Razredni boj ali repertoarna poteza?
Foto: Nada Žgank
Re-/de-/konstrukcija: Razredni sovražnik. Koncept in režija Borut Šeparović. Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana. Premiera 8. 12. 2011, 90 min. (zapis po ogledu dveh različnih ponovitev)
12. 01. 2012
Ko so v Slovenskem mladinskem gledališču na spored uvrstili ponovno soočenje s predstavo o zasedbi srednje šole po predlogi Nigla Williamsa, ki jo je leta 1982 v isti dvorani režiral Vito Taufer, so se gotovo zavedali, v kako velike čevlje so stopili. Ali pa tudi ne? O tem sta si dopisovala Boštjan Tadel, ki je bil v času Tauferjeve predstave star toliko kot njeni junaki, in takrat še nerojena Katja Čičigoj, ki je danes sredi dvajsetih let.
»Bojim se, da gre še v večji meri kot za ekonomsko za globoko družbeno krizo in da so morda še v največji krizi družboslovne vede, ki so povsem brez odgovorov na nakopičene probleme. «
Tadel: Začniva na koncu: dramaturg uprizoritve Tomaž Toporišič je svoj zapis v gledališkem listu zaključil s tezo, da »če so izvajalci na odru ali performerji nekoč še verjeli, da njihova dejanja utelešajo avtentično provokacijo proti tradicionalnim vrednotam, da torej ta dejanja premorejo provokativni potencial, so devetdeseta leta 20. stoletja oznanila porast nejevere v karkoli, kar se predstavlja kot avtentično«. Jaz sem – ravno tako kot režiser Šeparović – »originalnega« Sovražnika videl pri šestnajstih in tudi name je napravil orjaški vtis. Docela se strinjam s Šeparovićem, ki pravi, da je »takrat bilo prvič, da sem videl nekaj, za kar sem mislil, da je resnično«. V letih 1982–3, v času postpunka, je bila to brez dvoma avtentična predstava. V literarnih revijah se je takrat že pisalo o postmodernizmu, pa o palimpsestih in o literaturi o literaturi, Razredni sovražnik pa je uprizarjal življenje. To je bila živa umetnost, za šestnajstletnika vulkan. Bojim pa se, da bi šestnajstletnik dandanes ob ogledu te uprizoritve imel občutek, da gleda gledališče o gledališču.
Grobo rečeno, mislim, da so si izvajalci v osemdesetih zaupali, da delajo nekaj pomembnega, velikega. Toliko so si zaupali, da jih ni skrbelo, če se morda komu zdijo naivni. Zdajšnja predstava pa ogromno vlaga v to, da ji kdo ne bi mogel očitati nezavedanja lastne pozicije. Ampak jaz še vedno verjamem, da je moč gledališča v neposrednem stiku živih ljudi v realnem času in prostoru. V osemdesetih so bili bolj živi kot karkoli v tistem času. Niti niso bili toliko provokacija kot življenje samo. Bili so tako avtentični kot alterscena in Radio Študent. Tako relevantni. Kot je pel Morrissey: »Hang the DJ, because the songs he constantly plays say to me nothing about my life.« (Obesite didžeja, saj mi pesmi, ki jih ves čas vrti, ne povedo ničesar o mojem življenju.)
Čičigoj: Morda ta predstava res ne govori o mojem življenju tako, kot je to počela Tauferjeva predstava v osemdesetih, v obliki katalizacije frustracij mlade generacije na odru – vendar pa nedvomno zastavlja vprašanja, ki vse bolj begajo tudi mojo generacijo; v nekem prizoru nas dobesedno zasipa z njimi. Morda so vprašanja preveč ali premalo izčrpna, morda delujejo kaotično, fragmentarno, nepremišljeno, a s tem so pravzaprav dobro ogledalo sodobnega sveta in njegove povečini pomanjkljive refleksije.
Strinjam se s Tomažem Toporišičem, da gledališče danes preprosto ne more več govoriti o življenju na avtentičen način, z iluzijo, da je dogajanje na odru avtentično (fizično gledališče in performans) ali »kot da« je avtentično (tradicionalno dramsko mimetično gledališče), kaj šele biti življenje samo. Po Artaudu in Brechtu, v času, ko filmu mnogo bolje uspeva biti posnetek življenja kakor gledališču, in po tem, ko smo na odru, znotraj fiktivnega dispozitiva, gledali že vrtanja v koleno in puščanja krvi in spoznali, da je vsaka še tako realna fizična akcija vselej tudi samouprizarjanje – vsaka, še tako nasilna gesta, v kolikor ni reflektirana kot del fiktivnega gledališkega dispozitiva, deluje izumetničeno in naivno. Ne gre za to, da ne bi hoteli biti naivni, preprosto to ne moremo več biti. Rekonstrukcija neke pretekle predstave, ki je takrat delovala avtentično, zato ne more pričakovati, da bo delovala enako avtentično danes.
