Fotosafari po sončnem sistemu
22. 07. 2016
»Izjemen občutek je biti prvi, ki je videl nekaj povsem novega, nekaj, česar ni videl še nihče drug,« nam je med srečanjem na Dunaju nedavno dejal Michael Benson. Prav Benson je bil tisti, ki je prvi videl, kakšne so različne stvari v sončnem sistemu, kakšni so planeti in druga vesoljska telesa.Z njim smo se srečali v dunajskem Naravoslovnem muzeju (Naturhistorisches Museum, NHM), kjer je te dni na ogled njegova razstava Otherworlds: potovanje skozi sončni sistem. Zanjo vlada v svetu izjemno zanimanje. Pred Dunajem je bila na ogled v Londonu, po 18. septembru pa se bo preselila v Luksemburg. Na razstavi si lahko ogledamo več kot 70 fotografij, ki jih je Benson estetsko obdelal, pri čemer je običajno enega na drugega polagal posnetke istih motivov iz vesolja.
Preprosto povedano: Bensonu je uspelo, da je »v pravih barvah« dobil posnetke, ki so jih naredile različne vesoljske sonde. »Vesoljskih agencij in drugih znanstvenoraziskovalnih institucij ne zanima estetika, temveč znanstveni podatki, ki jih lahko dobijo na podlagi teh posnetkov,« poudarja Benson. »V preteklih šestdesetih letih je prišlo do izjemnega razvoja brez precedensa. Potem ko je moral biti človek dolga stoletja zadovoljen z različnimi domnevami o drugih planetih, so začeli v tem času v vesolje pošiljati različne ekspedicije. Naši roboti, avatarji s kamerami, so Zemljo spremenili v majhno piko, hkrati pa so nam omogočili, da se dvignemo nad številne kraje, ki jih človek ni še nikoli obiskal. S tem smo dobili vpogled v svet planetov, ki nenehno krožijo v našem sončnem sistemu.«
Iskanje vse bolj pretanjenih metod snemanja in vse bolj natančnega in zanesljivega razumevanja posnetega gradiva je področje, s katerimi se ne ukvarjajo zgolj raziskovalci vesolja, temveč tudi vojaški izvedenci, medicinski in drugi strokovnjaki ter – umetniki. Benson nam je povedal, da za svojo obdelavo fotografij vesolja ni dobil najnovejših programov obdelave slik ameriških oboroženih sil in tajnih služb, da pa je uporabljal fotografije, ki so bile deloma narejene oziroma obdelane s pomočjo zaupnih tehnologij, ki so na voljo ameriški upravi za aeronavtiko in vesoljske raziskave (Nasa).
Planeti, napake v zaokroževanju
Svojo idejo o estetizaciji fotografij sončnega sistema in njihovem prilagajanju človeškemu očesu je lahko Michael Benson izpeljal predvsem zato, ker že dolgo uživa sloves vrhunskega umetnika. To mu je odprlo pot do potrebnih dovoljenj pa tudi do izvirnih posnetkov iz vesolja. Med drugim je bil Benson pomemben soustvarjalec filma Drevo življenja Terrencea Malicka, filma, ki je bil leta 2011 v Cannesu nagrajen z zlato palmo. Malick je za prizore iz vesolja uporabljal Bensonova besedila in različne razstavne projekte. Bensonova peta knjiga z naslovom Cosmigraphics: Picturing Space Through Time se je prebila na naslovno stran New York Timesa. Sicer pa umetnik redno piše za različne ugledne časopise in revije ter pogosto predava, med drugim tudi na Media Laboratory uglednega Massachusetts Institute of Technology.
Ko hodimo skozi zatemnjene dvorane NHM in si ogledujemo Bensonove slike, nas ves čas spremlja glasba, ki jo je prav za to razstavo ustvaril slavni Brian Eno. Poleg najnovejših fotografij Marsa – med temi je tudi fotografija s površine planeta, na kateri je videti sledi goseničnega vozila (vozilo Curiosity še vedno vozi po Marsu) – so tukaj še fotografije Venere, Sonca, Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna pa tudi različnih asteroidov in kometov.
