Dve novi knjigi o Astrid Lindgren
Astrid Lindgren, zelo osebno
30. 09. 2015
V dneh, ko smo Slovenci dobili novi prevod Pike Nogavičke, ki je z nekaj novimi izrazi namesto ustaljenih »kroglic pregelk« in »dežele Taka-Tuka« vznemiril mlado in staro, se je še enkrat pokazalo, da knjiga Astrid Lindgren nikakor ni namenjena samo otrokom.
Mogoče bi bolj veljalo, da jo v otroški dobi prvič dobimo v roke, na glavno junakinjo in njene prijatelje pa se navežemo za vselej; ker je Pika Nogavička punčka samo po letih, v sebi pa skriva osebnostne lastnosti, ki bi bile v čast marsikateremu odraslemu. Pogum, svobodomiselnost, dobrota, poštenje, smisel za humor – vse našteto se pravzaprav bere kot spisek značajskih lastnosti, s katerimi se je ponašala tudi njena književna mama, Astrid Lindgren. Če gre verjeti zapisanemu v dveh knjigah, ki bosta na nemškem knjižnem trgu izšli to jesen in bosta razkrili veliko novega o življenju švedske pisateljice, ki je svojo zasebnost ljubosumno skrivala.
Otok za pisanje
Švedski otok Furusund je točno tak, kakršnega je Astrid Lindgren popisala v svojem romanu Vi på Saltkråkan, ugotavlja Claudia Voigt v članku Spiegel Online. Galebi kričijo in v zraku je vonj po morju. Nedaleč od pomola je rdeča lesena hišica, ki jo obdaja bela vrtna ograja brez vrat, in na vrt lahko vstopi vsakdo. Okrog hiše se bohotijo trava in divje cvetje.
Astrid Lindgren je v tej hišici na Furusundu, ki leži ob jugovzhodni obali Švedske, preživela prenekatero poletje in napisala veliko knjig. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ko je njena slava pljusnila čez meje Švedske in je za rojstni dan prejemala čestitke z vseh koncev sveta, se je sem umikala v osamo. Na Furusundu je uživala v miru in spokoju, ki ji ju Stockholm ni več mogel zagotoviti. Poleg tega se je pisateljica odlično razumela z otočani, ki so na pogosta vprašanja turistov, kje živi Astrid Lindgren, ponavadi odgovarjali: »Hm, tega pa žal ne vemo.«
Rada je posedala na balkonu v drugem nadstropju, od koder je lep razgled na morje. V kotu balkona je klopca. Karin Nyman, pisateljičina hči, ki jih ima zdaj že sama čez osemdeset, reče: »Poglejte pod klopco.« In res, na leseni deski je brati tele stavke: »3. julij 1963. Vse žari. Kot v dobrih starih časih. Zgodnje poletje je bilo čarobno. Tu sem bila cel junij in pisala Emila iz Lonnenberge. Knjiga je zdaj končana. Kupili smo jadrnico in jo poimenovali Saltkrokan.« Astrid Lindgren se je morala, če je hotela napisati vse to pod klopco, uleči nanjo na trebuh. Mogoče je pri tem celo migala z nožnimi prsti, kakor njena junakinja Pika Nogavička.
Dnevnik in biografija
Po zaslugi Pike Nogavičke je Astrid Lindgren postala ena najbolj znanih otroških pisateljic, kar je sloves, ki ji ga je uspelo ohraniti vse do danes, in to J. K. Rowling in njenemu Harryju Potterju navkljub. Lindgrenova je ustvarila cel kup raznolikih junakov, poleg razvpite Pike še Ronjo, Erazma, Kljukca, detektiva Blomkvista (če naj omenimo samo tiste, o katerih pustolovščinah je mogoče brati tudi v slovenskem prevodu). Pozna jih vsak nemški otrok (in bržčas tudi vsak slovenski), če komu branje ne diši preveč, si je ogledal katerega od filmov, TV-serij ali gledaliških predstav, narejenih po njenih knjigah. Z njenimi liki so bili najbolj zaznamovani pripadniki t. i. generacije baby boom, a so njene knjige v roke potiskali tudi svojim otrokom, tako da so junaki Astrid Lindgren malone večni.
