Gospa Radojka
Foto: Vinko Avsenak
27. 08. 2014
Že več kot pet let je, kar nas je zapustila izjemna prevajalka in pronicljiva intelektualka, »žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava« Radojka Vrančič, ki bi ob koncu avgusta praznovala rojstni dan.
Spomin zatiplje v študentska leta, najbrž kar v prvo, brucovsko, in vzpenjam se po stopnišču mogočne, majčkeno tudi skrivnostne hiše, in potem, v četrtem nadstropju, stopam po dolgem hodniku, malo navzdol in v levo, se mi zdi, in potem, za vrati, velika pravokotna soba, skorajda dvorana, in za vrati desno, precej daleč, prijazno stroga gospa svetlih las, gibko vraščena med visoke omare in dolge police knjig. Študent francoščine sem, novopečen, in v Francoski oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani sem se brumno nameril, da bi si sposodil bogve kateri naslov iz obveznega branja, ki ga je bil predpisal profesor Kotnik, in ne slutim še, da se s francosko knjigo povezujem za tako rekoč vse življenje, in pojma nimam, da je drobna, vitka dama, katere svetli lasje se blesketajo v svetlobi, ki pada skoz okno za njo (je mogoče, da se med sončne žarke meša cigaretni dim? je mogoče, da gospa bibliotekarka vneto kadí?), že tedaj znamenita Radojka Vrančič, katere naklonjenost si bom, srečni fant, pridobil in mi bo dolga leta v pomoč, veselje in ponos.
»La France vous est reconnaissante!« je vzneseno retorično, a tudi človeško prepričljivo vzkliknila veleposlanica republike Francije na žalni seji, ki jo je Radojki Vrančič v spomin 16. aprila 2009 priredilo Društvo slovenskih književnih prevajalcev. S poklonom, ki mu v slovenski diplomaciji najbrž ne najdemo primere, je gospa Chantal de Bourmont izrazila hvaležnost pokojnici za njen prevajalski opus, predvsem za prevod Proustovega cikla romanov V iskanju izgubljenega časa, ki ga je – s presledki – izdelovala kar tri desetletja in ki velja za vrhunec izmojstrenosti slovenskega jezika. Prav lahko bi bil tisti hip – in gotovo, prej ali pozneje, tudi sem, a potihem – še sam dejal nekaj podobnega in se torej zahvalil pokojnici za ..., saj res: za kaj prav posebej?
Radojko Vrančič sem doživljal in jo nosim (da, nosim, včasih jo spoštljivo poujčkam) v spominu kot z mnogih strani obrušeno dragotino; njene leskeče se ploskve so se odkrivale postopoma, kot je trajalo in se razvijalo najino vse bližje znanstvo. Najprej je bila skrbna, primerno odmaknjena, a tudi požrtvovalna knjižničarka; nekoč, kmalu na začetku, ji je ušla pohvala, ki mi je dobro déla (»no, vsaj eden, ki ga še kaj drugega zanima«), ko sem si s police desno sposodil pri nas manj poznanega pesnika (morda je bil Paul Fort?) iz tako mamljive zbirke Poètes d'aujourd'hui; čez leta, ko sem resneje nekaj raziskoval, ji ni bilo odveč prisloniti lestev in skoraj pod stropom odmikati knjige, da je z zaprašenimi dlanmi prišla do iskanega naslova iz leta 1931. Godilo mi je, kajpak, da se tako potrudi zame, a mislim, da sem že takrat spoštoval njeno prizadevnost, ki se je razdajala brezpogojno, enako univerzitetnemu profesorju kot svežemu diplomantu ... Sama je svoj visoki knjižničarski credo čez čas formulirala takole: »Zmeraj sem se živo zavedala velikanskega bogastva, ki je zakopano v knjigah, in zdelo se mi je škoda, da bi ostalo neodkrito. Zato sem z največjim veseljem pomagala vsakomur, ki je iskal, vsakemu bralcu sem želela najti potrebno knjigo ali informacijo in vsaki knjigi bralca, ki ga bo prav ta knjiga zanimala.«
Francoski oddelek v NUK so razpuščali vrsto let in je tedaj posloval le nekaj ur na teden, menda predvsem popoldne, gospa Vrančič pa je postala vodja informacij in medbibliotečne izposoje, kar je bil v časih (tehnološko in ideološko) omejenih komunikacij pomemben položaj, na katerem ni njena ustrežljiva vnema niti malo popustila, pa naj je poklicala v knjižnico na Dunaj ali prijatelja Jožeta Javorška, da je poizvedela o tej ali oni knjigi in jih zvečine tudi dobila v uporabo. Danes si je težko predstavljati čase, ko ni bilo kopirnih strojev in – kje neki! – elektronskih brskalnikov in katalogov, in se zato najbrž porazgublja zavest, da je bila knjižnica vozlišče tozadevnih podatkov in od drugod za kratek rok izposojenih knjig, knjižničar pa ključen upravljavec v njej, a sam natanko vem, da bi bili moja diploma in prva prevajalska izbora (v antologijah Noč bliskov, 1974, in Afrika, mati moja, 1976) bistveno drugačni, se pravi dosti siromašnejši, če mi ne bi v NUK tisti čas (in že prej!) z nasveti in dejanji pomagala Radojka Vrančič.
