Spektakel za najširše občinstvo
Foto: Darja Štravs Tisu
Minkus/Petipa: Don Kihot. Dirigent Simon Krečič, koreograf Irek Mukhamedov. SNG Opera in balet Ljubljana. 9. 4. 2014, 150 min.
29. 04. 2014
Spomin na balet Don Kihot je svež; pred dvema sezonama so ga namreč premierno uprizorili v mariborskem operno-baletnem gledališču. Tako mariborska kot tudi ljubljanska predstava sta ustvarjeni po izvirni koreografiji Mariusa Petipaja, ki jo je pozneje preoblikoval Aleksander Gorski. Četudi obe sledita osnovni epizodni zgodbi iz Cervantesovega romana, ki v ospredje postavlja romanco med mladima Kitri in Basilom, pa se med seboj precej razlikujeta; mariborska je sodobna, učinkovito skrajšana različica, prežeta s sofisticiranim humorjem, ljubljanska pa je scensko in kostumsko razkošna v izvirni dolžini koreografije ter začinjena z burleskno obarvanimi vložki. Ne moremo pa zaobiti dejstva, da v tehničnem pogledu celotni mariborski baletni ansambel močno prednjači pred ljubljanskim. Splošen vtis, ki ga dobimo ob ogledu obeh predstav, pa je, da mariborska sledi duhu današnjega časa, ljubljanska pa oživlja podobo klasičnega baleta 19. stoletja.
»V Ljubljani smo dobili všečen balet Don Kihot, ki je namenjen vsem generacijam.«
Irek Mukhamedov je ohranil (za današnjega gledalca predolgo) koreografijo v treh dejanjih in jo prilagodil zmožnostim plesalcev. Ker kot umetniški vodja ljubljanskega Baleta dobro pozna svoj ansambel, mu je uspelo iz vsakega plesalca izvabiti najboljše in tako ustvariti sicer tehnično manj zahtevno (z izjemo solističnih delov Kitri in Basila), a učinkovito koreografijo. Premierska izbira Ane Klašnja za vlogo Kitri je dobra. Dolgoletna solistka ljubljanskega Baleta ohranja radoživost, s katero nas je očarala že v Vámosevi koreografiji Romeo in Julija. Balerino odlikuje dobro ravnotežje, v vlogo Kitri pa je vložila tudi vso svojo energijo in vztrajala v tehnični dovršenosti do konca predstave (kljub izčrpanosti, ki jo je s svojo rutiniranostjo prikrila). V pas de deuxih se je dobro ujela s partnerjem, slokim Kentom Jamamotom, ki se je predstavil kot dober partner in plesalec z visokimi skoki, ki mimogrede zavrti več zaporednih pirouettes (te bo moral začeti vrteti tudi v levo, saj se to pač pričakuje od vrhunskih plesalcev), do visoke tehnične in igralske odličnosti pa ga čaka še trdo delo. V vlogi Espada karizmatični Lukas Jerkander tehnično ni navdušil, za odtenek pa je bila v tem pogledu boljša njegova soplesalka Hye Min Kim v vlogi Mercedes. Nina Noč in Mariša Nač kot Kitrijini prijateljici nista bili natančni v izvedbi, kar je bilo še posebej izrazito v duetih. Don Kihot (Tomaž Horvat) in Sančo Pansa (Gregor Guštin) sta v predstavo umeščena kot stranski figuri, ki se pojavljata v burlesknih situacijah (žal zaradi pretiravanja v igri nista dosegala učinka komičnosti). Mukhamedov je v predstavo vključil tudi učence ljubljanskega baletnega konservatorija in jim tako omogočil dragoceno izkušnjo.
Dirigent Simon Krečič, sicer umetniški direktor Opere v SNG Maribor, je vešče vodil orkester v pričakovano hitrem tempu, ki pa so mu baletni plesalci težko sledili. Scenografija Andreja Stražišarja v svoji razkošnosti in barvitosti meji na kič, kostumi Lea Kulaša pa upodabljajo sijaj klasičnega baleta. Jasmin Šehić je svetlobo oblikoval z namenom poudarjanja scene in kostumov. Na kratko bi lahko rekli, da smo v Ljubljani dobili všečen balet Don Kihot, ki je namenjen vsem generacijam.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
