Marko Derganc in Zlatko Zajc: Med umom in srcem, med zemljo in nebom
Iz oči v oči
Zlatko, pozdravljen!
Bolj poredko se srečava, jaz na kolesu, ti na kolesu ali na sprehodu z družinico. Včasih le pozdrav, drugič le nekaj priložnostnih komentarjev na trenutno stanje intimnega ali pač občega značaja. Tako je to s starimi prijatelji. Nekoč kot rit in srajca, zdaj pa le še dve srajci brez riti. Ko smo že pri riti, naj poudarim, da sem z leti prišel do spoznanja, da je rit pri človeku daleč pomembnejša od glave. Glava je polna dreka, a ga v nasprotju z ritjo ne odvaja, zastruplja pa z njim tako telo kot njegovo okolico. Pri riti se sicer lahko pojavi problem z zapeko, a je le občasne narave, medtem ko glava permanentno meša drek, in to vse odkar ta vsemogočni in čaščeni um določa pravila, zapovedi in prepovedi človekovi eksistenci. Zato pa smo v dreku zadnjih 4000 let! Toliko za uvod.
Ker si nisva nikoli zares dopisovala, z izjemo tistih nekaj pisem, ko sem bil v JLA, in kakšne razglednice z morja, so naju zdaj prosili, da si javno izmenjava vsak po štiri pisma. Torej ne pišem jaz tebi, niti ti meni, ampak piševa bralcem Pogledov in se pretvarjava, kot da piševa drug drugemu. To je tako, kot božja igra, leela, katere bistvo je prav pretvarjanje. In kaj je to naše življenje drugega kot eno samo pretvarjanje. Tudi če bi objavili tista pisma, ki sva si jih izmenjala v času mojega kratkega bivanja v vojski, bi bil to prikaz sicer iskrenega, avtentičnega pisanja, ki pa je izviralo iz nezavednega pretvarjanja, saj je prihajalo iz uma, ki je v svoji samopašnosti prevzel tudi vlogo srca. Jezik srca je tišina in prekanjenemu, z vsemi žavbami namazanemu umu, z njegovimi neskončnimi argumentacijami in mojstrsko ustvarjenimi občutenji in razpoloženji, je najmanjša težava preglasiti to nedolžno čistost in jasnino srca.
Torej, dragi Zlatko, ker oba še vedno živiva v umu, katerega bistvo je pretvarjanje, se pretvarjajva vsaj zavestno. Če se človek neprestano zaveda funkcioniranja svojega uma, ta počasi izgublja svojo moč, svoj vpliv in človek se začne pomikati proti svojemu srcu, iz katerega se začne dvigovati blagodejna, nedolžna tišina. Še preden pa se dokončno pogrezneva vanjo, bova s polnim zavedanjem še malo mešala drek, ki ima tisoč in en obraz, priznan in nepriznan, in se trenutno imenuje Iz oči v oči, ne glede na dejstvo, da so to lahko oči slepca.
Kaj se je resnično dogajalo v zadnjih štiridesetih letih, odkar se poznava, natančno ne ve nihče, še najmanj pa midva. Kar se resničnosti tiče, se ni dogajalo nič, bila je le igra senc, projekcija uma, sanjski preplet norosti in bolečine, somnambulni ples peščice norcev, če iz vsesplošne norosti izvzamem le nekaj najbližjih udeležencev takratne neobrzdane, zadimljene scenografije. In ker do resničnosti um nima dostopa, mu ne preostane drugega, kot da na podlagi mrtve preteklosti, ki ga konstituira, fantazira in špekulira o vseh mogočih stvareh, jih proglaša za edine resnične in zveličavne in zato praviloma prihaja navzkriž z »resničnostjo« drugih umov, kar vodi v nepotrebne, povsem bebaste spore o avtentičnosti nekega zgodovinskega spomina. To seveda nima nikakršne povezave z aktualnim patološkim stanjem slovenskega zgodovinskega spomina, saj merim na opis splošne narave uma in ne na politično konotacijo trenutnega družbenega stanja ali pač sranja. In ta narava uma je tista, ki zamegljuje, preprečuje, da bi videli stvari takšne, kakršne v resnici so. Zato pravim, da karkoli se je že dogajalo v preteklosti, se je dogajalo v umu, saj sta tako preteklost kot prihodnost le domeni uma, vključno s sedanjostjo, ki naj bi bila med njima. To je ta famozni čas, ki je lasten le umu. Resničnost pozna samo sedanji trenutek, ki je atomski in obstaja onkraj uma.