Bogata zrela leta
Po letu 1990 se sprva največ srečujeva v Društvu slovenskih književnih prevajalcev, ki mu dve leti predsedujem; ne spomnim se, ali hodi na seje upravnega odbora, zanesljivo pa je zvesta obiskovalka društvenih prireditev, recitalov, predavanj ali debatnih večerov. Zvesta in zmeraj dobrodošla, saj smo je vsi po vrsti veseli in ona skromno občuti, da je tako; svoje priljubljenosti in avtoritete ne izrablja za to, da bi razglašala svoj prav, le včasih nevsiljivo, a odločno izrazi pomisleke ob tedaj bujno razvijajoči se vedi traduktologiji (»prevodoslovju«), saj je po njenem – in v tem prepričanju ni edina – premalo povezana z živo prevodno prakso. – Potem, pomladi leta 1992, slaba novica: Radojka ima, pri šestinsedemdesetih letih, hude težave s srcem (sama se potem spominja, da »sem bila na robu groba«), a medicina jo reši (»šest bypassov«) in kmalu pride iz Bohinja, kjer okreva, razglednica, na kateri obljublja, da bo jeseni spet pribiciklirala v Društvo. Ne vem, ali je po tistem res še sedla na kolo, a redno in z nezmanjšano vnemo in vedrino je prihajala med nas. Predvsem pa je ohranila prav neverjetno prevajalsko in emocionalno kondicijo, saj so v letih 1995–97 sveži iz njene delavnice izšli zadnji trije romani iz Proustovega cikla v skupnem obsegu čez tisoč knjižnih strani, in to v časih, ko je morala izkusiti najstrašnejšo materinsko bolečino, sinovo neizprosno bolezen in smrt.
Decembra 1994 sem povabljen v NUK, kjer se bo na bibliotekarskem večeru Zrinka Mirošević pomenkovala z gospo Vrančič. Po pogovoru, ki je dobro obiskan, je nekaj malega zakuske, tudi vino se ponuja z miz. Med prijetnim klepetom se Radojka obrne k meni in pravi, da bi rada pila bratovščino z menoj, da bova še bolj prijatelja. Močno sem počaščen, da bom smel tikati mladostno gospo, in še par dni se počutim, kot da bi ponovno in dokončno diplomiral ... Mogoče me ta nova bližina podžge in opogumi, da naslednjo pomlad predlagam Radojki, da bi napravila pogovor za Novo revijo, ki praviloma v vsaki številki natisne obsežen intervju; ko privoli, se še dodatno pripravim in se z majhnim magnetofonom prikažem pri njej na Ažbetovi 2, kjer se ob buteljki belega – francoskega, kajpak – in pod velikim Jakčevim barvnim portretom pogovarjava tri, štiri ure. Kdor se je kdaj ubadal z magnetofonskimi trakovi, vé, da ni posebno veselje prepisovati z njih, in sam tega nisem počel že skoraj dvajset let, kar sem se bil poslovil z radia, a prav nič odveč mi ni bilo nekajkrat »preposlušati«, kar je govorila izpraševanka, tako živahna, sočna, iskrena in spontana je bila Radojkina pripoved o različnih obdobjih njenega življenja in dela. In še danes, če preberem tisti najin pogovor, objavljen v 159/160 številki Nove revije (1995), si polaskam, da ni slab, in celo pomislim, da je malo pomagal k večjemu zanimanju za vsestransko interesantno in očarljivo komunikativno gospo, v kateri sta se bogato prepletali minulost in sedanjost; kulminiralo je, to zanimanje, v izvrstnem dokumentarnem filmu Helene Koder z naslovom Magdalenice gospe Radojke Vrančič (1997), ki je dosegel tudi širše občinstvo.
