MCenzije
Wir hüpfen und wir singen: Laibachi so vedno boljši
06. 06. 2014
Po mojem na svetu ni benda, ki bi bil tako dosledno zvest samemu sebi, svojemu glasbenemu konceptu, umetniškim principom, psevdofilozofski estetiki in nadpolitični ideologiji, obenem pa bi se vsakih nekaj let z enako radikalnostjo na novo izumil in redefiniral – in pri tem celo postajal vedno boljši!
Kot ugotavljam s pomočjo kronologije nastopov na njihovi spletni strani, sem bil prvič na koncertu skupine nesrečnega imena natanko 22. aprila 1983. To je bilo v dvorani Doma nesrečnega imena v Šentvidu. Bil je začetek turneje Occupied Europe. Namesto da bi publiko ogreli s kakšno pošteno predskupino – Videosex, anybody? –, so jo pred nastopom raje terorizirali s posnetkom pasjega laježa.
Bilo je grozno, vendar je bilo pač treba biti tam. Saj nam niso nameravali nuditi glasbenega užitka.
In očitno mi res še ni bilo dovolj. Ko sem bil leta 1984 prvič v Parizu, sem kupil njihov EP Boji – Sila – Brat moj. Zdelo se mi je imenitno, da najdem njihovo ploščo v Parizu. Vendar to ni imelo glasbenega smisla. Laibachi so bili v svoji prvi fazi praviloma koncertna in politična atrakcija, njihovi nosilci zvoka pa vsaj zame kot distanciranega fana nikakor ne collector’s items. Pariški (v bistvu belgijski) EP sem dal na gramofon le enkrat, potem pa je za vedno obtičal med nikoli poslušanimi platami. Da bi poslušal Laibache doma? V dnevni sobi? Na dobre slušalke? Ali danes med hitenjem na iPhonovih slušalkah? V avtu po radiu? Na žuru?
»Laibachi so vedno boljši, ker razumejo, da za enako radikalnost skozi čas ne morejo ostajati enaki.«
Njihova unheimlich neposlušljivost pa je začela že kmalu izzvenevati: najprej verjetno s hitom Life is Life (1987) in z Let It Be (1988) – vendar še nekako parodično – bolj zares pa s Tanz mit Laibach (2003). Ta in predelava Lennonovega Across the Universe z Anjo Rupel sta zame najboljša komada, ki so ju kdaj posneli – vsaj do Whistleblowersov z novega albuma Spectre.
Fast forward v Križanke 2007:
Na otvoritvenem koncertu turneje Volk so publiko že nekoliko mehkeje terorizirali s predvajanjem partizanskih pesmi. Stavim, da je bilo mnogim celo všeč. Meni se je zdelo, da je trajalo najmanj eno uro.
Fast forward v Križanke 2014:
Med natančno odmerjeno in targetirano desetminutno pavzo – z reklamnimi sporočili in odštevanjem sekund na displeju – so vrteli Johanna Straussa. Kot da bi poslušali kak Kubrickov soundtrack: nežna, intelektualno sproščena, ironično prijetna, lenobno aktivna, populistično dandijevska glasba totalitarnega užitka dunajskega fin de siècla, verjetno najhujši mainstream v zgodovini glasbe.
V teh pičlih sedmih letih, odkar so za ogrevanje vrteli partizanske pesmi, se je ta žanr spremenil v karaoke širših ljudskih množic, tako rekoč državni pop vladajoče levičarske oligarhije in njihovih trend-setterskih podložnikov.
(Vsesplošen slovenski fenomen je, da so deprivilegirani trend-setterji, medtem ko so tako imenovane elite trend-followerji.)
Skratka, od lanske neuradno uradne »bandiera-rossa« proslave v Dvorani nesrečnega imena za dan boja proti okupatorju je vse drugače. Laibachi se od tega distancirajo – ne politično ali vsaj ne eksplicitno, na nivoju dominantnega okusa pa zagotovo. Ne morejo se recimo neposredno distancirati od Kombinatk, ki so kot ene izmed mnogih iz tega naredile narodno-zabavni, narodnoprebudni, narodnokonfuzni zgodovinski pop. Ne morejo se distancirati od Alenke Bratušek, Stanovnika in Jankovića. Saj niso nori, da bi se spuščali v konkretnosti! To bi bilo preveč pritlehno in predvsem preveč človeško. Od vse te muzike za veselice in dvigala se lahko distancirajo samo tako, da se ji v trenutku največje popularnosti odrečejo in jo pervertirajo v tričetrtinski ritem tistih, ki so kraj nesrečnega imena Laibachom na ljubo poimenovali po svoje in nas kot narod legitimno imeli pod nadzorom samo zato, ker so znali bolje komponirati valčke namesto zateženih samospevov.
Pop glasba je bila vedno radar socialnega in kulturnega vzdušja, znanilec in prevajalec družbenih razmerij, duha naroda, če hočete, stanja duha. In čeprav so se Laibachi vedno potrudili poteptati popularni pop in zanikati veselje, ki ga je pri tem po definiciji prinašal poslušalcem, so bili prav oni sami najbliže njegovemu bistvu. Noben slovenski izvajalec ni bil nikoli tako natančen radar, katerekoli signale že so lovili in transmitirali naprej. Noben slovenski izvajalec ni nikoli toliko povedal o naravi družbe in oblasti, o komunizmu in nacizmu in kapitalizmu, o hedonizmu in trpljenju, toliko kompleksnega in zapletenega o vsem skupaj kot prav Laibachi.