Pisateljica, ki je v knjigah vdahnila življenje toliko zanimivim ljudem, je bila glede svojega lastnega zelo skrivnostna. Radovedneži se bodo lahko potešili v njeni biografiji, ki jo je podpisal znani danski biograf Jens Andersen (lotil se je že številnih slavnih ljudi, denimo H. C. Andersena) in je pravkar izšla v nemškem prevodu (Astrid Lindgren, ihr Leben; Bertelsmann). Potomci Astrid Lindgren pa so se naposled odločili priobčiti tudi njen medvojni dnevnik (ki bo prav tako izšel v nemškem prevodu to jesen). Glede tega so dolgo časa oklevali, a ko so zapiski, s katerimi je napolnila sedemnajst zvezkov, končno ugledali luč sveta, je jasno, da iz njih vstaja pisateljica, ki se je z grozotami vojne spopadala s smislom za humor. In si je tudi zgodbe začela izmišljevati deloma iz podobnega razloga: da bi se ohrabrila v svoji kljubovalni drži.
Pisateljičina hiša na Furusundu
V zvezkih, kjer je Lindgrenova popisovala potek svojega življenja v medvojnih letih, se na roko napisani stavki včasih umaknejo vestički, izrezani iz časopisa, ali živilski nakaznici, ki jo je pisateljica prilepila zraven. Celih pet let je na papir zapisovala svojo osebno kroniko, ki jo je prepletala z omembami dogodkov s svetovnega političnega prizorišča. Začela je 1. septembra 1939, na dan, ki je znan tudi po nečem drugem: »Danes se je začela vojna. Nihče ni hotel verjeti.« V njenem zadnjem zapisu na silvestrovo 1945 beremo tole: »Želim si srečno novo leto! Sami sebi in svoji družini! In celemu svetu, če je to možno, a se bojim, da zahtevam preveč.«
Njeni zapiski so dragoceni tudi z etnološkega vidika: so ključ za razumevanje, kako je tedaj živela povprečna švedska družina srednjega sloja. V njih je zaznati tudi srečne trenutke v družinskem krogu, recimo kolesarjenje in sprehode z občudovanjem cvetic v stockholmskem parku Vasapark, zadovoljstvo ob selitvi v večje stanovanje. Astrid Lindgren kot iznajdljiva gospodinja tudi podrobno našteva, do katerih živil se ji je v času racionirane preskrbe uspelo dokopati, s kakšnimi jedmi je razvajala družino na praznične dni in kakšnih daril sta se veselila otroka Karin in Lars. Bolj presenetljivo je, da je družinska kronika prepredena z lucidnimi analizami zunanjepolitičnih dogajanj: »Nacionalni socializem in boljševizem sta kot dinozavra, ki se bojujeta drug z drugim.« Njen pogled na svet je bil najbrž nekoliko poseben, saj je bila državljanka države, ki v vojno ni bila vpletena. Švedska je ubranila svojo nevtralnost s tem, da se je podredila nekaterim zahtevam nacističnega režima. Toda fronta se je vseeno zlagoma približevala švedskim mejam. V zimi 1939/40 so spopadi med Finsko in Sovjetsko zvezo ter zasedba pribaltskih držav razplamteli strahove Švedov, podlegla jim je tudi Lindgrenova. »V nedeljo sem pri Elsi Gullunder spoznala neko Finko,« je napisala. »Pripovedovala je grozljive reči o finski vojni in o tem, kaj Rusi počno z vojnimi ujetniki.« Pod vtisom tega pripovedovanja je junija 1940 zapisala, da je Stalin večja grožnja kot Hitler.
Honorarna sodelavka obveščevalne službe
Ko je Astrid Lindgren začela pisati dnevnik, še ni bila slavna. Da bi prispevala k družinskemu proračunu, je leta 1940 začela delati kot honorarna sodelavka v oddelku švedske obveščevalne službe, pristojnem za cenzuro pisem. Čeprav je po črki zakona vse, kar je prebrala, morala zadržati zase, so pisma rojakov na njej zagotovo pustila pečat. Nekaj odlomkov iz zasebnih pisem ji je celo uspelo prepisati in jih je vključila v svoj lastni dnevnik. Marca 1941 je zapisala: »Hitler si je očitno zadal za cilj, da bo celo Poljsko spremenil v geto, v katerem bodo ubogi Judje umrli od lakote in nečistoče.« Prebrala je namreč pismo Judinje z Dunaja, ki ji je uspelo pribežati na Švedsko, njen brat pa je ostal med ljudmi, »ki so imeli manj sreče«.