Kot sem ob različnih priložnostih že večkrat poudaril, vsa ta spoznanja niso moja eksistencialna izkušnja, temveč izkušnja brezštevilnih prebujenih posameznikov preteklega in sedanjega časa, ki so mi v začetku pomenila le novo informacijo mentalne narave, pozneje pa so se poglobila, se prebila skozi debele plasti podzavesti in segla vse do srca. Intuitivno sem začutil globoko zaupanje v celotno eksistenco in skrite univerzalne zakone v njej. To je dimenzija, ki je diametralno nasprotna slepemu verovanju ali prepričanju, ki sta specifični domeni uma. Ta dimenzija pa je v svoji začetni fazi še veliko prešibka, da bi kljubovala ali celo preglasila okorelega in pretkanega zavojevalca, ki s prekaljeno magijo vodi človeka skozi svojo iluzijo resničnosti.
Tako se mi včasih zdi, da sem nekje vmes, med umom in srcem, in to vmesno stanje je zelo neproduktivno, nekreativno, izpraznjeno vsakršne vsebine, kar je sicer idealno za stanje izpraznjenega uma, vendar gre tu bolj za apatično vseenost, ki pa začuda niti slučajno ni depresivna, malodušna ali kako drugače psihično neprijetna. Takrat si rečem, da sem pač topoumen butelj in kaj za božjo voljo je v tem slabega! Enkrat si v umu, drugič v srcu, včasih pa vmes. To je normalno shizofreno stanje večine ljudi. Že vsak posamični um je nabit z množico najrazličnejših osebnosti, ki po potrebi, v danih okoliščinah, obvladujejo lastnika. Na podlagi tega dejstva in dejstva, da um neprestano deli, ločuje, razdvaja oz. podvaja, v nobenem primeru ne moremo imeti človeka, ki živi v umu, za individuum. Že sama beseda individuum pomeni nedeljiv, se pravi, če uporabim pomene notranje znanosti, enovit, celovit, kristaliziran v centru svojega bitja, v najgloblji točki svoje prave narave. To je transcendentno stanje univerzalne zavesti, kjer človek postane resnični individuum. Buda je to stanje imenoval nirvana (kar dobesedno pomeni upihniti svečo) ali praznina, Mahavir (utemeljitelj džainizma) mokša – osvoboditev, za Lao-dzija je to Tao, za Jezusa pa Božje kraljestvo.
Za naju, ljubi Zlatko, pa je to le medla slutnja nečesa veličastnega, nepojmljivo skrivnostnega, nespoznavnega in tako gromozanskega, da nima nikakršnega pomena še naprej pleteničiti o teh stvareh, saj jih mora vsak sam izkusiti, ko njegov čas dozori. In dozorel bo, saj se je to zgodilo že milijonom in tako se bo tudi vsakemu izmed nas, saj vsak nosi v sebi seme s strahotnim potencialom. In sploh ni tragično, da se rodimo, živimo in umremo kot seme, ne da bi vzklili, saj je znano, da tudi milijone let stara semena vzklijejo, ko so za to ustvarjeni vsi pogoji.
Zdaj pa je dozorel čas za Iz oči v oči z resnico brez sprenevedanja: sledi neskončna in zelo, zelo globoka tišina …
Te veselo pozdravljam,
Marko
******************
Dragi Marko,
pismo, ki si mi ga napisal, sem do zdaj prebral le enkrat. Splošen vtis pa je takšen: še vedno letiš po zraku, po nedoumljivih rovih uma, ki se bolj dotika neba kot zemlje. Pravzaprav je čisto vseeno, ko približno razčistiš z majcenim svetom, v katerem živiš, če se opiraš na nekakšen um, ki te zavaja, izziva, včasih potrjuje, ali pa se spustiš na tla, zemljo, prst, blato in v stanju mirovanja, strmenja in čudenja tenko prisluškuješ neslišnemu odtekanju tistega, kar imenujemo čas. Štirideset let je minilo, kot bi prdnil v škaf, ta škaf in prdec sta tvoja, ti pa si ju pobral od deda, kot še marsikaj drugega, dobrega in slabega, prtljaga prednikov, ki se nam posmehujejo iz temnih ogledal. Butnskala: vrzi v ogenj prav vse, vključno s predniki, potem pa se poženi v ogenj še ti. To, kar je minilo, pa je pustilo brazde in brazgotine, odprte rane, tudi na pokrajini in krajih, kaj šele na, v in pri ljudeh.
Ne, da se ne znajdem, nočem se znajti v tem bliskajočem vsakdanu, opremljenem z očesnimi vtisi, ko od odvečnosti prekipevajo v piskru lobanje in se kot rumenkasta pena trapastih misli, kot sluz cedijo prek robov še znosnega. Če poenostavim, velikokrat se mi zdi, da sem še vedno isti, ne bom napisal tepec, ker to nikoli nisem bil, razen kadar so me strasti pahnile v bebava stanja in položaje, isti občutljivež, mimoza za lasten izbor čustvovanj in neobčutljiv, kamnit za vsiljevanja tujih izkrivljenih misli. Izkrivljenim mislim pa sem sleherni dan izpostavljen, ko oči blodijo po straneh časopisja in so spet na paši velikega zaslona. Ne vem, zakaj ljudje dopuščamo razširjanje bolnih misli in zamisli izbrancem, ki si domišljajo, da zastopajo tebe ali mene. Upam, da bo to vse, kar se mi je zapisalo o politiki. Sem ravno toliko okužen, da brez tega, da bi mi misli blodile po teh področjih, preprosto ne gre.