Ne vem, katera opcija bi bila bolj naivna v svoji misli, da je gledalec naiven: neposredna ponovitev predstave ali njena premestitev v sodobnost. Rekonstrukcija vselej že tudi je predstava o predstavi ali gledališče o gledališču, kolikor noče biti zgolj naivna ponovitev ali prav toliko naivna posodobitev. Zgolj rekonstrukcija, ki eksplicitno reflektira tako pomen objekta, ki ga rekonstruira (pretekle predstave ali dogodka), kot interes sodobnosti za njeno rekonstrukcijo, je lahko samolastna gledališka stvaritev ali (nedvomno v drugačnem smislu, kot besedo uporabljaš ti) avtentična predstava. A to ne pomeni, da gledališče, ki govori o gledališču (npr. o predstavi Vita Tauferja in motivu Boruta Šeparovića za njeno rekonstrukcijo danes), ne more obenem prek tega spregovoriti tudi o zunajgledališki realnosti (na primer o vprašanju upora in subverzije znotraj gledališkega dispozitiva in v družbi sami).
Vprašanje o (ne)možnosti upora in o posledicah upora tako je realni preostanek predstave, ki sicer jasno naslavlja lastno fiktivnost. Morda tovrstno razumevanje nastane na podlagi izkrivljenega razumevanja osnovnih namenov Tauferjeve predstave. Morda je v določenih segmentih Šeparovićeve predstave to vprašanje artikulirano bežno, nejasno, pomanjkljivo. A bolj pomemben kot Resnica o izvirni predstavi, kot pravilna interpretacija izvorne predstave, pravzaprav pa tudi bolj pomemben kot uspešnost uprizoritvenih strategij njene rekonstrukcije, je razmislek o sodobnosti, ki ga rekonstrukcija sproža prek razmisleka o izvirni predstavi. Bodo tudi današnji protestniki pred borzami ali na fakultetah čez 30 let razmišljali, da so se borili zaman oziroma so dobili tisto, kar so si najmanj želeli?
Tadel: Popolnoma se strinjam, da je osrednja, če ne celo edina stvar, za katero gre, razmislek o sodobnosti. Zanimivo je, da isto gledališče, ki je v letošnji sezoni uprizorilo Svetinovo igro Stolp, o kateri si ti napisala, da, če zelo poenostavim, slavi čistost lepe duše, ki se noče umazati v stiku s svetom, z Razrednim sovražnikom poskuša nekako katalogizirati probleme, konflikte in protislovja našega časa.
Ampak ravno v tem vidim problem: gre samo za naštevanje, dokumentiranje, ne pa za analizo, za iskanje točke, kamor postaviš palico in začneš kaj premikati. Omenila si borze in fakultete: gre za nekakšen protikapitalistični krik, ki je do neke mere prisoten tudi v Razrednem sovražniku v smislu, »bili smo (v osemdesetih) proti, zmagali smo in zdaj je slabše kot prej«. To se mi zdi predvsem preveč poenostavljeno, še bolj pomembno za uprizoritev pa je, da v resnici nima nobene zveze s Tauferjevim Sovražnikom.
Ne vidim razloga, zakaj politična provokacija v gledališču danes ne bi delovala – o tem, ali deluje, se namreč sprašuje Šeparović v gledališkem listu. Seveda pa se je treba vprašati, kaj je tisto, kar je res provokativno. Gledališke publike – še zlasti v Mladinskem – ne provociraš s tem, da ji uprizarjaš slovenski nacionalizem, ne provociraš je s tem, da se dereš, kako je kapitalizem nekaj grdega, in retorično sprašuješ, ali ni še slabši od socializma?
To so vse točke, kjer bi se moral razmislek šele začeti. Če bi se odločili, da uprizarjajo strašnost življenja v kapitalistični Sloveniji, morda za začetek Razredni sovražnik izpred tridesetih let ni najboljše izhodišče. Morda tudi re-/de-/konstrukcija (Kaj sledi? Sub-/kontra-/re-/de- ...) ni najboljša forma. Brez dvoma bi se o kapitalizmu v Sloveniji dalo narediti zanimivo uprizoritev, seveda pa bi to terjalo bolj zahtevno delo, kot je običajen študij gledališke predstave. Za začetek bi morali pogledati, kaj v Sloveniji sploh je kapital? Kdo ga nadzira in kakšne interese ima? Verjetno bi prej ali slej prišli do vloge države in njenih represivnih aparatov, kajpak tudi šolstva – tukaj seveda je možna navezava na šolski upor v Razrednem sovražniku. Morda bi se morali vprašati tudi, kakšna je povezava kulture in države, ki kulturo v zelo veliki meri financira.