»Moja mama je dnevnik pisala, da bi laže razumela, kaj se dogaja,« meni Karin Nyman. »Hotela je dojeti, zakaj je prišlo do vsega, kar se je dogajalo okrog nje.«
Malce več kot desetletje po smrti Astrid Lindgren (umrla je leta 2002) bodo njeni zvesti bralci končno lahko spoznali pisateljico, ki se je živo zanimala za politiko, pa tudi zrelo žensko, ki se je po najboljših močeh spopadala s težavami vsakdanjega življenja – vključno z vzgojo otrok in možem, ki še zdaleč ni bil nezapleten …
»Kakšna škoda, da nihče ni ustrelil Hitlerja,« je zapisala jeseni 1939. Ta stavek nakazuje njeno dosmrtno zavezanost miru.
Bralec lahko sledi, kako se razvija njen literarni talent. V svojem nezmotljivem tonu, ki je mešanica jasnosti, senzibilnosti in humorja, je septembra 1942 zapisala: »Vojna je pravkar dopolnila tretje leto. Nisem praznovala njenega rojstnega dneva.«
Poleti leta 1944 je zakon Astrid Lindgren zajela kriza. Njen mož Sture se je zaljubil v neko drugo žensko. »V moje življenje je treščil plaz,« je zapisala Astrid. Težave v zakonu so jo pahnile v nespečnost in tesnobnost, precej intimni odlomki, v katerih je poročala o svojih občutjih v zvezi s tem, pa so bili tisti, zaradi katerih je njena družina tako dolgo odlašala z objavo dnevnika.
»Povej mi kaj o Piki Nogavički!«
Karin Nyman sedi na terasi svoje lastne hiše na Furusundu, nedaleč stran od hiše Astrid Lindgren. Ko je bila njena mama stara osemdeset let, sta sedeli prav tu in Karin ji je na glas brala odlomke iz medvojnega dnevnika (pisateljici je namreč pešal vid in v starosti ni več mogla brati). Lindgrenova je baje, ko je prisluhnila svojemu pisanju, rekla: »Še dobro, da sem vse to zabeležila.«
Pika Nogavičkaje izšla leta 1945, kmalu po koncu vojne, in bila je senzacija: knjiga o junakinji, ki zmore naenkrat pojesti celo torto, pometati nesramne fantiče po vejah dreves, v cirkusu (oz. »sirkecu«) pa poraziti »mučnega Adolfa«. Včasih se zgodi, da kakšna knjiga odjekne kot grom, in točno to se je zgodilo s Piko Nogavičko. Revolucionarno je bilo že to, da je za glavno junakinjo naredila deklico, ki je močnejša in tudi pametnejša kot prenekateri odrasli, pa tudi zato, ker v njej anarhija pomete s hlinjeno spodobnostjo srednjega razreda.
Marca 1944 je Astrid Lindgren v dnevnik med drugim zapisala tole: »Na domačem bojišču je novega to, da je Karin dobila ošpice in vse, kar spada zraven. Zdravnik pravi, da še ne sme vstati iz postelje. Jaz pa se ta čas zelo zabavam s Piko.« Lindgrenova si je namreč poškodovala gleženj in je tudi sama morala počivati. Da bi se malce zamotila, se je lotila pisanja. Deklica z nadnaravnimi močmi, pegicami in rdečimi lasmi je sicer zabavala otroka v družini Lindgren že več kot dve leti. Decembra 1941 se je mama Astrid usedla na posteljo, v kateri je ležala Karin, ki je prebolevala pljučnico. »Če sem hotela doseči, da je moja mama kar najdlje ostajala poleg mene, sem jo morala spodbuditi, da mi pove kakšno zgodbo. Rekla sem: 'Mama, povej mi kaj o Piki Nogavički!' Pojma nisem imela, kaj naj bi to pomenilo, izmislila sem si to ime, kar tako, da bi spodbudila materino domišljijo,« pripoveduje Karin Nyman.
Njena strategija je bila uspešna: mama Astrid si je do naslednjega večera izmislila več novih zgodbico o deklici s kitkami. Kmalu je Pika Nogavička postala tako popularna, da so k Lindgrenovim domov prihajali Karinini prijatelji in sestrične. Vsi so hoteli slišati kakšno novo pustolovščino: »Povej nam še kaj o Piki Nogavički!«
V čem je skrivnost uspeha?