Potem se pa zalotim, ko ne gledam televizije in poslušam dogodke in odmeve po radiu. Mašenje in zapolnjevanje praznine, ki naj bi bila končni cilj modrecev, mi, tudi jaz?, pa se bojimo praznine in niča, ki je en samcat izhod. Takole sam sem še najbližje stanju, ki bi ga lahko imenoval, kako naj mu rečem, da bo prav?, ko sem sam v vsem in vse v meni. Največkrat se mi po sreči ali po milosti pripeti približno takole: vročina naj bi bila malo čez 20 stopinj Celzija, da sem lahko le v gatah, v stolu, pred leseno steno svoje hiše, gledajoč tja proti bližnjemu gozdu, pa kakšen metulj, mlada mačka morda, pa ptice neutrudno iščejo kaj za v kljun in vmes kaj zapojo, pa muhe sem ter tja, pa čmrlj debelo brenči, se listje v brezvetrju ustavi in na nebu razpada oblaček, jaz pa ždim in sleherni opravek se lahko odloži in skrbi ni nobene, so rekli murnov glasovi. Takšno početje bi lahko ponavljal v nedogled, in ko bi me morda nekoč zajela utrujenost pri ponavljanju takšnega početja, bi roka sama poiskala mrzel vrat steklenice s pivom. Čemu ne piva, zakaj pa bi ga, svoboda do sebe samega ne sme biti vprašljiva. Nisem se odrekel opoju, ki si ga včasih kot razkošje privoščim, da izginjam malo drugače kot prejle v izseku pokrajine. Vem pa, da je bil opoj v mlajših letih ščit, ki je varoval mehko in razčustvovano notranjost in dajal pogum za zbližanja s podobno mislečimi in čutečimi ljudmi – in zbirka najinih ščitov je bogata, napolnila bi večji razstavni prostor. Se v pisanje sami štulijo nešteti prizori najine preteklosti, polzijo in se nalagajo v spomin. Kateri je bolj pomemben, kateri več tehta, česa se spomniš ti in če je moj spomin tudi varljiv, me zanima. Zdaj ko so vsaj večje strasti po vsej verjetnosti za nama, bi lahko nekoč neobremenjeno pregledala seštevek najinih ostankov. A je bilo tako ali drugače, kdo ima prav, ko je pa vseeno. Različnih snovi pa je precej več kot za podaljšan partizanski boj, še dobro, da je manjkala kri, to pa je že zadeva najine pregovorne miroljubnosti in odsotnosti globlje hudobije.
Že dolgo nikogar ne sovražim, morda sploh nisem zares nikoli, tistim, ki jih ne maram, ne dovolim vstopa v glavo, pa je urejeno, da le ohranjam svoj brezdelni mir. Zdaj ko se oziram nazaj, na pretečena desetletja, se vse prevečkrat čutim ogoljufanega, predvsem zato, ker je vse, kar je bilo, vključno s tistim, kar ni bilo, tako nesramno hitro zbrzelo skozi mene in največkrat mimo mene. Če že sem kaj ujel, so bile to črepinje, ki pa jih nikoli ne bom niti poskušal sestaviti, saj mi zmanjkuje časa in že zelo dolgo vem, da ne bom niti pospravil svoje pisalne mize s številnimi predali, kjer se med drugimi papirji in okruški moje zgodovine skrivajo tudi tvoja pisma iz vojske. Zdaj se nam zdi to nepomembno, a je v tistem času, ko smo morali oditi v neznane kraje, med neznane in tuje ljudi in tam preživeti deset odstotkov svojega mladega življenja, takrat je bilo hudo breme in edini izhod je vodil skozi psihiatrične ustanove tistega režima. Je rekel neki primarij Blažu, da naj resno pomisli, da tisti, ki se dela norega, je po vsej verjetnosti tudi usekan. Usekanost pa je le drugačnost, ki se je tako ali tako ne da znebiti in jo počasi človek jemlje kot del svoje nezamenljive osebnosti, ki jo je skupaj zgnetlo okolje, pa predniki itn. Tako smo se pač naredili in kdo je najbolj kriv, se ne da odgovoriti, Tito, starši, sošolci, vino, šmarnica, tobak, slovenstvo, zatohli vpliv Avstrijcev, socializem, druga svetovna vojna, ljubezni in pohota, mozolji …
Najbolj trapasto pa je, da se človek ne more spremeniti, razen če mu pade opeka na glavo. Ne gre in ne gre, brodimo po lastni (pa še ta lastnina je začasna) blatni lužici, se kobacamo in poskušamo postaviti na zadnje okončine, polni sklepov: od jutri pa bo drugače! Sam veš, da ne gre, kot bi bili dokončani že ob samem rojstvu. Kdo si ne želi, da bi bil dober, plemenit, lep tako in drugače, skladen s sabo in okolico? Mislim, da si večina ljudi tega želi. Pogled nekaj metrov od sebe pa ponuja popolnoma drugačen prizor, ko se svojemu plemenu lahko le posmehujem, če že ne privoščljivo režim. Pa še ta smeh in režanje imata trpek in kiselkast okus.
