Zanimiv ali odličen?
Boris Spaski je sicer eden najznamenitejših šahistov na svetu, saj je bil leta 1972 skupaj z Robertom Fischerjem udeleženec najslavnejšega dvoboja za naslov svetovnega prvaka v zgodovini, a čas beži in za velikimi sončnimi očali ga pač ni tako lahko prepoznati – na to je gotovo igral tudi Cvitkovič, saj bi ga sicer predstavil že na začetku.
Spaski med drugim pove naslednjo misel: »Zanimivih šahistov je mnogo, odličnih šahistov pa ne.« Ko to pove v začetnem delu filma, daje vtis, da Planinca uvršča med odlične – ko pa se na koncu zavemo, da je to misel povedal eden najboljših šahistov vseh časov, to ni več tako jasno. Po svoje je to značilno za Planinca, okrog katerega je veliko neznanega. Škoda, da avtorji tega dokumentarca niso izkoristili priložnosti, da bi njegovo življenje podrobneje osvetlili, temveč raje utrjujejo romantično predstavo o osamljenem geniju.
Znana dejstva za to vsekakor dajejo vso oporo: rodil se je kot nezakonski sin v medvojne grozote (eden izmed govorcev je duševno nestabilnost matere in sina pripisal vojnim izkušnjam) in živel v kmečko-proletarskem okolju, a bil kmalu opažen kot izjemen šahovski talent. Po nepojasnjenem alkoholnem incidentu je bil za več let suspendiran iz jugoslovanskega šaha, nato pa se je meteorsko vrnil na Vidmarjevem memorialu 1969 – na turnir je prihajal igrat popoldne po jutranjem šihtu v Rogu. Sledilo je desetletje zelo uspešnih turnirskih nastopov, med drugim tudi srebrna medalja z jugoslovansko reprezentanco na šahovski olimpijadi 1974. Po letu 1979 ni več igral na močnih turnirjih, v šahovskih krogih pa še danes velja za enega najbolj neizprosnih borcev. Po obdobju na kliniki za duševne bolezni je zadnja leta popolnoma pozabljen živel v domu starejših občanov v Mengšu, v katerem je umrla tudi njegova mama.
Ob nizanju bolj ali manj komentiranih biografskih dejstev in anekdot, ki jih predstavljajo nekateri bližnji znanci, pa šahovski komentator Ivo Bajec, publicist in od oktobra imenovani podpredsednik Mednarodne šahovske zveze (FIDE) Boris Kutin ter novinar in sociolog Bernard Nežmah (pobudnik za postavitev spominske plošče), je glavna junakinja filma Planinčevo dekle Rajka Smokvina Korbar (rojena 1952), hrvaška šahistka in zdaj profesorica na poštno-telekomunikacijski šoli v Zagrebu. Ona o svoji zvezi s Planincem pove, da »nismo imali šansu«, ker da je bil Planinc tako usodno »uokvirjen s svojimi življenjskimi razmerami, da ga ni mogla iztrgati iz njih«. Ključna pa je njena misel, da tega tudi šah ni zmogel.
Na tej točki bi se raziskovanje usode Albina Planinca (leta 1993 je priimek Planinc spremenil v Planinec) moralo šele začeti. Film pa se na hitro konča: Planinca (nema vloga Ludvika Bagarija) prikaže sključenega v fetalni položaj, stisnjenega na eno polje na asfalt narisane šahovnice (prej je pripovedovalce povezoval s podobnimi igranimi kadri ali Planinca nad pravo šahovnico ali tavajočega med približno polmetrskimi figurami na narisani šahovnic): vrnil se je v edini svet, kjer se je dobro počutil, domov, kjer sta v neosvojljivi trdnjavi živela sama z materjo, to pa je očitno zares spoznala le Rajka Smokvina Korbar.
Jan Cvitkovič je o svojem dokumentarnem prvencu izjavil: »Totalni gambit ni samo film o šahovskem geniju Albinu Planincu. Totalni gambit je film o 'žrtvovancih', ljudeh, ki jih človeštvo pošlje korakat daleč pred svoje prve vrste. Njihova naloga je, da za ceno svojega življenja preostalim kažejo pravo pot.« To zveni nekoliko preambiciozno za bolj ali manj nanizane izjave o sicer nesporno fascinantni osebnosti. A o Planincu bi povedali več in mu izkazali večje spoštovanje, če bi nastopajočim in še komu zraven postavljali več vprašanj in podvprašanj.
Bruno Parma, Planinčev vrstnik in edini tekmec v Sloveniji, se pojavi le v arhivskem posnetku izpred štiridesetih let: on bi bil prvi primeren za stvaren pogovor o Planinčevi realni šahovski teži. Pa tudi če bi (je?) zavrnil pogovor, bi moral biti to kvečjemu indic za dodatno raziskovanje. Že omenjeni Kutin, ki je med drugim s Parmo napisal šahovski učbenik Šah za vsakogar (1975), bi poleg splošnih primerjav šaha z boksom – in sumničenj, da je bil povod za Planinčev suspenz to, da so se tako odprla vrata srbskemu vrstniku Dragoljubu Velimiroviću, predsednica disciplinske komisije pa je bila Velimirovićeva mati Jovanka, ena vodilnih predvojnih šahistk v Jugoslaviji – lahko odgovoril na vrsto vprašanj o dejanski organizaciji šaha v šestdesetih in sedemdesetih v Sloveniji in Jugoslaviji, ko je bila tedaj druga najmočnejša šahovska država na svetu: kako je Planinc treniral, kdo bi se moral strokovno ukvarjati z njegovo labilnostjo, kako se je odločalo, na katere turnirje bo potoval, kako je bilo s turnirskimi zaslužki? Prav tako bi se gotovo dalo najti nekdanje sošolce ali sodelavce: zakaj je ob očitni visoki inteligenci pristal v tovarni? Kako je postal poklicni šahist – če je to postal, tega podatka namreč ni ne v filmu ne v dostopnih virih. Pa velemojster Georg Mohr, ki je v nekrologu v Delu izpričal, kako je »imel privilegij, da je z mladostnim vzornikom klepetal nekaj noči. Ne s steklenico v roki, kajti Albin ni pil.« Mohr se v filmu sploh ne pojavi – čeprav je v nekrologu napisal: »Ko sva nazadnje govorila po telefonu, se mu je glas tresel, vedel sem, da je konec poti blizu.« Torej je imel stike s Planincem tri desetletja, saj je že v sedemdesetih kot pionir z njim odigral tudi simultanko.
Podobnih konkretnih vprašanj je še veliko, a režiserja je očitno bolj zanimala splošna tema o »žrtvovancih«. S tem je Planincu napravil slabo uslugo, pa tudi film je manj zanimiv, kot bi bil lahko. Odličnost je pa bolj stvar okusa.
Pogledi, 1. december 2010