Svoboda v mehurčku
19. 12. 2015
V Centru za sodobno umetnost Dox v Pragi je do 25. januarja 2016 na ogled razstava Krasni novi svet . Skozi panoptikum treh velikih avtorskih del – Krasni novi svet Aldousa Huxleyja, 1984 Georgea Orwella in Fahrenheit 451° Raya Bradburyja – in njihovih distopičnih napovedi prihodnosti se posveča posamezniku v sodobni družbi, hkrati pa nam zastavlja vrsto vprašanj o vplivih družbenega nadziranja, množičnega potrošništva in medijske industrije na človeka.
Omenjeni avtorji, ki tvorijo rdečo nit razstave tako v konceptualni zasnovi kot njeni realizaciji, so v svojih delih želeli spodbuditi bralce k razmišljanju o pretečih nevarnostih, ki nam jih v prefinjenih oblikah prinaša prihodnost. Njihova sporočilna moč se nam ob ogledu razstave odstira zelo lucidno, mestoma celo dobimo občutek, da vstopamo v srž njihovih antiutopičnih novel, kjer prevzamemo vloge glavnih akterjev.
Razstava je zasnovana v treh delih, k čemur še dodatno pripomore vsebinska razvrstitev umetniških inštalacij, slik in fotografij v tri nadstropja. Prvi del, Življenje v kletki, temelji na omenjenem Orwellovem romanu iz leta 1949. Pisatelj je v njem podal mračno vizijo človeške družbe, nadzirane prek totalitarnih režimov in njihovih mehanizmov. Orwellova strašna napoved v knjigi, ki je nastajala na vrhuncu stalinistične ere, se je tekom 20. stoletja v preobleki številnih diktatur uresničila v različnih delih sveta. Ne le, da lahko na razstavi na doživet in pretresljiv način obnovimo zgodovinsko znanje o strahotah režimov, temveč se zavemo dejstva, da je Orwellov svet še kako resničen tudi danes.
Že ob vstopu v razstavno dvorano se soočimo s štirimetrskimi kipi Mao Cetunga, Stalina, Hitlerja in Lenina, v katere z nasprotne strani zre nadrealistična skulptura golega človeka, ki prodira skozi tla. Gre za delo znanega makedonskega kiparja Žarka Bašeskega, naslovil ga je Navadni človek. Nadvse zanimiva inštalacija češke sodobne umetnice Barbore Bálkove From Nowhere to Nowhere nas spet sooči s štirimi razvpitimi diktatorji. Na vrtiljak, ki je v počasnem pogonu, so z jermeni in vrvmi pripeti Hitler, Stalin, Mao in Kim Jong Un. Figure so v klečečem položaju in od pasu navzdol gole, iz ozadja pa je slišati ponavljajoče se škripanje vzvodov, ki v dani postavitvi sčasoma postane nekoliko psihedelično. Avtorica je več kot očitno moralno in politično satiro podkrepila s pomenljivim citatom francoskega sociologa in filozofa Jeana Baudrillarda: »Zgodovina, ki se ponavlja, se spremeni v farso. Farsa, ki se ponavlja, se spremeni v zgodovino.«
Drugi del razstave, Svoboda v mehurčku, se poigrava z nam vsem skupno množično propagando, oglaševanjem, potrošništvom in zabavno industrijo v razvitih družbah. V tem sklopu so umetnice in umetniki črpali predvsem iz omenjenih del Huxleyja in Bradburyja. Medtem ko je Orwell opozarjal na nadziranje posameznika in pritiske od zunaj, sta Huxley in Bradbury glavno grožnjo videla v prostovoljni vdaji oziroma celo suženjstvu ljudi, ki se pustijo manipulirati.
Huxley se je v tridesetih letih minulega stoletja posvečal zlasti vprašanju, kako sredstva sodobnega napredka uporabiti za oblikovanje človeka po vnaprej zamišljenem vzorcu oziroma programu. Tu se skriva tudi glavno antiutopično sporočilo in svarilo pred izoblikovanjem prefinjenega družbenega kastnega sistema, ki bi človeka dokončno prikrajšal za vso njegovo individualnost in zasebnost ter mu tako na najbolj nizkoten način odvzel dostojanstvo; pisatelj ga briljantno predstavi v Krasnem novem svetu (1932). Ameriški pisatelj Bradbury pa si je v petdesetih letih 20. stoletja celo drznil napovedati zmago plehke kulture množičnih medijev nad bogastvom in vrednotami bralne kulture v sodobnih družbah, kar nam sporoča v omenjenem delu Fahrenheit 451° iz leta 1953.
V tem sklopu je najbolj markantna ogromna inštalacija Čeha Petra Motyčke in sodelujočih umetnikov, ki so na površino celotne stene v prostoru namestili 50 velikih TV-zaslonov. Na njih se predvajajo reklamna sporočila za različne izdelke, s katerimi se dnevno srečujemo v potrošniškem svetu. Največji učinek na obiskovalca doseže umetnik z dejstvom, da vsak zaslon kaže isto stvar, tako da propagandnega sporočila preprosto ne moremo prezreti.