Zdaj ko nekaj jamram o minljivost, o odtekanju časa, pa se vseeno zavedam, da sva midva in pa še kdo na boljšem, saj nismo izgorevali v tovarnah ali kakšnih drugih mučnih procesih, ki se jim reče delo, čas smo si privoščili z veliko žlico in ga tudi z isto merico odmetavali. Sicer pa že dolgo trdim, da so pregovori imenitna stvar, le da jih je treba prav razvozlati in tako tudi razumeti. Že dolgo vem, da je čas zlato, in to le takrat, ko ga porabiš zase, za tiste, ki jih imaš rad ali le za preprosto zretje v širni svet majhnega obzorja. Zlato pa vsekakor ni naporno upogibanje hrbtenice pod težo težkega krampa ali kakšnega drugega pripomočka, ki ne prinaša in ne povzroča prav nobenega užitka. Odveč je misel, da bi moralo biti to kratko bivanje tukaj eno samo veselje in užitek, saj je človek to zapravil z izgonom iz raja, ko je prijel v roke motiko in plug in začel variti pivo. Morda se je začelo takrat, ko je premlatil soseda, ki je stopil na njegovo njivo.
Nekatere stvari in prepričanja pa se navkljub vsemu v življenju spreminjajo, mislim na lastnino in posest zemlje. Sem opazil pri samem sebi, ko se mi je zdelo trapasto hlepenje po hiši, zemlji, lastnini, saj sem se posmehoval drugim. Potem pa me je svinjsko zagrabilo hrepenenje po koščku zemlje, to je bilo po mojem štiridesetem, kar pripisujem staranju oziroma vse večji privlačnosti grude. Veselje in navdušenost nad lastnim posestvom sta bila precejšnja. Nekega dne, po tistem, ko je bilo moje, sem z mačeto, ki si mi jo prinesel v dar iz Brazilije, sekal in klestil grmovje in se je približeval sosed, ki se je želel le predstaviti, morda kaj popiti … Medtem ko se je bližal, sem zelo resno razmišljal, da me bo napizdil, kaj neki počnem. Potem sem se zavedel, da je tudi grmičevje moje in preplavil me je val ponosnega lastništva. Le malo pozneje sem si ogledoval krajino in resno razmišljal, kaj naj še dokupim, kateri travnik in katero vrtačo, da bo tisto moje. Še dobro, da sem se ustavil; čeprav sem vedel že prej in vem tudi danes, da zemlja ne sme in ne more biti v lasti posameznika, sem obremenjen z lastništvom in s skrbjo v zvezi z njim, res pa je tudi, da na koščku zemlje dobro uspevajo tudi želje in načrti, ki pa se na srečo še najbolje počutijo v varnem zatočišču glave.
Saj se dobro spominjaš neštetih načrtov že skoraj zgrajenih brunaric in podobne navlake, ki sva jo v obilici gojila in zalivala v mladosti. Sam sem šel do konca in uresničil del želja in sanj in ti povem, da je včasih vse skupaj tudi breme, ki porabi precej moči, ta pa je že začela pojemati. Vem, da je marsikaj povezano s staranjem, tem neizprosnim proces, ki nadaljuje svojo razdiralnost, ne oziraje se na to, koliko se procesu posmehujem ali ga dajem v nič. Si lahko izmenjava kaj, kje in kako se te reči kažejo v telesu, ki ga grudijo leta. Pravkar sem prišel od zobozdravnika, je šel rakom žvižgat še en zob, tako se luščimo. Jebenti, pogoltnil (nehote) sem krvav tampon, ker imam še mrtev rilec od injekcije. Tako je to. Malce pozneje grem v Belo krajino uredit nekaj stvari v zvezi z avtom, nahranit čredo mačk, segret hišo. Zaradi posega v ustno votlino je pismo nekoliko krajše in imam v dobrem pol strani, če se mi omrtvičeni jezik razveže. Za zdaj pa lep pozdrav,
Zlatko
*****************
Dragi brat Zlatko!
