Juan Goytisolo, gost festivala Fabula
Teror kot posel in spektakel množice
28. 02. 2014
V Barceloni rojeni španski pisatelj, esejist, pesnik, intelektualec in samopregnanec – najprej v Pariz, od leta 1997 pa v Marakeš – Juan Goytisolo (1931) velja za najpomembnejšega pisatelja španske »generacije sredine stoletja«. Od bolj tradicionalnih zgodnjih romanov, ki jih zaznamuje poetična interpretacija realnosti, prek faze ideološkega subjektivizma, kjer avtorjev pogled na realnost postaja vse bolj socialno kritičen, je v sedemdesetih Goytisolo prešel k eksperimentalizmu in se odpovedal tradicionalnim pripovednim tehnikam. Romane te zadnje faze zaznamujejo fragmentacija pripovedi, menjavanje perspektive, mešanje pripovednih glasov, zavračanje časovne linearnosti ter poigravanje z mejami med realnostjo in fikcijo. Leta 2003 je po izdaji romana Telón de boca (dobesedno Zavesa ust, v angleščino in nemščino preveden kot Slepi jezdec) napovedal, da romanov ne bo več pisal. Pet let pozneje je romaneskni molk prekinil z romanom Izgnan od tod in drugod, v katerem je po petindvajsetih letih oživil lik Pošasti iz Sentierja, ki ga je v romanu Paisajes después de la batalla (Pokrajine po bitki) v terorističnem napadu razkosala bomba.
Pravzaprav je Goytisolo Pošast iz Sentierja oživil samo napol, zgolj literarno, Pošast je namreč še vedno mrtva. Ujeta v kibervicah, ki se z mrtvečevega vidika razumljivo imenujejo Tostranstvo, zdaj prekine pasivno blodenje in – da bi nekako razumela psihološko motivacijo teroristov ter s tem osmislila svojo absurdno smrt – skozi virtualna vrata cyber caféja vstopi v stik z izgubljenim Onstranstvom. A že po prvem kliku jo zasuje plaz video sporočil, elektronskih groženj Anonimneža in pisem Monsignorja v latinščini, ki obljubljajo hipno rešitev iz vsakodnevnega pekla problemov – če jim le zaupa številko kreditne kartice. »Živeči pokojnik« iz Sentierja se tako znajde v virtualnem navzkrižnem ognju med ohranjevalci Sistema in borci Antisistema, ki vzdržujejo vsak svojo piramido s tem, da novačijo potencialne teroriste samomorilce, ki jim »sodelovanje« prodajajo kot edinstveno možnost za 5 minut slave, in vzdržujejo korporativno ravnovesje, ki zapoveduje rušenje, da bi se lahko gradilo: pitno vodo je treba najprej okužiti, da lahko potem ljudem ponudiš ustekleničeno.
»Goytisolo (1931) velja za najpomembnejšega pisatelja španske »generacije sredine stoletja«.«
Na samem vrhu osi zla so kameleonski verski voditelji, ki pod krinko medverskega dialoga snujejo atentate: rabin z rasta dredi, Monsignor, ki je Kristusovo načelo ljubiti otroke vzel dobesedno, in transvestitski imam »Alica«, ki se ob večerih spremeni v porno starleto in pohujšuje v najbolj popularnih diskotekah. Nihče od teh kiber duš ni to, za kar se kaže; na izmuzljivo identiteto večkratnega tajnega agenta »Alice« opozarjajo že stalni narekovaji ob imenu, po drugi strani se preko spreminjajočih se vzdevkov, s katerimi avtor opisuje to ekumensko trojko, ves čas razgalja njihova pervertiranost: Monsignor, Kristusov ljubljenec Malih dečkov, ali Monsignor, Ljubimec otrok, »Alica« pornokratka. Prebivalci te virtualne čudežne dežele zla svoje pokvarjenosti torej sploh ne skrivajo, jo celo cinično razkazujejo, a so kot vrhovni člani Organizacije oziroma Protisistemskih komandosov vendarle nedotakljivi.
Zavedajoč se pomanjkljivega diskurza, koherentnosti in karakterizacije likov dá avtor prednost prozi akcije, ki je namenjena glasnemu branju. Z jedkim humorjem predstavi svet, v katerem je teror postal tako posel kot spektakel za množice in v katerem se bralec slej ko prej začne počutiti kot del nekakšne groteskne virtualne igre. Igre, v kateri je tudi sam ves čas opazovan in kjer ne more nikomur več verjeti. Z neposrednim vplivom španskega renesančnega romana Francisca Delicada Portret Lozane in z aluzijami na Cervantesa, Voltaira in Swifta podložen mozaični roman menjajočih se identitet in pripovedovalcev, med katere se meša avtor z dobrohotnim nagovarjanjem beročega, je po mnenju kritike eno najboljših Goytisolovih del zadnjega obdobja.
******************
Pogovor z Juanom Goytisolom bo v soboto, 1. 3., ob 20. uri, v Klubu Cankarjevega doma
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