Dosti je bilo še prijetnih druženj z Radojko, skupnih voženj na prevajalska srečanja in tamkajšnjih debat ali le snidenj v dvoje, ko mi je pomagala razrešiti prevajalsko nejasnost ali svetovala kak izraz. (Pri igri Yasmine Reze mi med drugim predlaga meni nepoznano besedo »bubi« za obliko ovratnika; ko jo povabim na premiero, jo peljem skozi uradni vhod in potem na dolgih hodnikih uživa, kako da »vse diši po teatru«.) Prisrčno se je razveselila mojih prevodov Asterixa, saj ni nič podcenjevala stripovskega žanra, in nekoč me je presenetila z razglednico iz Bohinja, na kateri me je imenovala »dragi Aljoša« in uporabila še kakšno nepričakovano besedo. Nisem pri priči dojel, da se je prijazno pošalila iz mojega takratnega prevajanja Perecovega romana Izgin, v katerem avtor ni uporabil črke »e«, in mi še sama poslala svoj lipogram. Pa tudi kot urednik sem se dvakrat srečal z njo: z Marijo Javoršek sta prevedli Heptameron Margarete Navarske (in se ob tem konec leta 1997 za dva meseca podali v prevajalsko središče v provansalski Arles), v zbirkiVeliki večni romani pa smo ponatisnili njen prevod Laclosovih Nevarnih razmerij, za katerega sem ob ponovnem izidu izjavil, kot berem v stari številki Bukle, da »v njem štima vse do zadnje čipke«.
Naj se – z radostjo in ganotjem – spomnim še prav posebnega datuma: 27. 8. 2006 sem bil povabljen na praznovanje Radojkine devetdesetletnice. (Dan prej je v Delu izšel moj sestavek o jubilantki, v katerem sem njena leta imenoval le po francosko, quatre-vingt-dix, kar je uredniška malobrižnost prevedla v naslov Ob osemdesetletnici Radojke Vrančič; popravek v časopisu je sledil, ko smo se že dodobra nasmejali.) Bilo je sončno nedeljsko popoldne na Radojkinem vrtu na začetku Rožne doline, kjer so se nad zelenjem bočile bele tende, ki so, skupaj s številnimi stoli, spominjale na impresivno gledališko scenografijo, in bil je programček, za katerega so menda poskrbeli vnuki (dekle s čudovitim glasom je popevalo po francosko), in tudi če ti kateri od gostov ni bil domač, te je z njim zbližalo poznanstvo s slavljenko. Proti večeru pa se začnó zgrinjati črni oblaki, znanilci nevihte; zapozneli gost pripoveduje, da je v Šentvidu pravcato neurje. Stopimo pod bele tende (zdaj bodo še za drugo rabo, ne le za slikovito senco), a do vrta privrši le nekaj kapelj, nebo se počasi razjasni in, o čudo!, čez spet sinji nébes se vzpneta dve leskeči mavrici, da nam jemlje dih in je dodatno lepo. »Še od tam zgoraj ti pošiljajo voščilo,« se pošalimo s slavljenko in čisto malo mislimo zares, kajti vse je, kot da nikjer ni konca, kot da se življenje vzpenja po teh lestvah mavričnih barv prav tja – do nedoglednosti ...
Poslovilna tiskovna konferenca
Radojko sem zadnjikrat videl 25. 3. 2009; o tem mi priča posvetilo v knjigi Julija ali Nova Helioza J. J. Rousseauja, ki jo je DZS (v dvorani Slovenske matice) predstavljala tisti dopoldan in me je prevajalka povabila, naj bom zraven. Upravičeno ponosna je bila – pri dvaindevetdesetih! – na svoj novi, čisto sveži prevod (več kot 250 strani) in ni se branila iskrenih, občudujočih čestitk, ki sem se jim kajpada pridružil ... Potem, čez kakšno uro, klepetam s kolegi pred stavbo in s kotičkom očesa opazim Radojko, kako z urednico Majdo odhajata proti Univerzi; stečem za njima, da se poslovim, kot se spodobi in si tudi želim. – Natanko čez teden me je po telefonu poklical Jan Jona in povedal, da je nanagloma umrla.
Po žalni seji se ne gre kar domov, občutje mora odzveneti. Tistega aprilskega opoldneva se torej s prijateljem romanistom, ki je bil v študijskih letih tudi deležen naklonjene pomoči v francoskem oddelku NUK, odpraviva spit kozarček oziroma, kot pravi retorično bolj razkošni Jaroslav, »iskat zgubljeni čas med bleščicami sončnih odsevov na oljni površini žametne črnine«. Šaliva se, da mila rajnica mogoče že sedi tam zgoraj na Proustovi desnici, pomakajoč magdalenice v čaj, in nemara kramlja z gospo Céleste Albaret, znamenito pisateljevo služabnico in družabnico (katere spomine je tudi prevedla) … Da, Radojka bi z lahkoto zmogla oboje: visoko aristokratsko konverzacijo in prijazen pomenek v vsakodnevnem jeziku; bila je žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava iz nasilno pretrganih meščanskih časov, ki ni svoje provenience in z njo povezane usode ne objokovala ne poveličevala, temveč jo je dostojanstveno sprejela, samoumevno nosila in zgledno »izkoristila« – po prevajalski plati. »Mogoče,« pomodruje Jaro, »ji je bil pretanjeni Proust s svojo nostalgično spominsko prozo o 'diskretnem šarmu buržoazije' na neki način pisan na kožo«. Gotovo, se strinjam, in za povrh je pod to kožo utripalo toplo, darežljivo, nepozabno srce.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
