Pogovor z direktorico dunajskega Umetnostnozgodivinskega muzeja
»O El Grecu ali Goyi lahko zgolj sanjamo«
09. 06. 2016
Letos mineva sto let od smrti cesarja Franca Jožefa (1830–1916), obletnico pa slavi tudi eno od številnih veličastnih poslopij, zgrajenih v 68 letih njegove vladavine: gre za 125-letnico obstoja Umetnostnozgodovinskega muzeja (Kunsthistorisches Museum, KHM), ki zaradi zelo bogatih zbirk velja za enega najpomembnejših muzejev na svetu. Od leta 2009 ga vodi Sabine Haag (rojena leta 1962).
Skrbite za velikansko cesarsko umetniško dediščino.
KHM je zveza, ki obsega tri muzeje na različnih krajih: Umetnostnozgodovinski muzej, Svetovni muzej [Weltmuseum Wien] in Gledališki muzej [Theatermuseum]. KHM deluje na več koncih, na Trgu Marije Terezije, v Novem dvorcu v Hofburgu, kjer je tudi Cesarska zakladnica [Kaiserliche Schatzkammer], v Schönbrunnu pa imamo Zbirko kočij [Wagenburg]. Naš je tudi dunajski Tezejev tempelj, pri Innsbrucku imamo zbirke dvorca Ambras. Zbirke KHM so nekdanje zbirke družine Habsburg, dinastije, ki je zbirala vse mogoče stvari. KHM ima danes skupno trinajst zbirk. Naša Umetnostna zakladnica [Kunstkammer] je, denimo, najpomembnejša takšna zbirka na svetu, pa tudi vrsta drugih naših zbirk sodi med najdragocenejše zbirke sveta.
To velja za Dvorno komoro lovske opreme, orožja in oklepov [Hofjagd und Rustkammer], Galerija slik KHM sodi med najpomembnejše na svetu, zbirka starih inštrumentov je največja kompletna zbirka zgodovine glasbe.
Menda so Habsburžani med prvimi za svoje zbirke zgradili poseben muzej. Louvre, Ermitaž, Vatikanski muzeji, Prado … so bili prvotno predvideni za vladarske palače.
Cesarsko-kraljevi dvorni muzej so slovesno odprli 17. oktobra 1891, in to po naročilu Franca Jožefa. Gre za celovito umetniško delo historicizma, v katerem se vrhunsko prepletajo arhitektura, notranjost in muzejske zbirke. Dvorane posameznih zbirk so izdelane smiselno glede na posamezne razstavne predmete. Ne vse, a številne zbirke in številni razstavljeni predmeti so še vedno na mestu, na katerem so bili pred 125 leti. V naši Galeriji slik so nad vrati v posamezne dvorane doprsni kipi umetnikov, katerih dela so razstavljena v dvoranah. Česa takšnega ne boste videli nikjer drugje na svetu.
Franc Jožef je zgradil muzej zato, da bi shranil pod eno streho vse cesarske umetniške zbirke. Drugi razlog je bil, da postanejo zbirke dostopne ljudem. Zato je najel najbolj znane umetnike. Velika freska nad glavnim stopniščem je delo Mihálya Munkácsyja, slavnega salonskega slikarja s konca 19. stoletja. Zelo ponosni smo na stenske slike, olja na platnu nad stopniščem, ki jih je ustvaril Gustav Klimt.
Ali to poslopje ustreza sodobnim muzejskim zahtevam?
Naloga muzeja danes ni prikazovati celotno zbirko, temveč poskušati z izbranimi eksponati ponuditi celotno doživetje. Naš problem je pomanjkanje prostora. Že ko so odprli KHM, je bilo poslopje premajhno. Ko si želimo imeti kakšno posebno razstavo v Galeriji slik, moramo druga dela začasno umakniti. Takšni premiki stanejo, poleg tega selitve nič kaj dobro ne vplivajo na umetniška dela. Če bi muzej gradili danes, bi zagotovo poskrbeli za drugačno razporeditev prostorov. Veliko bolj in tudi veliko bolje bi izkoristili muzejsko klet. Zato si že nekaj let prizadevamo, da bi se z NHM [Prirodoslovni muzej] razširili pod Trgom Marije Terezije, in to tako proti Hofburgu kot proti Muzejski četrti.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja in minulem desetletju so do globalne krize na Dunaju – in seveda tudi v KHM – ves čas potekale vrhunske in zelo uspešne razstave svetovnega ranga. Zdaj niso več tako pogoste.
