Virtualni orkester, realna glasba
Borut Kržišnik: Lightning. Virtualni orkester Borut Kržišnik, violina Klemen Bračko. Založba Claudio, Velika Britanija, in KUD France Prešeren, Ljubljana, 2013. 49 min., od 9,75 €, CD 16,75 €
28. 10. 2013
Kakor virtualni orkester pojmuje skladatelj Borut Kržišnik (letnik 1961), gre za računalniško platformo, ki s pomočjo vnaprej posnete knjižnice zvokov pravih glasbil ustvarja glasbo, ta pa se lahko v nekaterih pomembnih podrobnostih razlikuje od glasbe pravega orkestra. Pravim ustvarja, kajti Kržišnik je sicer njen skladatelj, vendar hkrati (in sočasno) tudi izvajalec, producent in snemalec.
Takšna vloga mu očitno tudi najbolj ustreza, kajti čeprav je v dolgi glasbeni karieri deloval v različnih zasedbah (na kitaro je igral pri Borghesii in Laibachu, bil je gonilna sila eksperimentalne skupine Data Direct), ga najbolje poznamo kot samostojnega ustvarjalca, ki je med drugim sodeloval s slovitim vsestranskim umetnikom Petrom Greenawayem, nekaj skladb mu je izvedel kvartet Enzo Fabiani in ljubljanska Filharmonija, doslej pa je posnel sedem samostojnih plošč. Najnovejša z naslovom Lightning je prav gotovo njegovo najbolj kompleksno delo in kot tako s svojo zasnovo in izvedbo navdušuje in osuplja, hkrati pa zastavlja celo vrsto zanimivih vprašanj.
Računalniško generirano orkestrsko glasbo danes seveda množično uporabljajo zlasti za zvočno podlaganje oglasnih sporočil. Takšna glasba je redko kaj več kot pomoč za ustvarjanje določenega razpoloženja, njeno zgledovanje pri najbolj znanih delih iz evropske resne glasbe pa namerno in od izvirnika odmaknjeno samo toliko, da preprečuje tožbe zaradi plagiata. Nekoliko bolje je v filmski glasbi, kjer virtualni orkester že dolgo omogoča bolj ekonomično, hitrejše in pogosto učinkovitejše opremljanje zlasti žanrskih filmov z ustrezno zvočno kuliso. Toda v večini primerov takšna glasba nima življenja (in trga) zunaj prvotnega prostora in namena, čeprav seveda obstajajo izjeme.
»Borut Kržišnik nikjer ne išče bližnjic in realizacija tako ambicioznega projekta gotovo zahteva neskončne ure potrpežljive vztrajnosti in nepotešljive radovednosti.«
Borut Kržišnik pa se uporabe virtualnega orkestra loteva precej drugače, predvsem dosti bolj celovito in (kot v kratkem pa zato toliko bolj učinkovitem besedilu na ovitku nove plošče zapiše sam) zato, ker ga ne zanima toliko, da bi se z improvizacijo (kot je v džezu in iz njega izhajajoči improvizirani godbi) osvobodil vnaprej določenega zapisa oziroma da bi se rešil fizičnih omejitev glasbil, ampak predvsem zato, da bi se za nekaj osvobodil.
Osvobodil za glasbo, ki uporablja virtualni simfonični orkester, ne da bi njegovo glasbo hkrati omejevale estetske, tehnične in zgodovinske danosti orkestra in glasbil v njem. Kržišnikov glasbeni svet je ritmično nepredvidljiv, zvočno razkošen, fantastično barvit in večplasten, pogosto združuje nezdružljivo (recimo diskreten komplet bobnov in orkester v uvodni skladbi), zvoki glasbil imajo večkrat obseg, ki pravega daleč prekašajo tudi z okretnostjo in agilnostjo, dinamične kontraste najbrž najbolj od vsega omejuje snemalna tehnika itn.
Tudi zato Kržišnikova glasba ni »klasična« v običajnem pomenu te besede. Četudi kdaj na kratko povzame kakšen obrazec romantičnega izročila ali zvočne rešitve njegovih naslednikov od Wagnerja in Mahlerja do Šostakoviča, je mogoče na drugi strani v enaki meri zaslediti tudi vplive popularne glasbe od džeza, roka in elektronike do njenih bolj radikalnih in danes pogosto že skoraj pozabljenih nastavkov, kot je recimo nekoč tudi pri nas precej priljubljen in vpliven rock v opoziciji. Skladno s tem Kržišnikova glasba nima klasične glasbene organizacije, recimo suite ali celo simfonije, temveč jo sestavljajo skladbe različne dolžine (od dveh minut in pol do več kot osmih), ki imajo evokativne naslove (Persistence of Flesh, Breakthrough, Memory Prism, Rules of Disorder), kar velja tudi za naslov plošče kot celote: Lightning (blisk) je namreč izraz, ki zelo dobro povzema pogoste in bliskovite spremembe v njegovi glasbi.
Morda kaže opozoriti na izjemen trud, potrpljenje in ustvarjalno energijo, vložene v realizacijo te plošče. Borut Kržišnik nikjer ne išče bližnjic in realizacija tako ambicioznega projekta gotovo zahteva neskončne ure potrpežljive vztrajnosti in nepotešljive radovednosti, ki te ženeta, da raziskuješ brezmejno zvočno pokrajino, kakršno pred tabo odpira virtualni orkester. Lightning morda ne prinaša lahkotnih instantnih melodičnih viž, ki gredo hitro v uho, zato pa obilico mojstrsko organiziranih zvokov za nekoliko izbirčnejše poslušalce. Ob vsakem naslednjem poslušanju namreč prodiramo globlje v zvočno tkivo in odkrivamo nove, zanimive, sveže poglede. Ti pa se zdijo kot naročeni za scensko ustvarjalnost v najširšem smislu te besede.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