Za moj okus najboljši koncert Laibachov je bil njihov nastop s Slovensko filharmonijo pod taktirko Marka Letonje. Bila je otvoritvena slovesnost ob začetku Evropskega meseca kulture, ki ga je maja 1997 gostila Ljubljana. Bila je cela vrsta slavnostnih govornikov s slovenskega in evropskega političnega vrha, prve vrste so bile polne državnih in cerkvenih dostojanstvenikov. Nakar se tam pojavi Peter Mlakar z belim, plastičnim, okrvavljenim mesarskim predpasnikom in grozljivo neprimernim govorom – uvodom v enega najbolj nepozabnih glasbenih doživetij, kar sem jim bil kdaj priča. Me sploh ne čudi, da so nekateri državni dostojanstveniki iz protesta zapustili dvorano. A kakorkoli, bilo je fascinantno gledati in poslušati ta najbolj prezirljivi in arogantni, najbolj namerno brutalni in nevšečni bend na svetu, kako preigrava svoje totalitarne standarde – poudarjam: standarde! –, s standardnimi križi in sekirami, Titovimi in Goebbelsovimi govori, telovadci v spodnjih majicah in uniformiranci s šapkami na platnu v ozadju. Bilo jih je fascinantno gledati in poslušati ob spremljavi orkestra esteblišmenta, v dvorani esteblišmenta, s predstavniki esteblišmenta v ospredju. Niso jim povedali nič novega, a še nikoli se ni zgodilo, da bi jih esteblišment sam povabil, da z njihovim orkestrom v njihovi dvorani in pred njihovimi častnimi sedeži odigrajo vse tiste neprijetne resnice, ki jim jih imajo povedati z neposlušljivo glasbo.
Takrat sem v Sobotni prilogi napisal: »Veličastnejše apoteoze Laibachi ne bi bili mogli doživeti. Pravzaprav so dosegli največ, kar so lahko. Zdaj je čas, da se tako kot nekoč Scipioni ukinejo.«
To je bila pomota. Brez dvoma so s tem koncertom prišli do neke točke, do konca neke faze, vendar ukinitev zaradi njihove sposobnosti redefiniranja – meni takrat še neznane – seveda ni bila potrebna. Toda Laibachi so mojo sicer pohvalno pomoto narobe razumeli. Ni minil teden, ko so dali kolektivno anonimen intervju za Vikend magazin in na vprašanje, ali se bodo na moje priporočilo ukinili, odgovorili: »Crnkovič naj gre v kurac.« Konec citata. Dobesednega. Najprej sem še nekaj protestiral proti takemu izražanju pri tedanji urednici Bogi Pretnar, nazadnje pa sem se sprijaznil z neslavno titulo prvega človeka, ki so ga v slovenskem mainstream tisku eksplicitno in brez krajšalnih zvezdic poslali v moško spolovilo.
Po uvodnem koncertu turneje Spectre lahko rečem samo to, da so Laibachi vedno boljši. Več kot tridesetletna kilometrina se jim pozna, že zdavnaj so postali samoumevna institucija in brezhibno delujoča zabavna industrija – od scenskega nastopa in lightshowa in projekcij pa do žanrske raznolikosti skladb. Koncertni Gesamtkunstwerk je izvajalsko, vizualno in idejno izpopolnjen do zadnje podrobnosti. Resnobni in grozeči da, niso pa več smrtno resni: med vrsticami lahko kdaj pa kdaj odkrijemo celo kanček humorja in prizanesljivosti. V preddverju prodajajo cedeje, majice in slinčke. To paše k temu, da si lahko Whistleblowerse »požvižgavamo med jutranjo higieno«, kot pravi Ali Žerdin, in da razen nabijanja poslušamo tudi tako rekoč balade.
Razlika med Laibachi nekoč in danes ni samo razlika med pasjim laježem in melodijo, ki nam gre v uho. Ni samo v tem, da danes kot kolektiv najbrž niso več najbolj zadovoljni takrat, kadar obiskovalci odhajajo s koncerta nezadovoljni. S koncerta v Križankah 16. maja nismo odhajali frustrirani, jezni, zamišljeni, zmedeni in depresivni – pa čeprav nekoliko navdušeni – kot pred enaintridesetimi leti iz Šentvida.
Laibachi so nekoč na povsem samosvoj način radikalizirali implicitno uporništvo pop glasbe in ga prilagodili specifičnim razmeram poznega, razkrajajočega se komunizma. Razlogov za frustracije, jezo, zamišljenost, zmedenost in depresivnost je tudi danes dovolj, vendar ta čustva in počutja niso več niti metoda družbenega angažmaja niti cilj pop glasbe kot masovne motivacije, niti v njenih najbolj radikalnih verzijah – kar Laibachi brez dvoma še dandanes so.
Laibachi so vedno boljši, ker razumejo, da za enako radikalnost skozi čas ne morejo ostajati enaki.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