To bi bila analiza, lahko zelo boleča. Morda bi se izkazalo, da je problem kapitalizem, morda bi se izkazalo, da je vsa Slovenija samo lutka v nekem globalnem sistemu in da vse, kar počnemo, usmerjajo v nekih globalnih centrih moči? Tega sicer ne verjamem – prvič je Slovenija premajhna, da bi koga zares zanimala, in drugič je v Sloveniji globalnega kapitala mnogo premalo, da bi imel kakšen vpliv.
Skratka, ja, upor vsekakor, ampak proti jasno definiranemu nasprotniku: v osemdesetih je bilo jasno, kdo je sovražnik. Totalitarni sistem. Kdo pa je sovražnik danes? In, morda še bolj pomembno vprašanje: kdo smo mi, ki se upiramo?
Čičigoj: Če je bilo v osemdesetih jasno, kdo je »razredni sovražnik«, pa tudi kdo tvori razred, ki se mu upira, je danes mnogo teže locirati tako oblast, ki naj se ji upremo, kot sam politični subjekt, ki lahko proizvede spremembe. Ravno v tem pa vidim možno povezavo s Tauferjevo predstavo – v primerjavi in konstruktivnem premisleku dejavnikov upora ter o tem, kako in komu se danes upirati.
Strinjam se, da Šeparovićevi predstavi na tej točki umanjka pronicljivega premisleka, ki se izgubi v pavšalnem naštevanju vseh mogočih težav sodobnosti. Vendar pa vidim v tej vsesplošni zmedi prav simptom zgoraj omenjene težave sodobnosti in posledične težavnosti upora (ali provokacije) danes: oblast (kapitala) je tako disperzna in vsi smo tako vpeti vanjo, da, hote ali ne, pogosto sodelujemo pri reproduciranju statusa quo in vzdrževanju sistema tudi, ko se mu deklarativno upiramo.
Prav v luči tega vidim problem provokacij v gledališču in umetnosti danes. Za ilustracijo bi si sposodila primer, ki ga rad navaja Slavoj Žižek – nedavno prepoved utopične fantazijske fikcije na Kitajskem. Ta kršitev svobode govora je obenem znak, da avtoritarni režimi govor – ali pisanje ali umetnost – še vedno dojemajo kot potencialno nevarne, v nasprotju s statusom umetnosti in govora v tako imenovanih svobodnih družbah. Prav zato, ker je vse možno izreči in pokazati, se morda zdi, da nič od izrečenega in pokazanega ne more zamajati sistema … Mislim, da mora gledališče, ki želi biti politično, eksplicitno nasloviti (na odru ali v študijskem procesu) prav ta vprašanja in šele nato iskati svoj politični potencial.
Šeparovićeve šibke točke ne vidim v tem, da ne locira jasnega razrednega sovražnika ali uporniškega subjekta, temveč bolj v tem, da ne reflektira te svoje nezmožnosti kot širšega družbenega fenomena ter ostaja vpet v nekoliko zastarele pojmovne sheme, ki so bile morda uporabne v času Tauferjeve predstave, danes pa terjajo revizijo. (Mimogrede, prav Gibanje 15o v primerjavi s to predstavo premore mnogo bolj pronicljivo refleksijo sodobnosti – dejstvo, da ta praktično ne pride v medije, je drug problem, ki si zasluži posebno obravnavo!)
Morda se že preveč oddaljujem od predstave – a vendarle bi rekla, da so prav tovrstni razmisleki njen pozitivni preostanek. Četudi ta refleksija umanjka v sami predstavi, četudi so mnoge njene uprizoritvene strategije vprašljive, pa mislim, da bolj potrebujemo predstave, ki vsaj skušajo kritično reflektirati sodobno družbo, kot pa brezinteresno konzumpcijo tistih, ki »lepodušniško« živijo v svojem, alternativnem svetu. Če prve prek razmisleka o tem, kje morebiti streljajo mimo, razprejo vsaj nekaj relevantnih vprašanj o družbi, je to že zelo veliko.
Tadel: Bojim se, da sva res prišla do jedra – hkrati pa do problema nedoslednosti in oportunizma, najsi gre za Gibanje 15o ali umetniške upornike. Oboji zahtevajo od države, da je instrument reševanja nakopičenih problemov, hkrati pa problematizirajo demokratične mehanizme, prek katerih država deluje. Mimogrede, pred ljubljansko borzo je visel napis: »Volitve so farsa, gremo vsi na cesto.« To je seveda možno stališče, ampak njegova logična posledica je nasilen prevzem oblasti. Ne predstavljam si, da si ti protestniki to želijo, avtorji in izvajalci v Mladinskem gledališču pa verjetno tudi ne.