Gospodarske razmere so neposredno povezane z možnostmi muzeja. Hkrati različne študije kažejo, da se prav naložbe v umetnost in kulturo večkratno povrnejo celotnemu gospodarstvu. Tako kot vsi drugi zvezni avstrijski muzeji dobimo vsako leto določeno vsoto. To nam zagotavlja določeno varnost, vendar je ta znesek že leta enak, le občasno se malce poveča. Hkrati se srečujemo z občutno višjimi stroški, personalnimi in drugimi. Na srečo precej zaslužimo tudi sami, in to z zanimivimi posebnimi razstavami, poslovnim sodelovanjem in drugimi programi.
Velike razstave, pa tudi manjše razstave uglednih in dragih umetnikov, postajajo tako drage, da se jih preprosto ne splača organizirati. Zmotno je prepričanje, da slavna imena prinašajo s seboj velik dobiček. Prisiljeni smo varčevati in ves čas sodelovati z drugimi muzeji in različnimi poslovnimi partnerji, prizadevamo si tudi, da bi posamezne razstave trajale dlje. Ker smo odvisni predvsem od mednarodnih turističnih obiskov – okoli 65 odstotkov obiskovalcev sodi v to skupino –, se trudimo, da imamo ves čas kar se da privlačen program razstav. Če danes ni ruskih turistov, se to ne dogaja zato, ker nimamo nič, kar bi jih zanimalo, temveč je to posledica krize v Ukrajini in sankcij Združenih narodov.
Kolikšen delež skupnih letnih sredstev imate na voljo?
Okoli štirideset odstotkov. To je zelo dobro, zlasti če upoštevate, da imamo več poslopij, kar seveda pomeni več stroškov, od stroškov za varovanje dalje.
S katerimi razstavami zaznamujete 125-letnico muzeja?
Tukaj z razstavo Prazniki [Feste feiern], na kateri so prikazani dvorne slovesnosti pa tudi ljudska in druga slavja ter njihovi različni vidiki. V Gledališkem muzeju je Spettacolo barocco!, razstava o baročni operi kot nadaljevanju tradicije dvornih turnirjev. V Zbirki kočij je posebna razstava, posvečena Francu Jožefu. Na ogled je tudi 'Cesarjevo zlato' – naš kabinet kovancev, numizmatična zbirka, ena redkih, za katero še vedno aktivno zbiramo posebne kovance. V Stari duhovni zakladnici je majhna, a dobro osmišljena razstava liturgičnih oblačil in predmetov iz časov Marije Terezije. Tudi to je ena najboljših zbirk na svetu.
Naša raziskovanja niso omejena zgolj na proučevanje zgodovinskega pomena, temveč tudi na iskanje mostov, pojasnjevanje in razumevanje tega, od kod prihajajo stvari, ki jih imamo za sodobne. Zgodovinski umetniški predmeti in pojavi so imeli velik vpliv na današnjo družbo in kulturo. Zato v določenih razmikih v KHM postavljamo na ogled tudi dela moderne in sodobne umetnosti, kot sta bili razstavi Luciana Freuda in Jana Fabra. Te razstave so vedno v kontekstu naših zgodovinskih zbirk.
Kaj načrtujete do konca desetletja?
Največji dogodek bo zagotovo ponovno odprtje Svetovnega muzeja ob koncu leta 2017. V osrednjem poslopju si prizadevamo optimalneje urediti prostor. Od 11. oktobra bo na ogled razstava Ponoči [During the Night], ki jo pripravlja umetnik Edmund de Waal. Leta 2017 bomo pripravili posebno razstavo Rubensa, jeseni 2018 pa veliko razstavo Pietra Bruegla starejšega, 'podeželskega Bruegla'. Imamo dvanajst njegovih del, torej največjo in najpomembnejšo njegovo zbirko na svetu. Delovni naslov razstave je Mojstrova roka, njen cilj pa pokazati umetnikov delovni proces – od skice do dokončane slike.
Še eno vprašanje o denarju. Zdi se, da danes nimate denarja za kupovanje del, s katerimi bi izpopolnili določene zbirke?
Zbiranje umetniških del je obveznost vsakega muzeja. Na žalost lahko to danes počnemo zgolj delno, nikakor pa ne v obsegu, kot bi si želeli in v kakršnem se ta dela pojavljajo na trgih umetnin. Iz operativnega proračuna ne moremo kupiti skoraj ničesar, pravzaprav lahko zgolj občasno kaj kupimo za zbirke z manjšimi in ne preveč dragimi predmeti. O El Grecu ali Goyi lahko zgolj sanjamo. Brez zunanjih partnerjev ne moremo kupiti nič večjega. Združenje ljubiteljev KHM nas velikodušno podpira, a tudi to ima svoje – dokaj ozke – meje.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