Človek naj bi bil stičišče zemlje in neba. Nekoga bolj privlači nebo, drugega zemlja, tretjega oboje hkrati, večina pa je prepuščena na milost in nemilost tokovom in valovom podzavestnega oceana. Ti si bolj zemeljski, tako v odnosu do materialnih stvari kot v subtilnem zaznavanju skrivnostnega utripanja notranjih zakonitosti narave. V tem pogledu si bolj ozemljen kot jaz, če ozemljenost moškega bitja razumemo kot dobro poznavanje funkcioniranja v nekem prostoru in času. Naravna, intuitivna ozemljenost je brez dvoma biološka domena ženske. Jaz, kot dvojno zračno znamenje, sem bil od nekdaj povsem neozemljen, ujetnik fantazmagorij, kot sem se včasih hvalil. Torej sanjač.
Ker sem se pri stari mami naučil brati in delno tudi pisati še pred vstopom v osnovno šolo, se je precejšnja brezbrižnost do teh dveh veščin pozneje prenesla tudi na odnos do vseh ostalih predmetov in se kmalu izoblikovala v ne tako osamljen odpor do šolskega sistema, ki sem ga že takrat dojemal kot povsem nepotrebno prisilo. To občutenje do vsakršne od zunaj vsiljene discipline, predpisov, pravil, zapovedi in prepovedi v okviru družbenega sistema, v katerem sem odraščal in v katerem še vedno živim, se je z nekaj zunanjega glanca ohranilo vse do današnjih dni in upam, da me bo spremljalo vse do zadnjega diha, pravzaprav izdiha. Ta odpor je v bistvu upor proti indoktrinaciji, postopni implantaciji matrice, ki je temelj razvoja tako imenovane osebnosti, brezpogojno vpete v mrežo družbenih normativov, pogojene in vzgojene v ubogljivega, zanesljivega, uporabnega in z lahkoto vodljivega mutanta, robotskega klona, ki naj bi predstavljal zgledno, družbeno priznano človeško bitje. To je sociološka pogojenost, ki ti jo privzgojijo, z rojstvom pa prineseš s seboj še astrološko, ki je najmanj pomembna, gensko, ki se prikrade skozi očetovo in materino rodbinsko linijo in se delno izraža skozi tistih nekaj odstotkov zavedanja, večina pa je skrita v daleč dominantnejši podzavesti, skupaj z vsemi potlačenimi vzorci travmatičnih izkušenj, bolečine, jeze, sovraštva in zamer, vključno z neštetimi strahovi, predsodki in fobijami. In kot četrta je tu pogojenost s celotno človeško, živalsko in rastlinsko eksistenco ali, če hočeš, evolucijo, in kraljestvo mineralov s skalami na čelu nikakor ni izvzeto. Ta zadnja, pravzaprav prva pogojenost, je vsem dobro znano Jungovo kolektivno nezavedno. In vse te pogojenosti tvorijo vsebino našega uma.
Z umom kot vrhunskim biološkim inštrumentom-računalnikom ni nič narobe, če ga uporabljaš kot pripomoček za določene operacije, komunikacijo in umetniško izražanje. Pri vsem tem je rahlo srhljivo, da zdajle, ko ti pišem tole pismo, ki spominja na sociološko-psihološki traktat, uporabljam kar dva računalnika, notranjega in zunanjega. Če bi ti pisal klasično pismo, bi uporabljal samo notranjega, če bi obvladala telepatijo, bi se pa vse zmenila na preprost in eleganten način, brez kakršnihkoli organskih ali anorganskih pripomočkov. In ker mi ga je tale zunanji služabnik začel kar naenkrat srati, rohneti in brneti, ga bom za nekaj časa preprosto izključil, pa bo mir. Ko bomo nekoč sposobni to narediti tudi z notranjim služabnikom, bomo resnični gospodarji, ne sebe ali svoje usode, ampak celotne eksistence, celotnega univerzuma, saj kot ego-um ali nekakšno sebstvo ne bomo več obstajali.
Trenutno pa smo mi služabniki in um je naš kruti gospodar. Situacija je tragikomična: gospodarja ni doma, služabniki se pa v nedogled prepirajo, kdo bo prevzel vlogo gospodarja. Zdaj zapoveduje eden, nato spet drugi pa tretji in četrti … popolna zmeda, norišnica, brezup. Takšno je naše življenje na periferiji, na površju, na obodu kroga. Tam vlada nori um z egom kot svojim namišljenim središčem. Seveda obstaja pravo središče tega kroga, na katerega smo povsem pozabili. To središče je identično z osjo pri kolesu ali z očesom ciklona … tam je mir, tišina, blaženost, blagoslov … tam je naš pravi dom. Na obodu pa divjajo viharji shizofrenega uma, ki je vzrok za vse človekovo trpljenje, ki je povsem iluzorno, a nujno potrebno, da se kot tako prepozna, zapusti in preusmeri vso energijo pozornosti proti središču, ki je edino resnično.