Literarni izvedenci in akademiki vseh vrst so si dolgo časa razbijali glavo, od kod Astrid Lindgren navdih, da je razvila tako sodoben in drzen lik. Karin Nyman se še predobro spominja, da je bil v tistih težkih medvojnih letih čez vso družino poveznjen neprestan občutek strahu, in to čeprav so živeli na Švedskem, kjer je bilo razmeroma varno. »Cel svet je bil v primežu strahu in Pika Nogavička je bila odgovor na takšno razpoloženje. Zgodbe, ki jih je pripovedovala moja mama, so bile način, kako se temu upreti, kako vdihniti s polnimi pljuči.«
Astrid Lindgren je bila strastna bralka. Z romanom Knuta Hamsuna Lakota je zmogla premagati revščino, v kateri se je prebijala kot mlada ženska v Stockholmu. Pozneje je razlagala, da si je prav pod vplivom Hamsunovega redkobesednega humorja izmislila Piko. Pisateljica je svojima otrokoma prebirala številne otroške knjige, denimo klasike, kot so Twainove Prigode Toma Sawyerja, in pravljice. Kot ključne za svoje ustvarjanje je omenjala tudi knjige avstrijskega psihologa Alfreda Adlerja, napredne teorije učenja A. S. Neilla (škotski pedagog in utemeljitelj šole Summerhill) in poglede na izobrazbo, ki jih je zagovarjal Bertrand Russel.
Pika Nogavička je idejni otrok žene in matere, ki je oboževala knjige, svojo izobrazbo in izkušnje pa je pretočila v pisanje. Dovolila je, da se je je dotaknila vznesenost njenih mladih poslušalcev, in vedno je bila prepričana, da je otroke treba jemati resno.
Ko je končala rokopis, ga je odposlala najbolj znani švedski založniški hiši Bonniers s spremnim pismom, v katerem se ni trudila predstaviti kot lažno skromna: »Kot boste videli, je Pika Nogavička neke vrste übermensch v otroški podobi. Živi v povsem povprečnem okolju. Bertrand Russell je zapisal, da otroštvo obvladuje želja po tem, da bi čim prej zrasli oziroma da bi čim prej posedovali moč, ki jo imajo odrasli. Če naj verjamemo Russllu, se vsak otrok opaja s fantazijami, povezanimi z močjo. Ne vem, ali ima Bertrand Russell prav. Toda če presojam po malone histerični naklonjenosti, ki jo je Pika Nogavička zadnji dve leti uživala med mojimi otroci in njihovimi prijatelji, se nagibam k temu, da kar pravilno razmišlja. Zato izročam svoj rokopis v vašo strokovno presojo in obenem upam, da ga ne boste predali centru za socialno delo. Naj vam zagotovim, da dogodivščine Pike Nogavičke niso imele kvarnega vpliva na moja lastna otroka, ki se še naprej vedeta vzorno. Z odličnim spoštovanjem, Astrid Lindgren.«
Ko je čez dva meseca po pošti prejela pismo, v katerem je založnik odklonil objavo, se je ponovno posvetila svojemu rokopisu, glavni junakinji dodala še mater, ki nanjo gleda iz nebes, očeta, ki jadra po južnih morjih, in občasno tudi trohico slabe vesti.
Začetek pisateljske kariere
Pika Nogavičkaje izšla novembra 1945 (pri založbi Ráben & Sjögren) in za Lindgrenovo se je s tem začela bleščeča pisateljska kariera. Zanjo je bil to res prelomen čas, saj se je nekako hkrati k družini vrnil tudi mož, in to po nekaj mučnih mesecih odsotnosti. »Vrnil se je pomorščak, vrnil z morij, vrnil se je lovec z gore,« je zapisala v svoj dnevnik, pri čemer se je poigrala s citatom iz pesmi Roberta Louisa Stevensona. Med vrsticami je zaznati drobec melanholije, ko je pomislila na svoj zakon. Toda zakonska kriza ni v ničemer otopila njenega peresa. V letih, ki so sledila, je napisala še dve knjigi o dogodivščinah Pike Nogavičke in si izmislila nov lik: detektiva Kalleja Blomkvista. Astrid Lindgren je bila takrat stara skoraj štirideset let, se pravi na točki, ko jo je čakalo približno še enkrat toliko. Slava imenitne otroške pisateljice se ji je zgodila dobesedno čez noč.