Ob slikah Sonca nas razstava Otherworlds z besedili opozarja, da kar 99,86 odstotka mase našega sončnega sistema sestavljajo Sonce, Zemlja in drugi planeti, vsa druga vesoljska telesa, ki krožijo po tem sistemu, pa so zgolj »napake v zaokroževanju«, poudarja Benson. Sonce je tudi v mirnih dneh polno turbulentnih dogajanj, v nemirnih dneh pa iz njega bruhajo pravi ognjemeti plazme. Na srečo je Zemlja od Sonca oddaljena okoli 150 milijonov kilometrov, poleg tega je pred ultravijoličnimi žarki zaščitena z ozonskim plaščem, magnetno zemeljsko polje pa jo varuje pred sončnimi vetrovi.
Jezera, napolnjena z bencinom
Mars si lahko ljudje malce »bolj od blizu« ogledujejo približno 400 let oziroma od začetka 17. stoletja, ko so izumili teleskop. A šele leta 1965 je prvo vesoljsko plovilo, ameriški mariner 4, letelo tik mimo tega planeta in na Zemljo poslalo bolj natančne fotografije. Na Marsu je do zdaj pristalo že kar nekaj plovil brez posadke, vendar na tem planetu niso našli sledi življenja.
Po sončnem sistemu kroži na milijone različnih manjših vesoljskih teles. V pasu med Marsom in Jupitrom obstaja več milijonov asteroidov. Jupiter je velik planet iz plina, ki se zelo hitro vrti okoli svoje osi in na katerem nenehno divjajo izredno močni viharji. Velik rdeč madež na njem je v resnici takšno stalno neurje. Območje neurja je veliko kot štiri Zemlje skupaj in traja vsaj že 400 let. Leta 1610 je Galileo Galilei s pomočjo svojega teleskopa odkril štiri največje Jupitrove naravne satelite. Poimenovali so jih Io, Evropa, Ganimed in Kalisto. Pozneje so ves čas odkrivali nove in nove. Do danes so jih našteli 67. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je sonda Galileo, ki jo je tja poslala Nasa, pokazala, da se pod ledeno plastjo na Jupitrovem satelitu Evropa skrivajo ogromne količine vode – več kot vseh oceanih na Zemlji.
Fotografije z Bensonove razstave potrjujejo, da je Saturn s svojimi številnimi obroči »najelegantnejši« planet sončnega sistema. Saturnovi obroči so debeli od 10 do 1000 metrov, a jih je zelo veliko, tako da velja pas obročev okoli tega planeta nasploh za enega optično najbolj fascinantnih naravnih pojavov. Saturn ima tudi veliko naravnih satelitov, od katerih je največji Titan. Ta Saturnov spremljevalec je poleg Zemlje edino vesoljsko telo, o katerem obstajajo dokazi, da ima na svoji površini območja s tekočino. Temperatura na površju Titana je minus 179 stopinj Celzija, njegova jezera pa so mešanica tekočega metana in etana. »Ta jezera so napolnjena z bencinom za vžigalnike,« se šali Benson.
Na koncu sončnega sistema sta Uran in Neptun. Je pa tukaj še Pluton, ki so ga odkrili šele leta 1930 in ga najprej uvrstili med planete, leta 2006 pa so ga dokončno izključili iz »planetarnega kluba« in ga razglasili za »pritlikavi planet«. Na razstavi Otherworlds vidimo, da je vesoljska sonda New Horizons, ki je julija 2015 prva letela mimo Plutona, pokazala, da obstaja na strani, ki je obrnjena stran od Sonca, plitka svetlomodra atmosfera, torej v barvi, ki je podobna Zemljini – kar je mnoge dodobra presenetilo.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