In ja, Zlatko, nobena sprememba ni možna, dokler se istovetimo z vso to gromozansko vsebino uma, z vso to neskončno in mrtvo preteklostjo, ki nas premetava po razburkanem površju oceana eksistence. In ker smo oboje, obod in center kroga, zunanjost in notranjost, um in ne-um, delovanje in nedelovanje, nevedneži in vedeži, speči in prebujeni bude, se včasih zgodi, da smo za nekaj hipov v centru, ko imamo bežen preblisk popolne praznine, odsotnosti vsakršne misli, skrbi za prihodnost, obtoževanja za pretekle dogodke, ko ni časa, ker se um za trenutek ustavi, ko občutimo okus sedanjega trenutka, ki je večnost, ko popolnoma sproščeni počivamo v svojem bitju, mirni, spokojni, izpolnjeni, srečni … in že nas posrka nazaj na periferijo, na obod, na površje reke, kjer nas spet zajame močan tok misli, želj, občutenj, spominov, skrbi in strahov, nervoze in tesnobe. In tako krožimo, se spuščamo, dvigamo in spet krožimo, dokler nam nekega lepega dne ne poči film, zbolimo, znorimo ali nam pade, kot praviš, opeka na glavo ali pa se začnemo zaletavati v skalo. V vsakem primeru, slej ko prej, dosežemo točko, s katere ni vrnitve, ko življenje postane povsem brez smisla, ko ugotoviš, da vseskozi ponavljaš ene in iste vzorce, ko se vrstijo razočaranja ob vsakem doseženem cilju, ob vsaki izpolnjeni želji, ko dojameš prefrigano igro iluzornega ega, ko se počutiš ogoljufanega, ponižanega in razžaljenega; in za vse to moraš biti zelo inteligenten, senzibilen in iskren. Takrat ti dejansko ne preostane drugega kot samomor (kot edina možnost v očeh eksistencialistov) ali pa spontan zasuk za 180 stopinj v smeri proti centru.
Vsi pravi, iskreni iskalci resnice, smisla življenja, boga, končne osvoboditve, razsvetljenja, ime ni važno, so praviloma prišli do točke, kjer so drugi storili samomor, izbrali iluzorno smrt, oni pa so stopili na pot, ki vodi v edino pravo smrt, to je smrt vsega neresničnega, kar je tvorilo njihovo dotedanjo osebnost z lažnim egom na čelu.
Večina ljudi (t. i. množice) povsem normalno funkcionira v zunanjem, materialnem svetu, prepojenim z vso dosedanjo, tako imenovano civilizacijsko vsebino, prepričana, upajoča, slepo verujoča, tako rekoč hipnotizirana z brezštevilnimi oblikami vsemogočne magije velikih bratov, zavezana kulturni tradiciji, uradnim religijam, političnim sistemom, ideologijam in v zadnjem času globalnemu božanstvu potrošniške blaznosti in resničnostnih spektaklov. Nekateri med njimi, zasičeni, utrujeni, razočarani in naveličani neprestanega pehanja za materialnimi dobrinami, prestižem, slavo, slo po moči in oblasti, se zatečejo v drugo skrajnost, duhovnost, askezo, osamo meditacije, v eskapizem, daleč stran od ponorele množice. Prej so hlepeli po materialnem, zdaj po spiritualnem svetu. Sami ne doživijo nikakršne spremembe ali notranje transformacije, spremeni se le področje njihovega pohlepa. Slej ko prej se bodo zafrustrirani in zdolgočaseni, po zakonu inercije urinega nihala, po kateri deluje tudi naš um, vrnili v ponoreli svet lažnega blišča.
In kje sva midva, dragi Zlatko? Niti v množici niti med iskalci resnice, ampak nekje vmes. To je dobro izhodišče. Skrajnosti so nevarne in neproduktivne, saj sva jih kar nekaj skusila. Z leti, če imaš srečo, se ustališ nekje v sredini in se po potrebi, če te prime, podaš med ljudi, med prijatelje, v sorodno družbo, potem pa spet v samoto, v intimo, v naravo … vase.
P. S.: Služabnik mi ga spet serje ...
Vesel pozdrav,
Marko
********************
Dragi Marko,
prekladam se s stola na stol, še nohte sem si prejle poščipal, preden sem prižgal služabnika. Nisem navajen v stroj prelivati svojih misli, še naravnost v pisalni stroj nisem nikoli zares kaj zapisal. Največ sem pisal z nalivnimi peresi, pozneje pa sem odkril nizki karo in mehke grafitne minice, da sem potrdil tisto staro: svinčnik in papir, če razmažeš, pa je šmir. Na pisalni mizi pa imam še vedno peresnik in nekaj peres, za kakšno zares imenitno pisanje v slogu lepopisja, ki smo se ga nekoč morali učiti, pa ni bilo nič narobe. Imam še nekaj gosjih peres, ki sem jih nekoč kupil v Budimpešti, ošiljeno je le eno, a ga že dolgo nisem prijel med prste. Sploh pa nič ne pišem, ker pravzaprav nimam nič povedati, novega ni nič, staro pa je že tolikokrat prežvečeno, da se mi upira. Za zapisovanje in pisanje mi je všeč izum Janeza Trdine, ki je v šoli pisal z nohtom kazalca, on je sicer počel to zaradi tega, da je prišparal nekaj krajcarjev na leto. Trdinovega izuma še nisem preizkusil, najbrž ga bom, le noht si moram pustiti rasti. Všeč mi je že misel, kako se prek lastnega prsta dogaja povezava med umom in belim papirjem, ker je zadeva zastonj, jo vsekakor preizkusim.