In morda je imela pri tem čisto malo prste vmes tudi evforija, ki je po koncu druge svetovne vojne preplavila svet. Še danes, sedemdeset let pozneje, stavki, ki jih je Lindgrenova zapisala 7. maja 1945, pričarajo radost, ki je zajela Švedsko, ko se je razvedelo, da bo Nemčija v kratkem kapitulirala. »Stockholm je poln veselja. Kungsgatan (ena od osrednjih prometnih žil, op. p.) je prekrit z nekaj centimetrov debelo plastjo letakov in vsi ljudje se vedejo, kot bi bili malo čez les.« Zapisi iz obdobja proti koncu vojne in kmalu po njem so med najbolj ganljivimi v dnevniku. Tudi njo je preplavila radost ob osvoboditvi, pa vendar so opažanja, ki jih beremo, opažanja zrele ženske, ki ji v življenju ni bilo nič prizaneseno in je na svet gledala brez utvar. Dogodki v zadnjih letih, od vojne in z njo povezanih krutosti (pred čimer si nalašč ni zatiskala oči) do zakonske krize, so povzročili, da je izgubila vse iluzije. Okoliščine, v katerih se je znašla, so v njej brez dvoma prebudile tisto odločenost, ki jo je izpričala, ko je kot 19-letno dekle v köbenhavnski bolnišnici rodila nezakonskega sina Larsa in ni hotela izdati imena njegovega očeta. Mogoče brez vse te predzgodovine nikoli ne bi zapisala misli, ki jo najdemo na božični dan leta 1944: »Če hočeš biti srečen, mora biti izvor sreče v tvoji notranjosti.«
Nezakonski otrok in spopad z lažno moralo
Astrid Lindgren si je od mladih nog želela postati pisateljica. Komaj sedemnajst let ji je bilo, ko se je vpisala v nekakšno usposabljanje za novinarje pri regionalnem dnevniku Vimmerby Tidning. Biti novinar(ka) je bilo v dvajsetih letih 20. stoletja za mlado žensko iz malega mesta kaj nenavaden poklic. Toda Astrid, ki je takrat še nosila dekliški priimek Ericsson, je v rodnem Vimmerbyju od nekdaj veljala za nekonvencionalno dekle. Imela je kratko pričesko, se oblačila bolj po fantovsko in poslušala džez. Na Švedskem je sicer delovalo gibanje za emancipacijo žensk, ki je rojakinjam izborilo volilno pravico že leta 1921, vendar emancipatorni duh do zatohlega švedskega podeželja ni segel.
Biograf Jens Andersen več kot sto strani svoje knjige posveti pisateljičinim poznim najstniškim letom in zgodnjim dvajsetim. Takrat je Astrid Lindgren delala kot pripravnica pri krajevnem časniku in kot poročevalka pokrivala sodne obravnave, nesreče in resnejše zločine. Iz tistega obdobja se je ohranil tudi njen članek, objavljen v treh delih, o šestih mladih dekletih, ko so se podale prekrižarit jug Švedske po dolgem in počez. Lindgrenova je časopisno redakcijo zapustila septembra 1926, ko še ni bila stara devetnajst let. Bila je noseča z odgovornim urednikom, ki je bil poročen in trideset let starejši od nje.
Kot ugotavlja biograf, so leta, ki so sledila, v marsičem vplivala na njen življenjski nazor. Preselila se je v Stockholm in se vpisala v tečaj za stenografiranje in strojepisje. Vendar otroka ni hotela roditi v Stockholmu, po nasvetu aktivistke za ženske pravice Eve Andén, na katero se je obrnila, se je odpravila rodit v Köbenhavn. Konec novembra je, visoko noseča, odpotovala na Dansko, da bi v tamkajšnji prestolnici našla rejniško družino za svojega sina Larsa. Takšna rešitev se je zdela edino mogoča in kar pravšnja, vendar je mlada mati zaradi ločenosti od otroka močno trpela. Ko je rejniška mama resno zbolela, je Astrid Ericsson prišla po malega Larsa in ga odpeljala k svojim staršem v Vimmerby. Na kmetiji Näs je namreč tudi sama preživela zelo srečno otroštvo. Vseeno pa se je svojih prvih sprehodov po mestnih ulicah, držeč nezakonskega sina za roko, spominjala kot precej »pionirskega dejanja«. »Ljudje na otroke mater samohranilk niso gledali kot na male čudeže, kar je veljalo za vse ostale otroke,« se je spominjala desetletja zatem. Toda na zgrožene poglede se je požvižgala, nato pa je v Stockholmu spoznala Stureja Lindgrena, se z njim leta 1931 poročila in sina Larsa je končno lahko vzgajala v družinskem okolju.
