Razposajena zabava
Dejansko gre za repliko predstave, ki so jo isti avtorji leta 2006 postavili v zagrebškem HNK, kjer se izvaja še danes. S svojim pristopom režiser Dolenčić ne kaže pretirane tankočutnosti do čistosti buffo sloga, temveč z vrsto dramaturških prijemov in crescendov uprizoritev pogosto zapelje celo čez rob burke. To sicer počne spretno, z veliko domišljije, ilustrativno povedno, z jasno razčlembo situacij in likov ter z dovršeno odrsko igro (poudarek je na gestikulaciji, igri telesa, plesnih elementih), v kateri nobenega izmed izvajalcev niti za trenutek ne zanemari. Komunikacija na odru je pristno živahna, mediteransko temperamentna, z veliko hrupa in rajanj, polna duhovitih konfrontacij. Gosto zapolnjujoč mizansceno in čas z drobnimi duhovitimi dovtipi (vtisi hoje skozi mesto, ki jih doseže s prestavljanjem dekorja, »preleti« zmedene duhovnice čez oder, piš vetra na odru in iskrenje strun violine pod lokom don Bazilija, mehka erotika »pevskih vaj« Rozine …) pa tudi z močnejšimi digresijami (npr. vstopom slovenskega policista z alkotestom za don Bazilija), se Dolenčić vseskozi poigrava in nepopustljivo razbija stereotip operne mizanscene, frontalnega petja, arhetipskih postavitev solistov in urejanja skupinskih prizorov, se temu posmehuje in tako nastavlja ogledalo sodobni percepciji buffa. Nastavke takšnega pristopa je zaznati tudi pri funkcionalnem (na način zgibanke-slikanice), prožnem dekorju, še bolj pa pri kostumih, začinjenih z ironijo do glamurja rokokoja, ki pri Rozini, v prizoru strastne predaje ljubljenemu Lindoru/grofu Almavivi, vzcveti do bohotno nagizdane krinoline v obliki ogromnega rdečega srca. Rokavico, ki jo s takšnim pristopom na oder vrgel režiser Dolenčić, so pograbili tako solisti kot ansambel in se pri tem z različno ekspresivnostjo, vendar vsi po vrsti dobro odzvali.
Dirigentska palčka je bila v rokah dobro znanega Lorisa Voltolinija. Na splošno solidno pripravljeno predstavo je vodil suvereno, z ustreznimi tempi, zadostnimi accelerandi in skrbno do solistov (ena redkih izjem: ritmično majav prvi prizor s Figarom, k čemur sta najbrž prispevala oba s solistom). Kljub temu glasbeni del predstave ni dosegel scenske izvajalske ravni. Razlogi so v malenkostih, ki pa stkejo popolnost, v »drobnih« notah in znakih. Dokaj izčiščeni in prožni igri orkestra, ki ima pri tej operi pomembno – tudi dramaturško! – vlogo, je predvsem manjkalo leska, barvitosti, »otipljivih« dinamičnih niansiranj, zlasti v nižjih dinamičnih vrednostih (p, pp), ki jih je bilo pri uverturi in drugih orkestrskih prehodih, pa tudi zboru, odločno premalo. Vendar so se kot poglavitni problem glasbene izvedbe že na premieri, na reprizi pa še bolj, izkazale omejene vokalne zmogljivosti solistične zasedbe. Tukaj si je treba naliti čistega vina: ljubljanska Opera preprosto nima ustrezne zasedbe za koloraturno visoko izpostavljene, zlasti rossinijevsko zahtevne vloge. Neprijetno spoznanje, a z njim se je treba sprijazniti in v bodočih repertoarnih in razvojnih načrtih to tudi upoštevati. K sreči velja izpostaviti tri izjeme iz premierske zasedba: če odmislimo ne prav docela izpete prehode z melizmi in vokalizami, je interpretacija Dejana Maksimilijana Vrbančića v vlogi grofa Almavive, ki je v tej vlogi z uspehom že nastopal na odru zagrebškega HNK, delovala vokalno suvereno, v liričnih delih dokaj prepričljivo; Elena Dobravec se je pri vlogi Rozine srečala s problemom tehnično najbolj zahtevnih koloratur in jih je bolj kot po vokalni poti (z agogiko, manj navitimi tempi …) reševala in meglila z izjemno odrsko prezenco in prepričljivo duhovito igro; ter odrsko dominantnega Figara baritonista Jožeta Vidica, pri katerem pa je bilo čutiti premalo prožnosti glasu, občasno tudi premalo izrazne reliefnosti, ki jih terjajo situacije, skozi katere se prebija nabriti brivec. Ob odrsko in vokalno korektnih izvedbah sta se s še bolj opaznimi tehničnimi težavami ubadala tudi Zoran Potočan v vlogi doktorja Bartola in z nekoliko več lahkotnosti Ana Dežman v vlogi Berte. V vlogi don Bazilija je nastopil Peter Martinčič, odrsko sproščeno, vokalno pa spremenljivo artikuliran. Nepretenciozno, a zanimivo vlogo služabnika Fiorella je ustvaril Rok Bavčar.
Prva repriza pa je pokazala precej manj; glasbeno razrahljana, ponekod celo upočasnjena, igralsko in vokalno (z manjšimi razlikami med izvajalci) kot celota dodobra razvodenela. Več dinamike je ponudila šele v drugem delu. V vlogi grofa Almavive je nastopil Martin Sušnik, kot Bartolo Janko Volčanšek, Rozina Norina Radovan, Figaro Slavko Savinšek, don Bazilijo ponovno Peter Martinčič, služabnik Rusmir Redžić, Berta Kristina Šuster. Predstava je peta v slovenščini s slovenskimi nadnapisi (!?), kar nas kot izvedbena polomija sicer lahko dodatno zabava, a tudi živcira. In, če se mi je ta »odvečna previdnost« v prvem prizoru s Fiorellom (zelo dobra dikcija Roka Bavčarja) še zdela nepotrebna, je v nadaljevanju pogosto prišla prav.
Ne glede na to, s katerimi vatli bomo merili potencialne gledališke dosežke te uprizoritve, nekaj zagotovo drži: gre za igrivo in duhovito predstavo, v kateri so se (končno) sprostile dolgo kopičene skrite energije ansambla in nas vrnile k že prezrtemu izhodišču; smo mar pozabili, da so si opero omislili predvsem v zabavo? Do sofisticirane umetnosti so jo skozi čas pripeljali tako veliki ustvarjalci kot tisti brez duha, še najbolj pa režiserji in kritiki.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014