Literature sveta
Fabula 2013: Eduardo Sánchez Rugeles
27. 02. 2013
Eduardo Sánchez Rugeles (Caracas, 1977) v svojem zadnjem romanu Ljubljana, ki je po mnenju venezuelskih kritikov njegovo najbolj drzno in zrelo delo doslej, nadaljuje s tematiko, ki jo je začrtal že v Blue Label in Transilvania unplugged. Raziskuje emigracijo kot način pobega iz venezuelske resničnosti, ki je generacijo, rojeno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih, že na pragu odraslosti pričakala z razočaranjem.
Razočarala je s politiko in družbeno klimo, v kateri ni priložnosti za dostojno življenje ali upanje na spremembe. Z resničnostjo, ki ji je bolje ubežati, kakor čakati, da te na ulici zadene izstrelek. Nujnost bega – iz Caracasa, Venezuele ali kar Latinske Amerike – je skupna vsem junakom romana, ki se razlikujejo le v tem, da se beg nekaterim posreči bolj, drugim manj. In čeprav bežijo v Evropo, pozabo in humanitarni aktivizem, domovina ne ostaja na drugi strani oceana, temveč jo nosijo s seboj. Kajti – kakor v svojem monologu o Latinski Ameriki, enem najboljših delov knjige, pove Indijanec Aurelio, je v značaju vseh prebivalcev Latinske Amerike prepričanje o lastni krivdi in manjvrednosti, saj »če si Latinoameričan, pomeni, da te ves čas zajebavajo«. Tega pa ne izbrišejo niti leta življenja v tujini, načrtni izbris preteklosti ali zamenjava caracaškega slenga za madridskega.
Najbolj tragičen je poskus bega protagonista Gabriela Guerrera, ki z intenzivnim ljubezenskim razmerjem s sestro prijatelja iz soseske želi nadomestiti koščke izgubljenega Caracasa iz časa, ko je svet še obetal. A doživi zgolj novo razočaranje, ko se dotakne ran, ki jih je Carli Valérii prizadejal prav Caracas njegovega otroštva. Svet, ki mu Gabriel želi ubežati, se tako vztrajno seli skupaj z njim ali pa ga poišče in vzdržuje kar sam prek facebook prijateljstev z ljudmi, s katerimi si je delil mladost. Ko mu nepravični svet, na katerega boga je vedno bolj jezen, drugega za drugim jemlje ljudi, referenčne točke, s katerimi Gabriel preverja, ali je prav ne pristajati na resničnost, ki jo kot edino možno ponujajo ulice Caracasa, oz. na pisarne svetovne humanitarne organizacije, ki se okorišča z naravnimi katastrofami, postane njegov beg iz resničnosti dokončno in nepovratno stanje zavesti.
Beg kulminira v Ljubljani, mestu, ki zaradi simpatične neizgovorljivosti in otroške obljube dobi vlogo scenografije tridnevnega užitja ljubezni med Gabrielom in Carlo Valério, pozneje pa prerase v simbol Odisejeve Itake, kamor se Gabriel sicer vrne, vendar ga na Zmajskem mostu tokrat ne pričaka »najlepša deklica na svetu«, pač pa ledene ženske roke, ki mu zaprejo oči.
Prevedeno
Ljubljana. Prevod Marjeta Prelesnik Drozg. Študentska založba, Ljubljana 2013
Dogodki
27. februar, ob 20h, Cankarjev dom, Klub CD, literarni večer
*********
Že deseti mednarodni literarni festival Literature sveta – Fabula bo tudi letos gostil eminentna pisateljska imena z Irvinom Welshem na čelu. Poleg Škota, ki skrbno neguje imidž nekoga, ki je samo z eno nogo v književnem svetu, medtem ko z drugo še vedno tiči globoko v zanikrnih predmestjih Edinburga, se bodo na festivalu predstavili še v Sofiji rojeni nemški pisatelj Ilija Trojanow, mlada poljska pisateljica in dramatičarka Dorota Masłowska, Venezuelec Eduardo Sánchez Rugeles in hrvaški pesnik in pisatelj Drago Glamuzina – vse predstavljamo v kratkih portretih. Slovenske barve bodo letos zastopali Stanka Hrastelj, Milan Kleč, Marko Sosič in Dušan Šarotar, ki so združili moči pri knjižnem projektu Miti naši vsakdanji in navdih za svoje kratke zgodbe poiskali v slovanski mitologiji.
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
