Miha Maleš in Zoran Mušič
Vrhunska slikarja, dobra prijatelja
V Gradu Dobrovo, kjer je edina stalna zbirka del Zorana Mušiča (1909–2005), so dvajseto obletnico njenega obstoja obeležili z razstavo, ki prikazuje vez med dvema osrednjima figurama slovenske umetnosti v preteklem stoletju, Miho Malešem in Mušičem. Gre za zanimivo postavitev, v kateri razstavljena dela intervenirajo v stalno zbirko Mušičevih del, kar odnos med umetnikoma še dodatno poudari. Večinoma gre za Maleševa dela in dokumentacijo (pisma, revije, spominska knjiga umetnikove hčere z avtoportreti umetnikov, tudi Mušičevim) ter nekaj Mušičevih zelo zgodnjih grafičnih del, ki začasno postavitev neposredno povežejo s stalno razstavo. Vitrine, v katerih se nahaja dokumentarno gradivo, so postavljene v samo jedro in ta način postavitve, ki se mnogokrat ne izkaže za najbolj optimalnega, je v tem primeru popolnoma legitimen, saj se razstavljena dokumentacija popolnoma zlije z zbirko, tako da se zdi, kakor da je tam že od nekdaj. To je gotovo treba pripisati tudi gradivu samemu, ki nas ves čas usmerja med Mušičem in Malešem in že s samo postavitvijo kaže na njun večplasten odnos.
Miha Maleš (1903–1987) je pustil pečat naši kulturni zgodovini ne le kot odličen umetnik, ampak zlasti v času med obema vojnama tudi kot izjemen založnik, urednik in pisec o umetnosti. Dolgoletni ravnatelj Moderne galerije Zoran Kržišnik je v predgovoru ob njegovi retrospektivni razstavi leta 1974 v Moderni galeriji o njem zapisal, da je »za popularizacijo slovenske umetnosti in sploh za delež likovne umetnosti v kulturni zavesti slovenskega človeka storil Miha Maleš več kot kateri koli naš ustvarjalec od Jakopiča dalje«.
Njegovo neprecenljivo delo je bilo izdajanje prve revije za slovensko sodobno umetnost Umetnost – mesečnik za umetniško kulturo med letoma 1936 in 1945. Tako je tudi prišel v stik s šest let mlajšim Mušičem, katerega je leta 1935 v pismu nagovoril, naj za revijo napiše vtise iz svojega študijskega potovanja po Španiji. Od te začetne spodbude je Mušič napisal mnogo prispevkov, predstavljal je vez Slovenije z umetniškim dogajanjem v Zagrebu in prišel do objav številnih reprodukcij svojih del, sčasoma pa je to plodno strokovno sodelovanje preraslo tudi v osebno prijateljstvo.
Poleg sodelovanja pri reviji sta vez med umetnikoma tudi umetniški skupini, v katerih sta delovala v predvojnem obdobju. Miha Maleš je bil pobudnik in osrednja figura leta 1928 izoblikovane skupine, imenovane Četrta generacija, Zoran Mušič pa je bil del umetnikov, ki so v bolj ali manj nespremenjeni zasedbi razstavljali pod skupnim imenom Klub neodvisnih od leta 1936 do 1943. Mušič je bil tudi avtor Manifesta kluba neodvisnih umetnikov, ki je bil objavljen v časopisu Slovenec septembra leta 1937 in v katerem je zapisal vodila sloga, ki ga poznamo pod imenom »barvni realizem«. Obe skupini je do neke mere družil tudi študij na zagrebški likovni akademiji (Maleš je ostal tam samo eno leto in nato diplomiral v Pragi) in približno sorodno sprejemanje umetniških smeri. V reviji Umetnost je bil novembra istega leta objavljen tudi pogovor med njima, v katerem sta utemeljila povezavo med skupinama (Maleš je celo rekel, da bi se lahko Neodvisni imenovali Peta generacija). Čas med vojnama je bil zaznamovan s porajanjem najrazličnejših umetnostih kolektivov, društev, skupin, odnosi med njimi pa so bili velikokrat fluidni in ko je delovanje ene ugasnilo, so se umetniki v želji po razstavljanju priključili drugi, saj so te nastajale tudi zaradi organizacijskih razlogov.
Mušič in Maleš sta navkljub sodelovanju pri reviji in stalnemu dopisovanju nastopila skupaj le enkrat, in to na razstavi spomladi leta 1938 v Jakopičevem salonu, ki je še do konca druge svetovne vojne pomenil ključno razstavišče za sodobno umetnost. Predstavila sta se skupaj s slovaškim umetnikom Mikulášem Galando in za razstavo je Fran Šijanec zapisal, da jim je »skupna volja do neskaljenih prvin doživetja, rešuje pa Galanda plastične, Maleš linearne in Mušič barvne probleme«. S tem mnenjem bi se morda lahko do neke mere strinjali tudi pri tej razstavi, če nas ne bi ves čas spremljale podobe taboriščnikov iz cikla Nismo poslednji, ki ga je Mušič sicer začel ustvarjati šele v sedemdesetih letih, s tem pa tudi ubral popolnoma drugo in samosvojo pot.
A vendar je aktualna razstava v Goriških Brdih pomembna tudi zato, ker po vseh teh letih ponovno postavi skupaj umetnika in lahko primerjamo njuni življenjski in umetnostni poti. Maleševa razstavljena dela so pretežno omejena na različne prizore in poglede na Pariz in Benetke. To nikakor ni naključje, saj ju je umetnik obiskoval pogosteje kot druga evropska mesta, pa tudi Mušičevo življenje po vojni je bilo razpeto ravno med ti dve mesti. Tako umetnika po vojni nista ostajala v stiku zgolj preko pisem, ampak sta se pogosto tudi srečevala. Maleš je predstavljal tudi eno izmed Mušičevih vezi z domovino do vrnitve leta 1956. Maleševe monotipije in litogravure Benetk in Pariza iz petdesetih let lahko neposredno primerjamo z deli iz stalne Mušičeve postavitve, kar je še dodatna prednost umestitve razstave znotraj stalne zbirke.
Med razstavljenimi deli je tudi morda širši javnosti najbolj znano Maleševo delo Spomin na Benetke iz leta 1936, za katero lahko upravičeno rečemo, da je zvezda te razstave. To je bilo slikarjevo najljubše delo in ga je poklonil Moderni galeriji v Ljubljani, od koder so ga za razstavo tudi posodili. Slika sicer nima neposredne zveze z odnosom med Mušičem in Malešem, omogoča pa nam primerjati Malešev način slikanja Benetk pred in po vojni. Hkrati pa se navezuje na njegov poslikan keramični krožnik, ki ima na razstavi še dodatno vlogo, da namreč izpostavlja Maleševo sposobnost navduševanja svojih kolegov za odkrivanje različnih likovnih področij. Na njegovo prigovarjanje se je za kratko avanturo v keramiki odločil tudi Mušič in njen rezultat, poslikan krožnik, lahko na reprodukciji najdemo tudi na razstavi in v katalogu, za katerega je besedilo prispevala Breda Ilich Klančnik.
Pogledi, št. 22, 9. november 2011