Živimo pač v času, ki je na debelo prekrit z neznanskimi množicami besed, pozornost bralca pa je vse bolj omejena, saj nam zaradi elektronskih pripomočkov, ki naj bi nas nagradili z neznanskimi prihranki časa, tega vedno bolj zmanjkuje, dokler ne bo mogočni čas dokončno zadrgnil zanke okrog vratu, tudi mojega in tvojega. Nekoč, že dolgo je tega, ko sem bil še prepričan, da imam kaj povedati in da to tudi moram, sem bil neko poletje visoko v hribih na planini, kjer so se pasle predvsem krave, in tudi nekaj koz je bilo tam. Toplo in sončno popoldne me je kar samo odvleklo na počasen sprehod po deviški pokrajini in skozi njo, ki se je razprostirala tam na gozdni meji. Blodil sem počasi, brez sleherne skrbi in brez morečih misli o nujnosti nekakšnih opravkov. Naletel sem na izdolbeno skalo, ki je bila tam že tisočletja, kot bi ves čas čakala, da me vzame v svoje kamnito naročje, kamor sem se tudi zleknil in ugotovil, da sva si bila narejena po meri. Malo naprej je bila velika skala, tako velika, da so na in po njej rasla tudi različna drevesa, predvsem manjše smreke in nekaj macesnov. Razmišljal sem o skalah in na misel so mi prišli najprej verzi, ki naj bi jih nekdo vklesal v skalo, kamor je hodil posedat več desetletij. Verzi so se baje glasili: »Bogu bodi hvala in tebi skala, ki si mi ta sedež dala.«
Prekladal sem tiste verze po buči svoji, nič nisem imel za pisat s seboj in prav škoda se mi je zdelo, da jih bom pozabil in bo zaradi tega moje življenje osiromašeno. Spomnil sem se (med ponavljanjem verzkov, seveda), da imam v žepu nožič in sem z njim napisal na sedežno skalo proizvod svoje glave in bil pomirjen, rešil sem umotvor in se naprej predajal užitkom stapljanja z okolico. Ker pa hudič nikoli ne počiva, tudi takrat ni, saj so se zelo kmalu izza Debelega vrha nagnetli debeli in razgibani temni oblaki, malo hladneje je zavelo med drevesi in že je padlo nekaj debelih dežnih kapelj. Ja, kaj bo pa z mojimi verzi, napisanimi narahlo na kamen, dež jih bo spral in šli bojo tja, od kjer so prišli: v nič. Sploh ne počasi, kar urno sem se spustil po hribu navzdol, z enim očesom oprezajoč za oblaki, ki so se že začeli brezsramno pariti med seboj, do pastirskega stanu, ki mi je ponudil zavetišče. Vzel sem svinčnik in papir, pa hajd med še vedno redke kaplje nazaj v hrib, do svoje skale, je že bolj padalo, sem uspel še prepisati in se še vedno pravočasno, pred poletno ploho, umakniti na gank stana, kjer sem se potem predajal užitkom, ki jih je s seboj prinesla poletna nevihta.
V buči sami pa je takrat dozorelo spoznanje, da če bi imel kaj zares pomembnega povedati, bi svoje sporočilo lahko vklesal tudi v kamen. Kot vidiš, Dergi, je spoznanje, ki je bilo zares osebno, ostalo in se lahko zdaj z njim šopirim. Zaradi takšnih spoznanj pa je kdaj v življenju lažje in se lahko ob hudih poplavah mogočih in nemogočih sporočil le nasmehnem, največkrat pa še to ne. Ja kdo bo pa vse to prebral, kdo, me prav zanima, ko naj bi bilo manj več, kar je v nasprotju z današnjo miselnostjo, ki hrepeni po več, več in več, vsega, seveda. Niti tega ne vem zagotovo, če je tisto, kar se mi shrani v spomin, le moja izbira, ali ga moram sidrati z dodatnimi pomagali, kot so mraz, vročina in drugi vremenski vplivi.