Povedni sta tudi umetniški postavitvi dveh ameriških avtorjev – umetnika Williama Bettsa in umetnice Heather Dewey-Hegborg. Prvi je iz posnetkov kamer na različnih javnih mestih sestavil kolaž lasersko obdelanih slik, s čimer je opozoril na vseprisotno nadziranje naših dnevnih aktivnosti. Omenjena umetnica pa je na osnovi analize DNA iz odvrženih cigaretnih ogorkov, las, žvečilnih gumijev idr., najdenih na ulicah, izdelala tridimenzionalne portrete. S svojim avtorskim prispevkom, ki ga je naslovila Pogledi tujcev, je več kot šokantno izpostavila pretečo nevarnost genskega nadziranja v sodobni družbi.
Umetniki so v tem delu razstave želeli pokazati, kako prefinjeno sodobna oglaševalska in zabavna industrija prevzemata vlogo prikritega manipulatorja. Kurator razstave Leoš Válka pravi, da imajo zanjo na razstavi postavljeno celo posebno metaforo. Gre za gromozansko spiralo iz prozorne plastične folije, ki se na višini 6 metrov nad tlemi v številnih notranjih prehodih vije skozi osrednji razstavni prostor. Ponazarja alegorijo življenja v mehurčku z labirintom slepih ulic in je metafora za čudovit zapor. Gre za umetniški izdelek potujoče skupine Numen/For Use, ki deluje na področju industrijskega in prostorskega oblikovanja.
Veličastna spirala je nekakšen uvod v tretji del razstave, ki so ga poimenovali Izločeni in obravnava sodobni pojav družbene marginalizacije posameznika, ki se prostovoljno odloči za umik iz javnega življenja. V današnjem drvečem življenjskem stilu, ki poveličuje uspeh in nenehno aktivnost kot edini smoter obstoja, se marsikdo več ne vidi kot enakopraven član družbe. Pretirana občutljivost in neprilagojenost izzivom sodobne družbe terjata žrtve, ki ne fizično ne socialno ali finančno temu niso več kos in se odločijo daljši čas živeti v zaprtem prostoru brez vsakršnih socialnih stikov.
Sindrom osebne izolacije je na razstavi predstavljen zlasti v kontekstu moderne Japonske, kjer se je za opisani pojav uveljavil izraz hikikomori. Navzoč je že od devetdesetih let minulega stoletja, pri čemer število primerov zlasti v zadnjem času občutno narašča. Na Japonskem naj bi znake tega pojava kazalo že več kot milijon ljudi, čeprav številni japonski psihologi menijo, da so tovrstni simptomi zelo očitni tudi drugod po svetu. V ta sklop sodi fotografija japonskega umetnika Daisuke Takakure z naslovom Množica iz monodramskih prizorov, ki s tehniko fotomontaže v številnem občinstvu ljudi z različnimi pozami in obraznimi mimikami prikazuje eno in isto osebo.
Četrti del razstave, poimenovan Absolutna sreča, ki je tudi vsebinska kulminacija njene idejne zasnove, se posveča Huxleyjevemu distopičnemu videnju sveta, kot ga je nazorno predstavil v Krasnem novem svetu. Duh njegovih temačnih napovedi prihodnosti pravzaprav diha in živi v celotni razstavi, le da tu dejansko doseže svoj vrhunec. Steklene epruvete s plastičnimi modeli človeških zarodkov, ki po metodi stisnjenega zraka potujejo od prvega do tretjega nadstropja stavbe, nas teatralno soočijo z njegovo vizijo sprogramiranega oblikovanja človeka. Prek kompleksne inštalacije se lahko obiskovalec živo zave posameznih faz vnaprejšnje biološke in socialne določenosti, na osnovi katere avtor v noveli porazdeli ljudi na alfa, beta in gama.
K posebnemu učinku zadnjega dela razstave pripomore tudi dejstvo, da so izbrani prostori zatemnjeni, iz ozadja pa slišimo ključne odlomke iz Krasnega novega sveta. Zanimivo je, da se večina obiskovalcev na tej točki razstave tudi vpraša glede predhodne namembnosti objekta, kjer danes domuje praški Center za sodobno umetnost Dox. Vprašanje, ki za zahtevno postavitev razstave vsekakor ni neumestno, nas privede do podatka, da je bila tu nekoč tovarna za izdelavo strojne opreme. Industrijske hale ne bi mogle biti boljša predispozicija za ponazoritev Huxleyjeve vizije serijske proizvodnje človeštva, ki nas v svojem bistvu asociira na industrijsko oblikovanje.
Razstava Krasni novi svet nam ponuja izvrstno priložnost, da se ozremo v moderno družbo in pretehtamo kredibilnost črnih napovedi treh velikih vizionarjev. Tako kot se na poglobljen način loteva globalne družbene situacije, se prizadevno dotika tudi naše osebne resničnosti. Je morda res, da živimo sredi »svobode v mehurčku«, ki nam prinaša absolutno srečo, ali pa je predstava o njej le dozdevna, ker traja toliko časa, dokler se mehurček ne razblini? Ali kot je dejal Aldous Huxley: »Človek verjame v stvari, ker je predestiniran, da verjame vanje.«
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
