Razpečevalci emocij
05. 12. 2015
Čas, ki ga živimo, od nas nenehno terja opredelitve, odločitve, razvrstitve za in proti: od jutranje kave z ali brez, prek črnega ali belega kaviarja, do šolske oz. delavske malice, o kateri sicer lačen ne odločaš, a vseeno. Občutek, da o nečem soodločaš, je sila varljiv, a vseeno mikaven. In tudi zelo nevaren.
To velja tako za slehernega posameznika kot za posamezno združene v kakršnokoli obliko … recimo temu snopa. Kajti ko se nam, spodaj na tleh, kosti za glodanje, ki napeljujejo na vojno in vojne, spustijo iz najvišjih sfer upravljanja tega sveta in planeta, je to že malodane rdeči alarm in stanje največje nevarnosti. O vojnah se ne opredeljujemo: za in proti! Vojne se ne smejo znajti na listi odločitev, nobenih in od nobenega! Vojne so vojne! Vojne so slabe in nič dobrega ne prinašajo. V teh dneh se vsi sklicujejo na vojno in vojne. Kot da tiste, ki se že dogajajo, niso dovolj. Kot da se ne bi zavedali dejstva, da vojna nima dobrega okusa. Da vojna smrdi. Njenega okusa ne izboljšajo ne bolestne ne romaneskne prispodobe (anti)junakov, že(l)jnih krvi. Navsezadnje danes za tovrstno žejne obstajajo neštete vampirske in zombijevske spletne, televizijske, filmske franšize, ki jih bodo potešile brez nevarnosti za družbo ali družino in se lahko konzumirajo tudi v družinskem okolju.
Obstaja razlog, da napisano ne izpade žaljivo, cinično ali neresno, a vseeno zaničljivo do tistih, ki malikujejo vojno. In to kakšen razlog! The War On Drugs, vokalno-instrumentalna skupina iz Filadelfije, ki pripoveduje dylanovsko in je slišati, kot bi se na odru združila glasbila, ki so porajala zvok, sliko, okus in aromo kultnih SonicYouth, R.E.M., Morphine ... Še bi lahko našteval, a se z naštetimi imeni in primerjavami zagotovo ne bi mogel približati čarovniji skupine The War On Drugs.
Nedaleč nazaj, ko je rožljanje z orožjem dobivalo medijsko podobo glasbenega »gangamstyle« virusa, ko je pokukalo iz vsake pore in luknje naših življenjih, so The War On Drugs nastopili na Austin City Limits. Gre za najstarejšo glasbeno oddajo v zgodovini ameriške televizije. Njenih spoštljivih 41 let ni le zaloga večnosti, temveč tisto, kar ji zagotavlja, da bo živela vse do konca sveta, časa in naših dni. Austin City Limits je ameriška glasbena institucija, ki je večja, širša in globlja od grammyjev. To, da jo pregovorno gledajo in poslušajo tako mladi kot stari, ne pomeni, da ji je mogoče proda(ja)ti glasbeno »Milli Vanilli« kvaliteto. Milli Vanilli? Ne vem, morda le kot konceptualno zastavljeni glasbeni pojav, ki bi razločil med igro, plesom in petjem ter bil do vsega glasbenega dvomljiv. Ni pa bilo razloga, zakaj so tisti večer na Austin City Limits poleg The War On Drugs nastopili tudi naši stari znanci, skupina TV On The Radio.
Čas ne bi mogel biti bolj primeren
Tisti, ki tudi v 21. stoletju kitari še vedno rečemo kitara (torej, bobu bob), smo v tem nastopu lahko videli nekakšno simbolno znamenje. Kot bi se tisti, ki v glasbi še vedno štejejo in še kako ločijo dobro glasbo od slabe, odločili uprizoriti rockovsko primopredajo. Enostavno povedano, TV On The Radio – za marsikaterega glasbenega poznavalca najpomembnejši rockovski bend prvega desetletja novega milenija, so v Austin City Limits žezlo simbolično predali skupini The War On Drugs.