Spomnil sem se neke mrzle in jasne noči, ko sva stopala po ledeni cesti z Blok proti Velikim Laščam, najbrž sva zamudila edini avtobus. Dolga pot, pod podplati je cvilil sneg, nebo je bilo popackano z razkošjem zvezd. Lahko sem stopal in strmel v nebo, ki je bilo zelo razločno. Ne spominjam se niti utrujenosti, niti žeje, niti kakšnih posebnih skrbi ni bilo, le noge so se premikale in navkljub vsemu sva bila vedno bližje cilju, saj osemnajst kilometrov niti ni takšna razdalja. Isto pot si enkrat prej, v zametih, pregazil sam. Pa razbeljenih in veselih dni na otoku Unije, ko si prikorakal z na pol prazno steklenico piva, v njem je plavala posušena miš, in ti si rekel: »Če sem popil pivo do sem, ga bom pa do konca.« Rečeno, storjeno. Je vse to nekakšen utrjevalec spomina? Kdo mi gleda čez ramo, ko vem, da sem to sam?
Prav imaš, ko praviš, da smo enkrat na obodu, tišina in mir v središču pa mejita na srečo, ki izgine v trenutku , ko se zavemo ali le spomnimo tistega, kar se v danem trenutku dogaja. Ni prav, da vaja dela mojstra, saj mojster naredi vajo, ki jo je treba v nedogled ponavljati, da bi se približali mojstrstvu. Pa sem spet pri pregovoru, ki jih kar nekaj pomnim, ne vem, kdaj so nam jih vbijali v glave, a tako je bilo v tistih prejšnjih časih, ki so naju oblikovali, zaznamovali, ne da bi se sploh kdo spraševal o pravilnosti ali nepravilnosti takšnega početja. Ali smo sploh prišli kam naprej, če npr. dopuščamo živalim čutenje? Zase pa vem, da sem bil in sem še vedno celo preveč čuteč do živali, celo bolj kot pa do ljudi. Mislim predvsem domače živali, saj z divjimi nimam nobenega stika, takšnega mislim, da bi se jih dotikal ali božal, ker se me pač bojijo. V zameno za hrano, ki jim jo dajemo, pa pričakujemo hvaležnost, navezanost pa je le odvisnost, ki jo zamenjujemo z ljubeznijo. Jure Detela, ki so se mu včasih tudi posmehovali pri njegovi pretirani vnemi do vsega živega, je bil ne le pred časom, ampak popolna izjema, ki potrjuje vsa naša nenapisana pravila. Dosleden do smrti.
Me razpi**ijo ugotovitve zdravojedcev, da meso ni zdravo. Vsako meso je prepojeno s strahom in okusom po smrti. Seveda ga še vedno jem, kakor tudi kadim, pa popijem kaj, pa mi niti ni vseeno za zdravje, a če ga bom kdaj prenehal jesti, bom to storil zaradi živali in ne zaradi sebičnega občutka o boljšem zdravju. Kako hoditi, se sukati, biti, ne da bi kogarkoli prizadel, da, je težko, nemogoče. Tudi v popolni osami, ki si jo lahko privoščijo le redki izbranci, saj je plačilo preveliko, da bi si ga lahko privoščil sodoben človek. Ali je sodoben človek tisti, ki živi prav zdaj, tega niti ne vem, vem pa, da je prav v vsakem obdobju naše zgodovine živelo nekaj ljudi, ki so bili toliko sodobni, da so bili pred svojim časom in jih okolica ni razumela, niti jih ni poskušala razumeti. Izolacija od pobesnelega vrtinca je edino, kar nam ostane. Cena samote pa je visoka, tako da se lahko le privoščljivo režim neumnostim, ki poskušajo vdreti v moj približno očiščen prostor.
Dragi Dergi, tole najino dopisovanje je ubralo nenavadno pot, ki je najbrž nisva načrtovala. Sicer pa so prav vse poti, ki naj bi vodile do toplega žarišča vseobsegajočega bistva, prave. Kaj pa je umišljeno bistvo, pa pri moji veri (ki je nimam in je na žalost nikoli nisem imel) jaz niti ne vem. Tako je, še zase ne vem, nekaj posplošeno splošnega me včasih kani tudi zaliti; da se ne utopim in zadušim, sem se prisiljen premakniti, malček višje. Piševa si o vsemu in hkrati o ničemer, kakor dva izpiralca zlata, ki vrtita in treseta svoji ponvi, v upanju, da se bo med blatom in gruščem kaj zalesketalo in bova lesketajočo se najdbo, prej ali pozneje, zamenjala za krajec kruha, ki ga zahteva telo. Ne dam, ne bom zamenjal, obdržal bom zase, si lahko dopovedujem, a sem že prevečkrat požrl zarečeni kruh. Med žvečenjem zarečenega kruha pa sem si že izmišljeval opravičila in izgovore, da bi vsaj v lastnih očeh ohranil manj umazano lastno podobo, ki je nanesena iz neštetih plasti trenutnih prepričanj in verjetij. Biti ves čas na preži je naporno, tolažba o časti pa bedna. Trenutek vdaje ali zdrs v vseenost pa je še vedno nekje v prihodnosti, upam, da v zelo daljni. Te prav prisrčno pozdravljam,
tvoj Zlatko
P. S.: Še čisto malo, bo kuzla v rit skakala, že voham njeno sapo.
Nadaljevanje sledi ...