Razbojniška hči
Pisateljica je o tem obdobju svojega življenja dolgo molčala in se prvič razgovorila šele v sedemdesetih letih 20. stoletja v pogovoru s švedsko novinarko (in pisateljico) Margareto Strömstedt. Toda prav njena izkušnja z zgodnjim materinstvom v zelo nenaklonjenih ji okoliščinah nam v kombinaciji z medvojnimi dnevniki odkriva drugačen pogled na slavno pisateljico in postavljajo njeno delo v novo luč. Med drugim veliko bolj razumljiva postaneta njeni razumevajoča naklonjenost do otrok in trma.
Trmoglava poteza njenega značaja je prišla do izraza med drugim jeseni leta 1978, ko se ji je združenje nemških založnikov odločilo podeliti nagrado za mir. Govor, ki naj bi ga imela ob podelitvi, je nosil naslov Nikoli nasilja in jim ga je vnaprej poslala v branje. Kmalu je od nekoga, ki se je podpisal ko »vrhovni odločevalec«, prejela pismo, v katerem ji predlagal, da mogoče ne bi bilo napačno, če bi nagrado sprejela brez zahvalnega nagovora. Ne, ne, to nikakor ni dobra ideja, mu je odpisala nazaj in mu dala jasno vedeti, da bo nagrado sprejela in prebrala zahvalni govor, ali pa je na slovesnost v Frankfurt ne bo.
Dvaindvajsetega oktobra 1978 je tako stala v frankfurtski cerkvi sv. Pavla in govorila o tem, kako se nasilje začne že v otroških sobah. »Osebnosti bodočih državnikov in politikov se oblikujejo pred dopolnjeno starostjo petih let. To se sicer sliši grozljivo, a je res.« Njen govor je bil poziv, naj starši svoje otroke vzgajajo brez nasilja. Razlagala je o tem, kako se otrok počuti, kadar mu oče ali mati namenoma prizadeneta bolečino. Njene besede so močno odmevale, saj staršem v Nemčiji konec sedemdesetih let niti en zakon ni prepovedoval telesnega kaznovanja otrok. Še danes, trideset let po odmevnem govoru Astrid Lindgren, vsi konci sveta niso narejeni po meri otrok.
Proti koncu svoje pisateljske kariere je Lindgrenova ustvarila še en lik, dekletce, ki bi lahko bilo dobra prijateljica Pike Nogavičke. Šlo je za Ronjo, razbojniško hči. Knjiga o njej je izšla leta 1981 in je bila njeno zadnje delo. Neustrašna Ronja je bila rojena neke nevihtne noči, oče – razbojniški poglavar Mattis, je kmalu padel pod njen urok. Sporečeta se šele, ko se Ronja spoprijatelji s sinom Mattisevega najhujšega sovražnika. Ronja se nikakor noče podrediti očetovim ukazom, prav tako se požvižga na vse, kar rečejo drugi razbojniki v Mattisovem gozdu. Ima svojo osebnost, svoja prepričanja in se ne uklanja nikomur. Krene po svoji poti, ki se naposled izkaže za pravilno.
Švedska pisateljica je zgodbo o Ronji napisala na Furusundu. Rdeča lesena hiša je danes v lasti njenih vnukov, ki so jo lepo prenovili. Avtoričin stari pisalni stroj je na ogled na mizi v drugem nadstropju, postelja, v kateri je spala, stoji poleg okna v sosednji sobi. Prav tu je napisala številne druge knjige, zavita v odejo in s pogledom, ki se je sprehajal po morski gladini. »Moja mama je vedno rada pisala zgodaj zjutraj, in to kar v postelji,« pripoveduje Karin Nyman. »V tem ni videla ničesar posvečenega, preprosto je pisala.«
Čeprav to najbrž ni bil njen namen, je Astrid Lindgren živela življenje sodobne ženske, z močno voljo in svobodomiselnimi pogledi. Njena zgodnja nosečnost, vojna in težavni zakon zanjo niso bili drugega kot izzivi. Ko je mož leta 1952 umrl, se ni več poročila in tega ni nikoli obžalovala. »Najsrečnejša sem, kadar pišem,« je zapisala v dnevnik marca 1945.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