Ne gre toliko za generacijsko menjavo mlado za staro, tudi ne za vsebinsko ali ideološko spremembo. Gre pa za (pogojno rečeno) nov zvočni veter, ki se – sodeč po najbolj pogostih primerjavah skupine The War On Drugs z ameriškimi kantavtorskimi legendami, kot so Bob Dylan, Bruce Springsteen in Tom Patty, – sicer ne zdi ravno pretirano nov. Pa vendar, ko nekdo v svojem telemetrično najbolj gledljivem terminu slavi in hvali lik in delo filadelfijske skupine The War On Drugs, danes, ta trenutek in ta hip, pošilja nedvoumne signale, sporočila, poročila in parole. Prvič, ker so The War On Drugs dediči tistega kritiško in ozaveščeno tlakovanega rockovskega izraza, ki v svojem temelju strogo loči dobro od slabega, pravico od krivice. Četudi se slišijo in berejo kot relikt časa, ko je naš planet poganjal optimizem, The War On Drugs, ki jih tako ultimativno in karizmatično krmari Adam Granduciel, njihova prva kitara, pero in glas, stojijo trdno na današnjih tleh in so še kako zasidrani v tem času.
Tisto akustično pridigarsko, kar je Adam Granduciel zakoličil skupaj s svojim »bratom po orožju«, Kurtom Vilom že na začetku njune glasbene kariere, je uspel ohraniti, ne da bi se ob tem individualiziral in osamosvajal. V nasprotju s Kurtom, ki je svoje brhko kantavtorstvo potrjeval v solističnem nadaljevanju glasbene kariere in ob tem postal ikona novodobnih trubadurjev ali rock glasnik generacije, ki si ne predstavlja življenja brez izdelkov Silicijeve doline, mu je Adam Granduciel ostal zvest tudi v družbi sebi enakih.
Kajti brez Kurta Vila skupina The War On Drugs (če vzamemo v precep njihov aktualni album Lost In Dream) izpisuje rock vrstice, že danes primerne za neko razširjeno in dopolnjeno antologijo o rock 'n' rollu. Dovolj iskreni in mehkobni, da njihovim pesnitvam o življenju verjameš in jim prisluhneš, ker se zavedaš, da nihče ne igra tako, če tega zares ni (po)doživel. Ali vsaj bil priča nečemu, zaradi česar se počuti odgovornega o tem tudi pripovedovati.
V primeru skupine The War On Drugs ima vse našteto skupni imenovalec pristnega, toplega, otipljivega, resničnega občutka človeške bližine. Zato nas ne presenečajo Adamove besede, ki kritiškem malikovanju in hvalospevom, da so The War On Drugs že na najboljši poti na stadionske odre in masovno posvečena koncertna prizorišča, ki so jih pred njimi pohodili npr. U2 ali že omenjeni R.E.M., odgovarjajo z občutki glasbenika, ki raje igra za tistih nekaj, ki razumejo, o čem in zakaj poje. To nikakor ne pomeni, da je njihova hipnotično jedrnata americana razumljiva le peščici. Res pa je, da ji moraš prisluhniti najprej individualno, v vsej intimi lastnega razumevanja in dojemanja svoje človeškosti.
Če si iskren, boš zastal in obstal ob taktih, notnem zaporedju in besedah skladbe Under The Preasure in že naslednji hip zaplaval v An Ocean In Between The Waves. Morda je to slišati preveč banalno ali enostavno, toda to je točno to, lakmusov papir, ki nam pobarva bistvo lika in dela The War On Drugs in njim podobnih glasbenih imen, ki jih, roko na srce, ni malo.
V primeru skupine The War On Drugs je kolorit živopisen, a zanimivo, z njim se obdajajo in ga ponosno razkazujejo tako takrat, ko pojejo in slavijo življenje in ljubezen, kot tudi takrat, ko opozarjajo na sovraštvo in žalujejo ob smrti. Njihov poetski in izvajalski elan se razdaja enako. Lahko bi rekli, da vneto in strastno, a vselej razumniško in odgovorno, četudi se na trenutke tako njim kot nam dozdeva, da bo vsak hip konec sveta. Ko niti v sanjah (Lost In Dream) ne najdeš varnega zavetja, je najbolje ne živeti v sanjah. A vendarle, sanje kot takšne je treba živeti.
In o tem pojejo in ob tem ne eksperimentirajo filadelfijski fantje skupine The War On Drugs.
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
