Florjan Lipuš, pisatelj v središču
Meje jezika so njegov svet
Foto: Matej Družnik
18. 09. 2013
Ko je Florjan Lipuš pred desetimi leti, ob izidu enega najlepših ljubezenskih romanov, napisanih v slovenščini, Boštjanov let (2003), zatrdil, da ne bo več pisal, nas je bilo kar nekaj takih, ki nam je strl srce. Lahko bi nas bilo še več, a je treba pač pošteno priznati, da Lipuševa proza ni za vsakogar. Ker ni berljiva, ampak pisljiva, in zahteva posebno občutljivega, strastnega bralca, prostovoljca, ki z veselim pričakovanjem postane pisateljev čarovniški pomočnik.
Ta veliki mag slovenskega jezika se je rodil 4. maja 1937 v Lobniku nad Železno Kaplo na današnjem avstrijskem Koroškem. Ko je bil star šest let, mlajši brat pa dve, so jima v nemškem taborišču Ravensbrück umorili mati. Zgodba njenega »vpeklovzetja« je osrednji vzvod Lipuševe poetike. Po končani osnovni šoli je 1949. vstopil v škofijski internat na Plešivcu, kjer je bil urednik glasila Kres. Svoje kulturno delovanje je po maturi nadaljeval v celovškem bogoslovju, kjer je soustanovil literarno revijo Mladje – osrednjo slovensko koroško revijo, ki jo je urejal več kot dvajset let. Tudi po tem, ko je po štirih letih izstopil iz bogoslovja ter se nekaj časa preživljal z različnimi birokratskimi poklici. Nato je 1966. zaključil študij na pedagoški akademiji v Celovcu in do upokojitve več kot dvajset let poučeval na nekaj koroških osnovnih šolah. Za svoje knjige je prejel več avstrijskih (npr. častni križ za znanost in umetnost leta 2002; častno nagrado za literaturo Republike Avstrije leta 2005) in slovenskih nagrad (Prešernova nagrada leta 2004), nekaj nagrad pa so prejeli tudi njegovi prevajalci.
Slednje je pomemben dokaz vrhunskosti njegove pisave. Posebno o prvih delih (Črtice mimogrede, 1964; Zmote dijaka Tjaža, 1972; Odstranitev moje vasi, 1983) lahko govorimo kot o modernistični eksperimentalni prozi, saj se tam jezik pogosto nahaja v ekstremnih legah: na jezikovni ravni preizkuša semantiko slovenskega jezika, (po)vezljivost besed; na ravni pomena, zgodbe, preizkuša verjetnost, realističnost, ponekod njegovo metaforiko vodita gola subjektivna asociacija in permutacija. Ekstremne lege njegovega jezika so sicer bolj kot z zavestnim modernizmom povezane z družbeno mejno lego slovenščine v zamejstvu. Lipušev jezik je jezik meje, na meji; jezik, ki se bori za golo pravico biti pred raznarodovalno politiko večine, pred škornji, ki so še vedno za vsak primer spravljeni v omarah.
»Kot večina največjih modernistov je tudi Lipuš samonikel, osamljen – tako s poetiko, ki z enako nujo zajema iz koroškega narečja in arhaičnih usedlin ter iz živega sodobnega jezika in raznih sociolektov, kot z motiviko in razpoloženjem.«
Na družbenopolitični ravni je torej Lipušev jezik materni, toda na osebni je materin – upira se očetovemu molčanju in spominski luknji, ki se nahaja v kolektivni zavesti avstrijskih Korošcev tam, kjer bi morala biti njihova nacistična preteklost. Kot večina največjih modernistov je tudi Lipuš samonikel, osamljen – tako s poetiko, ki z enako nujo zajema iz koroškega narečja in arhaičnih usedlin ter iz živega sodobnega jezika in raznih sociolektov, kot z motiviko in razpoloženjem, ki sta prelomila s sentimentalnostjo, domotožjem, idealiziranim realizmom zamejskih pisateljev, pa ne nazadnje tudi s tem, kar je od zamejcev in slovenskih avtorjev pričakovala večina bralcev v matični domovini. Namesto o kmečke idile, slavospevov slovenski grudi in pokončnosti, klenosti slovenske, bogu posebno všečne vasi, njegova kratka proza in romani govorijo o molčljivosti, trdosti in omejenosti vaškega življa, o malih sovraštvih, hinavščini in nasilju do drugega. V tem smislu njegova literatura ne prodira z meje v središče slovenskega kanona, pač pa se vključuje v širšo srednjeevropsko in svetovno tradicijo kritične, neprizanesljivo odkrite umetnosti.
Poleg svojevrstne vaške antiidile so vsebinska jedra njegovega ustvarjanja še transcendentna in čutna erotika, ki se edina lahko upira smrti; svoboda in upor (mnogi se danes udobno pretvarjajo, da so pozabili, da gre pri slednjih za sinonima, Lipuš gotovo ni), presvetljena z eksistencialističnim občutjem; kritika raznarodovalne avstrijske politike na eni in slovenskega hlapčevstva na drugi strani (Zgodbe o čuših, 1973; Poizvedovanje za imenom, 2013); otroštvo in materinstvo oziroma ženskost kot posebne vrednote nasproti odraslosti in tradicionalni, šovinistični moškosti; antiklerikalizem (Prošnji dan, 1987; Stesnitev, 1995) ter ne nazadnje ljubezen in jezik kot posameznikova bistvo in bit, njegov stik z drugimi in z lastnimi koreninami. Ali kot je poudaril v svojem govoru ob podelitvi Prešernove nagrade: »Z jezikom smo ali nismo, samo z jezikom bomo ali ne bomo.«
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
