianse v odnosih; občutek napetosti vzpostavi tudi dim, ki se že od vsega začetka vali po »stropu« jase v gozdu; pa tudi izrazite in učinkovite glasbene podčrtave (Mitja Vrhovnik Smrekar). In potem se res zgodi. Požar. Stene se začnejo taliti, dokler ne ostane le ogrodje, ki grozljivo štrli v praznino, prejšnjo idilično (čeprav plastično) naravo pa zamenja prizor kataklizme.
Črna žival žalost (foto Barbara Čeferin)
Drugo dejanje je en sam dolg, mučen opis požara, ki ga je očitno zanetila neopažena iskra, potem ko so siti in nič kaj trezni pozaspali. V pretrganih pretresljivih opisih spremljamo grozljive opise kalvarije prej brezskrbnih piknikašev, ki se vsak zase poskušajo rešiti iz pekla: spremljamo Mirando, ki v kombiju najde ožgano truplo male Glorie in z njo odtava; Paula, ki ju sprva hoče poiskati, potem pa mu ne preostane drugega, kot da pomaga hudo ranjenima Oskarju in Jennifer; Martina in Flynna, ki imata več sreče in skupaj najdeta pot iz požara. Buljan postavi opis požara pred železno zaveso, junaki se mukoma, počasi, izmenično trgajo iz sna, namesto njihovega blodenja po gozdu gledamo obupano, mehanično ponavljanje enih in istih gibov. Opisi doživljanja požara so do zadnje potankosti, pretirano natančni, za gledalca na koncu že prav mučno vztrajni.
In po odmoru sledi grozljiv »aftermath« – prikaz brutalnih, neizbrisnih posledic požara. Buljan postavi dogajanje na razgaljen oder, v ozadju visijo stopljene »stene« jase/gozda, čisto zadaj kot nekakšna velika preproga za stepanje visi travnik, spredaj je miza, za katero sedi zakonski par (Jette Ostan Vejrup in Milan Štefe), ki je rešil Paula, Jennifer in Oskarja. Paul je ostal kar pri njiju, v totalnem šoku, Buljan ga obleče v volčjo kožo, ne govori. Miranda in Gloria sta mrtvi. Jennifer je za vedno ostala brez las. Oskarju morajo odrezati roko, zaman kliče Martina, ki zdaj živi s Flynnom. Razplet pelje Buljan natančno, premišljeno, kruto, s stopnjevanjem morečega vzdušja, po principu morastih sanj, ki se kar ne nehajo in ki vsebujejo tudi elemente pretiranega, irealnega, grotesknega ... Kot na primer prizor Mirandinega in Glorijinega pogreba, na katerem Flynn zapoje morbidno počasno verzijo Wuthering Heights Kate Bush, medtem ko po odru pleše mrtva Miranda (Tina Potočnik); ali prizor, v katerem je Paulov samomor učinkovito »osmišljen« s pripovedjo o zadnjih trenutkih njegovih dveh punc.
Inventivno vzpostavljanje in stopnjevanje atmosfer leži v rokah izjemne igralske ekipe, kar pride do izraza zlasti v tretjem delu, ko poskušajo osebe ponovno sestaviti svojo eksistenco. Najhuje je Paulu: njegovo totalno sesutost upodobi Sebastijan Cavazza s fascinantno mešanico groze pred praznino bodočega življenja, občutka krivde, obžalovanja za vsem zamujenim, nore energije, nebogljenosti in brezizhodnosti. Jenny – odlična Jana Zupančič – poskuša z nenaravno veselostjo in pragmatičnostjo zaman preglasiti obup zaradi izgube. Oskar v upodobitvi Jureta Henigmana je tisti, ki že od začetka odpira vprašanje čustev, je tudi edini, ki sploh zastavi vprašanje odgovornosti in ki nazadnje travmo poskuša izživeti v umetnosti, ob vsem tem pa ostane zaznamovan in sam. A sam ostane tudi Martin – Lotos Vincenc Šparovec ga upodobi z ravno pravšnjo mero mačistične samozaverovanosti –, saj ga Flynn, ki ga z brezskrbno frivolnostjo odigra Domen Valič, mirno zapusti .
Črno žival žalost lahko gledamo kot prikaz intimne drame posameznikov. Ali kot prikaz posledic neodgovornega ravnanja z naravo, ki se maščuje. Ali kot preprosto možnost, da se skupaj s temi tipičnimi – in predvidoma nalašč nekoliko klišejskimi – predstavniki sodobnega sveta soočimo s trenutkom, v katerem imamo možnost premisliti, kaj je v življenju zares važno.
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