Ampak ravno za to gre: problemi, ki se jih lotevajo, ostajajo neverjetno nepremišljeni – v tem je Razredni sovražnik res zrcalna slika dogajanja v družbi. Ampak že midva sva v temle enostavnem dopisovanju izpostavila več točk, kam bi se lahko razvijala analiza, pa se ne. (Mimogrede, ni čisto fer kriviti medijev, da ne pokrivajo protestov; ravno sem v reviji New Yorker prebral izčrpno reportažo iz Zuccotti parka v New Yorku, kjer se izkaže, da so z vsebino protestov precejšnje težave; podobno je bilo v Ljubljani – ko so protestniki dobili besedo, niso imeli kaj povedati.)
Bojim se, da gre še v večji meri kot za ekonomsko za globoko družbeno krizo in da so morda še v največji krizi družboslovne vede, ki so povsem brez odgovorov na nakopičene probleme. Glede na to, da so te analize tako nedorečene, se mi zdi skoraj srhljivo, ko Šeparović zapiše: »Mislim, da se je Tauferjeva predstava borila s tedanjim sistemom, moj Razredni sovražnik pa se bori z današnjim (ki je mogoče celo veliko nevarnejši). Izbral sem stran, na kateri sem.«
Zelo naravnost rečeno, po ogledu predstave mi ni jasno, kaj misli s tem, da je izbral stran, in tudi ne, kako se bori. Predstava ni ne eksplozija frustracij, kot je bila Tauferjeva, ne analiza aktualnih problemov. Ni provokacija in ni resignacija. Je kljukica na repertoarju. Žalostno.
Čičigoj: Morda Šeparovićev Razredni sovražnik res operira z nedorečenimi problemi. Ne vem pa, ali sta oportunizem in nedoslednost njeni ključni hibi. Kolikor sem razbrala iz predstave, Šeparović od države ničesar eksplicitnega ne zahteva, tudi njene ukinitve ne.
Kar pa se tiče Gibanja 15o, moram vztrajati pri jasnem razlikovanju tega, kar se percipira kot odsotnost zahtev oziroma jasnega programa pri gibanju, od zmede, o kateri sem govorila v zvezi s predstavo. Razlika je približno taka kot med sokratsko, torej ozaveščeno nevednostjo, in nevednostjo dokse, ki se slepi, da ve. Kakor jaz vidim gibanje, to med drugim resda izpostavlja tudi nezaupanje do reprezentativne demokracije, a nasilni prevzem oblasti nikakor ni edina alternativa, saj ji lahko zoperstavimo tudi koncepte neposredne demokracije, samouprave ali samoorganizacije, pa postfordistični koncept »multitude« in še druge oblike. Ko sem navrgla, da tovrstni premisleki pogosto ne pridejo v medije, nisem hotela s tem nikomur nalagati krivde. Ti koncepti tako radikalno presegajo reprezentacijski diskurz, da jih verjetno mediji težko spravijo v okvir eksplicitnih političnih zahtev vladajočim oblastem – ki bi se verjetno v najboljšem primeru iztekle le v kompromis z obstoječim sistemom, kar je po mojem razumevanju ravno to, česar gibanje ne želi.
Morda je bolje, da nekatera vprašanja ostajajo odprta – želela sem zgolj, da ne bi metali v isti koš vsakega sodobnega uporniškega poskusa, da ne bi enačili protestnikov z razmeroma artikuliranim pogledom na družbo (odvisno od posameznikov, seveda) ter gledališke predstave, ki se sicer nanje eksplicitno referira, a na precej nejasen način. A vseeno ne dvomim, da tudi za predstavo v Mladinskem stoji resna namera ustvarjalcev »izbrati stran« in »se zanjo boriti« – mislim, da sta ta izbira in borba razpoznavni iz predstave (četudi temeljita zgolj na umetniški denunciaciji brez resne provokacije, pa tudi brez temeljitega premisleka); koliko so pri tem uspešni, je pa druga zgodba. Ta bi se lahko začela z vprašanjem, kaj je politična umetnost in na kakšen način to danes ne more biti (v smislu svojega učinka).
Četudi Šeparovićev Sovražnik zame ni bil nikakršno »razodetje« Realnega in četudi skoraj gotovo ne bo povzročil, da bi kdo iz občinstva po ogledu »izbral stran« ali jo zamenjal, pa se v nasprotju z večino sodobnih repertoarnih predstav vsaj ukvarja z relevantnimi temami. V luči vprašanj, ki jih v svoji večji ali manjši učinkovitosti odpira, je tako zame vsaj mnogo bolj ogleda in razmisleka vreden kot neznanska večina drugih repertoarnih kljukic.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
